Zgodba za lepši dan: Hiša
Na koncu zaselka, obkrožena s potokom, že bog ve kako dolgo stoji kamnita hiša. Nihče ne živi v njej, nihče je ne vzdržuje, a se vseeno zdi, kot da je polna življenja, kot da živi.
Bršljan jo objema z vseh strani, iz razpok rasejo drobne rože v vijoličnih odtenkih in vse okrog nje je posebno, skrivnostno, lepo. Kot da s svojo prisotnostjo vpliva na vse okoli sebe.
Ko prideš do nje, se ti zdi, da zazveniš skupaj z njo, da jo čutiš. Kar zaželel bi si jo vprašati, od kod črpa to moč, energijo, ko tako sama in zapuščena stoji tukaj. Pred njeno močjo kar ostrmiš, postaneš, se prestaviš v svoj svet in se ti zdi, da se povsem umirjen in da imaš vse, da si zazvenel v sozvočju z vsem okoli sebe.
In večkrat greš tja, da bi ugotovil, kaj neki je tam tako posebnega. In ko pripoveduješ drugim o stari hiši, za katero se ti zdi, da je kot vrelec moči in skrivnosti, se nasmehneš, ker niti sam ne znaš razložiti, za kaj gre, in zamahneš roko ter na vse pozabiš.
Čez leta sem pozabila nanjo, potem pa me je pot nekega dne kar sama zanesla v njeno bližino. Vse je bilo preraščeno, komaj sem si utrla pot skozi goščavo – in tam je še vedno stala tista stara hiša, še skozi gosto bršljanovo listje in kupe mahu je prodirala njena moč, in razveselila sem se je, kot bi se razveselila starega prijatelja.
In ko sem odhajala in sem se zadnjič obrnila, bi prisegla, da mi je čisto narahlo pomežiknila.
Powered by Contextual Related Posts
