Zgodba za lepši dan: Rose in njene štiri skrivnosti

Zgodba, ki govori o 87-letni študentki po imenu Rose, že več let kroži po spletu in skupaj z njo tudi ugibanja, ali je zgodba resnična ali je plod domišljije. Vendar to niti ni tako pomembno, kar je pomembno, je sporočilo, ki ga zgodba o Rose prenaša.

Nikoli nismo prestari za uresničenje lastnih ciljev

Prvi dan šolskega leta na univerzi se je profesor predstavil in izzval študente, da pobližje spoznamo koga izmed sošolcev, ki ga do sedaj še nismo poznali. Vstal sem, pogledal okoli sebe in začutil roko na svojem ramenu. Obrnil sem se in zagledal zgubano, majhno starko z najbolj žarečim nasmehom na svetu.

»Hej lepotec, jaz sem Rose. Stara sem 87 let. Ali te lahko objamem?«

Nasmehnil sem se in navdušeno odgovoril: »Seveda lahko!«

Močno me je stisnila v objem in vprašal sem jo: »In kaj počne dama v teh rosnih letih na fakulteti?«

»Tukaj sem, da spoznam bogatega moža, se poročim in rodim otroke,« je šaljivo odgovorila.

»Res sem radoveden,« sem vprašal ponovno, saj me je zanimalo, kaj jo je vzpodbudilo, da se je pri teh letih lotila takšnega izziva.

»Vedno sem si želela, da bi doštudirala, in sedaj sem tukaj, da to storim!« mi je odgovorila.

Časovni stroj

Po predavanjih sva se sprehodila do študentske okrepčevalnice in si privoščila čokoladni Milk shake. Že po prvem pogovoru sva postala prijatelja. V naslednjih mesecih ni bilo niti dneva, da se po predavanjih ne bi družila in se pogovarjala. Vedno sem bil očaran ob poslušanju njenih pripovedi in počutil sem se kot v časovnem stroju, ko je z mano delila svoje modrosti in izkušnje.

Tekom leta je Rose postala ikona študentskega naselja in z lahkoto je našla prijatelje, kamorkoli je prišla. Rada se je lepo oblekla in uživala je v pozornosti, ki so ji jo namenili drugi študentje. Resnično se je vživela.

Ob koncu semestra smo Rose povabili, da nas nagovori na univerzitetnem nogometnem sprejemu. Nikoli ne bom pozabil naukov njenega govora.

Ostarimo, ker se nehamo igrati

Ko so jo napovedali, je stopila na oder. Še preden je začela z govorom, so ji na tla padle trikrat pet centimetrov velike kartice, na katerih je imela zapisan vnaprej pripravljeni govor. Razočarana se je nekoliko nerodno nagnila k mikrofonu in rekla: »Žal mi je, da sem tako nervozna. Zaradi posta sem se odpovedala pivu in ta viski me ubija! Nikoli mi ne bo več uspelo spraviti teh zapiskov v red, zato bom raje kar z glave povedala, kar vem.«

Zasmejali smo se, ona pa se je odkašljala in začela: »Ne nehamo se igrati, ker smo stari, temveč ostarimo, ker se nehamo igrati. Obstajajo samo štiri skrivnosti, kako ostati mlad, biti srečen in doseči uspeh.

Vsak dan se je treba smejati in najti nekaj smešnega, ne glede na resnost situacije, v kateri se nahajamo.

Ohraniti moramo svoje sanje. Ko izgubiš sanje, umreš. Med nami se sprehaja veliko ljudi, ki so mrtvi in tega sploh ne vedo!

Med staranjem in odraščanjem je velika razlika. Če ste stari devetnajst let in celo leto ležite v postelji in ne naredite niti ene produktivne stvari, boste kljub temu v letu dni dopolnili dvajset let. Stara sem sedeminosemdeset let, in če bom eno leto v postelji in ne bom ničesar naredila, bom kljub temu dopolnila oseminosemdeset let.

Vsakdo se postara. To ne zahteva nobenega talenta ali sposobnosti. Umetnost je odraščati tako, da vedno najdemo priložnost za spremembe.

In četrta skrivnost je, da ničesar ne obžalujemo. Starejši običajno ne obžalujemo ničesar, kar smo storili, pač pa obžalujemo stvari, ki jih nismo storili. Edini ljudje, ki se bojijo smrti, so tisti, ki kaj obžalujejo.«

Svoj nagovor je zaključila tako, da je pogumno zapela pesem The Rose

Pravijo, da je ljubezen

kot reka, ki te utopi.

Pravijo, da je kot britev,

kadar duša krvavi.

Pravijo, da kakor biser

z bolečino se rodi.

Jaz pa vem, da je kot roža

in da ti le seme si.

Kadar noč je presamotna

in ko pot se izgubi.

Ko pomisliš, da ljubezen

le za srečne je ljudi.

Spomni se, da njeno seme

tudi v tvojem srcu spi.

In da čaka toplo sonce,

ki v cvet ga obudi.

Vsakega izmed nas je izzvala, naj preučuje besedilo in ga tudi živi v svojem vsakdanjem življenju.

Brez obžalovanj

Rose je zaključila univerzitetni študij, ki si ga je zastavila kot cilj, in teden dni po prejemu diplome je mirno umrla v spanju. Brez obžalovanj.

Več kot dva tisoč študentov se je udeležilo pogreba v čast čudoviti ženski, ki je z zgledom učila, da nikoli ni prepozno, da bi postali vse, kar smo lahko.

Zdaj, ko ste to zgodbo prebrali do konca, jo posredujte svojim sorodnikom in prijateljem, posredujte jo ljudem, ki jih imate radi. Ali pa jim prenesite nauk te zgodbe v spomin na Rose in v opomin, da smo mi vsi, tako ali drugače, lahko Rose.