Zgodba za lepši dan: Gradimo svojo hišo

Ostarel in utrujen tesar se je po mnogih letih službe pri istem delodajalcu odločil, da je čas, da se upokoji. Delodajalcu je povedal, da se je odločil, da preneha z garaškim vsakodnevnim delom, saj je skrajni čas, da se posveti ženi, ki je tudi že v zrelih letih, in otrokom ter vnukom. Sprejel je odločitev, da več časa preživi tudi z drugimi sorodniki in prijatelji, ki so bili velikokrat prikrajšani za njegovo pozornost.

Tesar se je sicer zavedal, da bo pogrešal vsakomesečno plačo in da bosta z ženo s pokojnino živela precej manj lagodno kot s plačo. Ne glede na to pa je vedel, da je prišel čas, da se umiri. Oba z ženo sta bila skromno vzgojena, tako sta vzgojila tudi svoje otroke in nekako se bodo že prebili iz meseca v mesec.

Delodajalec je bil razumen človek in čeprav mu je bilo žal, da se poslavlja njegov najboljši in najbolj zanesljiv delavec in da bo z njegovim odhodom zazevala velika praznina, je razumel in spoštoval tesarjevo voljo. Prosil ga je, da zgradi še eno, zadnjo hišo, kot osebno uslugo zanj.

Tesar je privolil, toda sčasoma je postalo tudi od daleč opazno, da tokrat ni s srcem in z glavo pri delu. Uporabljal je slabše materiale kot po navadi, njegovo delo je bilo precej bolj površno. Zavedal se je, da je to slab način za zaključek uspešne kariere, a si kar ni mogel pomagati. Njegove misli so bile drugje, tako naveličan je bil že vedno znova istega dela.

Ko je tesar zaključil z delom, je šef prišel pogledat hišo. Sprehodil se je skozi prostore in nato zgaranemu tesarju izročil ključ vhodnih vrat: »To je tvoja hiša,« je rekel in dodal: »Toliko let si mi zvesto služil, zato je to najmanj, kar lahko storim, da ti vsaj malo povrnem za ves vložen trud. Sprejmi to kot moje darilo.«

Tesar je bil šokiran! In hkrati tudi razočaran nad samim seboj. »Oh, ko bi le vedel, da gradim svojo hišo … koliko vsega bi naredil drugače in bolje, bolj kvalitetno in trpežno,« si je mislil. A hiša je bila že zgrajena. Poti nazaj ni bilo. In misli, kaj bi bilo, če bi bilo, tega dejstva niso mogle spremeniti.

In tako je tudi z nami. Iz dneva v dan gradimo svojo hišo, svoje življenje, in pogosto v to tako posebno in dragoceno stavbo vložimo veliko manj truda, kot bi ga lahko. In nato nekega dne spoznamo, da moramo živeti v tej hiši, ki smo jo tako nepazljivo in včasih celo malomarno gradili.

Kakšna škoda … ko bi se tega zavedali prej, koliko vsega bi naredili popolnoma drugače. In … ko bi lahko začeli znova, oh, kaj vse bi izboljšali! A časa ne moremo zavrteti nazaj.

Vsi mi smo tesarji in vsak dan zabijemo žebelj, pritrdimo desko, kak dan tudi postavimo celo steno. Življenje je projekt »naredi sam«. Naši odnosi, ki jih živimo, in naše odločitve, ki jih vsakodnevno sprejemamo, so tiste, ki gradijo našo hišo. Zato jo moramo graditi preudarno, pazljivo, pozorno in biti s srcem pri gradnji. In prisotni v vsakem dnevu.