Zgodba za lepši dan: Smisel življenja

Nekoč pred davnimi časi je živel moder mož. V majhni vasi, v kateri je živel, so ga ljudje sprejeli za vodjo. Spoštovali so ga, cenili so njegova stališča in mnenje in so zato pogosto prihajali k njemu po nasvete.

Njegov sin pa je bil na njegovo veliko žalost popolnoma drugačen. Čas je zapravljal za spanje in druženje s prijatelji, ki so imeli njemu podobne nazore. Niti nasveti niti grožnje mu niso mogle do živega. Zdelo se je, da ga prav nič ne more spremeniti.

Leta so minevala in z njimi sta usihali mladost in moč modrega moža. Starejši, kot je bil, bolj ga je skrbela sinova prihodnost. Spoznal je, da mora sinu, dokler je še pri moči, nekaj podariti, da bo ta lahko kasneje poskrbel sam zase in za svojo bodočo družino.

Nekega dne je poklical sina k sebi in mu rekel: »Sin moj, zdaj nisi več otrok. Naučiti se moraš prevzeti odgovornosti in razumeti življenje. Želim, da najdeš smisel svojega življenja, in ko ga najdeš, ga imej vedno pred očmi, tako boš živel življenje, polno sreče in veselja.«

To rekoč je sinu izročil torbo, v kateri so bili štirje kosi oblačil, po eno za vsak letni čas. Poleg oblačil je bilo v torbi tudi nekaj surove hrane, žitaric, leče, nekaj denarja in zemljevid. »Želim, da greš in poiščeš zaklad. Narisal sem zemljevid kraja, kjer je skrit zaklad, pojdi in ga najdi,« je dejal modrec.

Fantu je bila ta ideja zelo všeč. Naslednje jutro se je navdušeno podal na pot, da poišče zaklad. Potovanje ga je vodilo res daleč, preko meja, skozi gozdove, čez hribe in doline.

Dnevi so se prevesili v tedne in tedni v mesece. Na svoji poti je srečal mnogo ljudi. Nekateri so mu ponudili hrano, drugi so mu ponudili zatočišče in prenočišče. Seveda niso bili vsi ljudje, ki jih je srečal, dobri, saj to vendar ni pravljica. Nekajkrat so ga nepridipravi celo poskušali oropati.

Počasi se je poslovil en letni čas in prišel drugi. Spremenila se je pokrajina. Tiste dni, ko je bilo vreme res neprijetno, je poiskal zatočišče in počakal kak dan. Kakor hitro se je vreme zjasnilo, pa je svojo pot nadaljeval.

Končno je, po kakšnem letu dni, prišel na cilj. Zagledal je pečino. Prav to pečino, ki je bila označena na očetovem zemljevidu. Na pečini je raslo drevo in pod drevesom naj bi bil skrit zaklad. Takoj, ko je zagledal drevo, je začel kopati. Kopal je do mraka, malo zaspal in zgodaj zjutraj spet nadaljeval. Kopal je okoli in okoli drevesa, tri dni je kopal, nato pa je izčrpan ugotovil, da zaklada ne bo našel.

Razočaran, da mu je oče lagal, in utrujen se je odpravil nazaj proti domu. Na poti nazaj je ponovno doživel spreminjanje pokrajine skozi različne letne čase. A tokrat se mu nikamor ni mudilo. Spomladi se je ustavljal, da je užival v opojnih dišavah cvetočega drevja. Prisluhnil je petju ptic in nastavil obraz pišu vetra. V nekaterih krajih se je zadržal dlje zgolj zato, da je užival ob prijetnih poletnih večerih in opazoval sončni zahod.

Ker so mu zaloge hrane že zdavnaj pošle, se je naučil loviti in nabirati plodove in si pripravljati obroke. Naučil se je tudi zakrpati oblačila in si postaviti zavetje. Glede na položaj sonca na nebu je znal določiti uro in je temu primerno načrtoval svojo pot. Naučil se je tudi, kako se lahko zaščiti pred divjimi živalmi.

Srečeval je iste ljudi, ki so mu že prej pomagali. Tokrat je ostal nekaj dni pri njih in jim pomagal na tak ali drugačen način, da se jim je oddolžil za njihovo prijaznost. Cenil je, da so bili tako prijazni do njega, čeprav je bil le naključni mimoidoči, ki jim ni imel česa ponuditi v zameno za pomoč.

Ko je prišel do doma, se je zavedel, da je minilo že dve leti, odkar je odšel na pot. Stopil je naravnost v očetovo izbo in poklical: »Oče!«

Oče je skočil pokonci in močno objel svojega sina. »Kakšno je bilo tvoje potovanje, sin moj? Si našel zaklad?« ga je vprašal.

»Potovanje je bilo čudovito, oče. Ampak oprosti mi, zaklada nisem našel. Morda ga je kdo drug odkopal, preden sem prišel do tja.« Mladeniča so njegove lastne besede presenetile. Ko ni našel zaklada, je bil namreč jezen na svojega očeta, sedaj pa ga je prosil za odpuščanje. Vsa jeza je izpuhtela.

»Sin moj, tam nikoli ni bilo nobenega zaklada,« mu je z nasmehom odvrnil oče.

»Ampak, čemu si me potlej poslal, da ga najdem?« je vprašal sin.

»Vse ti bom odgovoril, sin moj, ampak najprej mi povej, kakšno je bilo tvoje potovanje tja? Si užival na poti?«

»Seveda ne, oče. Na poti tja nisem imel časa uživati! Skrbelo me je, da bo kdo našel zaklad, preden pridem do tja. Mudilo se mi je, da bi čimprej prišel do pečine. A na poti nazaj sem užival. Srečal sem mnogo prijaznih ljudi in vsak dan sem bil priča čudežem. Naučil sem se mnogo različnih veščin in umetnosti preživetja. In naučil sem se tudi pozabiti na bolečino, ki me je prevevala, ko nisem našel zaklada.«

Očetu je obraz žarel od ponosa, ko je dejal: »Točno tako, sin moj. Seveda želim, da imaš v življenju cilje. A če boš preveč osredotočen na sam cilj, boš ob poti zgrešil vse prave zaklade življenja. Resnica je, da življenje sploh nima posebnega cilja, razen tega, da ga izkusimo in z njim rastemo vsak dan. Zaklad in veselje se skrivata v posameznih trenutkih.«