Galebi na produ ob obali se zaganjajo drug v drugega, vreščijo in si trgajo hrano iz kljunov. Vzletijo takrat in toliko, kolikor je nujno, da si poiščejo nov plen za pod zob, potem se pa spet gnetejo na obali.
Tako iz dneva v dan teče njihovo življenje. Kaj pa žene tistega galeba na nebu, ki se je povzdignil iz te nerazpoznavne gmote in jadra po jasnem nebu? Zakaj želi leteti drugače?
»Vedel bi rad, kaj zmorem v zraku in česa ne zmorem, le to me zanima. Samo to bi rad vedel.« Tako pravi Jonathan Livingston Galeb.
Ko preizkuša meje svojih sposobnosti, ko obvladuje strah, se počuti živega do zadnjega vlakna. In zato daje prednost letenju pred hrano. In to počne čisto sam, galebja skupnost ga je izločila iz svojih vrst.
Pa mu ni toliko hudo zato, ker je čisto sam, ampak zato, ker drugi galebi niso zmogli sprevideti, kako veličastno je spoznavati lepoto in bistvo letenja, ki se jim ponuja.
Zavedal se je, da je smisel življenja dati vse za to, kar ti je pri srcu, in to početi do meja popolnosti – in se dotakniti nebes, ker nebesa so popolnost. Želel je leteti do meja svojih zmožnosti, vendar se ni omejeval s tem, koliko kilometrov na uro naj bi to bilo, ker je popolnost brezmejna.
In to svoje znanje je želel prenesti galebu, ki kakor on hrepeni po resnici. Nebesa je želel pokazati tem, ki so stali ves dan na produ ob obali in niso videli dlje kot do konca svojih kril. Saj najdlje vidi galeb, ki najvišje leti.
S tem, ko so ga izločili, so najbolj škodili sami sebi, morda bodo nekoč prišli do spoznanja, ki jim ga je želel prenesti Jonathan Livingston Galeb, da je vsak v resnici utelešenje brezmejne ideje svobode. Samo odvreči mora to, kar ga omejuje.
Zakaj je ptiča tako težko prepričati, da je svoboden in da lahko leti?
Svoboden si in sam izbiraš svojo pot – zato bodi to, kar si. Tudi če te nihče ne razume.
Vir slike: Pixabay
In kaj storiti, ko se počutiš odrinjenega in popljuvanega od drugih? To je stališče Jonatahana Livingstona Galeba: »Izuriti se moraš v tem, da vidiš resničnega galeba, da v vsakem izmed njih prepoznaš tisto dobro in da jim pomagaš to prepoznati v njih samih.
To imam v mislih, ko govorim o ljubezni. In kadar to obvladaš, ti postane lepo.«
V življenju je najpomembnejše, da iščeš samega sebe in se vsak dan še malo bolj približaš svojemu resničnemu jazu, za katerega ni nobenih meja. In za to se je treba truditi vsako sekundo, ker drugače postane življenje pustinja, brez smisla in radosti – in ni vredno bivanja.
Jonathan Livingston Galeb se ne sprašuje, kako je mogoče preleteti gore in oceane – preprosto odrine se od tal, zaprhuta s perutmi in ustvarja čudeže – vsak trenutek sproti. To je prava veličina bivanja.
Iz knjige Richarda Bacha Jonathan Livingston Galeb
Powered by Contextual Related Posts
