Naprej na vsebino

Zgodba za lepši dan: Berač in gospa

Nekega dne je gospa na sprehodu po ulici zagledala berača. Starejši moški je bil neobrit in slabo oblečen. Večina mimoidočih ga je gledala s prezirom. Ne sicer na način, da bi imeli kaj proti njemu, ampak zgolj zaradi tega, kar je bil – umazan berač.

Toda ta gospa je bila drugačna. Ob pogledu na berača jo je navdalo sočutje. Mrzlo je bilo in berač ni bil oblečen dovolj toplo za to vreme. Ovit je bil v nek star, zguljen in ne prav topel plašč.

Moškega je prijazno vprašala: »Gospod? Ali ste v redu?«

Stari berač je pogledal žensko, ki se ji je že na daleč videlo, da je premožna. Bila je lepo urejena in toplo oblečena v oblačila dragih znamk. Pomislil je, da se mu, tako kot vsi drugi, posmehuje. »Pusti me na miru,« ji je neprijazno odgovoril.

A gospa se ni obrnila in ni odšla. Namesto tega se mu je na njegovo veliko presenečenje nasmehnila in nežno vprašala, ali je lačen.

»Ne, ravnokar sem prišel s kosila s predsednikom. Zdaj pa pojdi,« je berač sarkastično odgovoril. Gospa se je še vedno smehljala. Prijela je berača pod komolec in pod pazduho in ga poskušala dvigniti.

»Ženska, kaj vendar misliš, da počneš?« je zarobantil berač.

V tistem trenutku po ulici prišel policist in vprašal gospo: »Gospa, potrebujete pomoč? Vas ta moški nadleguje?«

»Sploh ne, gospod policaj, vse je v redu. Samo tega človeka poskušam postaviti na noge. Mi lahko pomagate?« je odgovorila gospa.

Policaj jo je presenečeno pogledal in rekel: »Ta starec je tukaj že leta in leta. Kaj imate sploh opraviti z njim?«

»Peljala ga bom v okrepčevalnico, da se bo najedel in da ga za nekaj časa spravim z mraza,« je odgovorila.

»Ste nori, gospa?« se je uprl brezdomec. »Nočem iti v okrepčevalnico, sploh nikamor ne bom šel!« Medtem ko je gledal v tla in se razburjal, je začutil močne roke, ki so ga vlekle pokonci. »Pustite me, gospod policaj, ničesar nisem naredil narobe,« je prestrašeno dejal in se otepal pomoči.

»Dobro priložnost si dobil, da se naješ, Jack, ne upiraj se,« mu je z nasmehom svetoval policist.

Po številnih težavah sta gospa in policist uspela zvleči brezdomca v okrepčevalnico. Vodja okrepčevalnice je prišel do njihove mize in vprašal: »Gospod policaj, kaj se dogaja? Ali je ta moški v težavah?«

»Ne. Gospa je povabila starega Jacka, da se pošteno naje,« je odgovoril policist.

Vodja okrepčevalnice je prebledel: »Ne, ne v moji kavarni! Taki, kot je on, so slabi za posel,« se je razjezil.

»Zdaj vidite, zakaj nisem hotel priti sem, ženska,« je rekel berač s potrtim glasom. »Pustite me pri miru. Nikoli nisem hotel biti tukaj.«

Ženska se je obrnila k vodji okrepčevalnice in se nasmehnila. »Gospod, ali poznate podjetje za bančništvo Edi in sodelavci na koncu ulice?«

»Seveda,« je nestrpno odgovoril vodja. »Tedenske sestanke imajo v enem od mojih prostorov.«

»In mislim, da s temi sestanki dobro zaslužite,« je nadaljevala ženska.

»Ne vem, kaj vas to pravzaprav briga,« je odgovoril vodja okrepčevalnice.

»Briga me, ker sem generalna direktorica podjetja,« je odgovorila ženska brez kakršnegakoli napuha v glasu.

»Oh…« je izdavil vodja, česa več ni zmogel.

Gospa se je obrnila k policistu in ga vprašala: »Bi se nama radi pridružili ob skodelici kave in kosilu?«

»Ne, hvala, gospa,« je odgovoril policist. »Dežuren sem.«

»Vam potem lahko vsaj ponudim kavo za po poti?« ga je vprašala gospa.

»Ja, prosim. To bi bilo pa res lepo,« je z nasmehom odgovoril policist.

»Takoj vam priskrbim kavo,« je hitro odgovoril vodja okrepčevalnice in namignil natakarju.

»Dobro ste ga …« je rekel policist gospe.

»Oh, verjemite mi, to sploh ni bil moj namen … ampak imam dober razlog za to,« je odgovorila ženska in se obrnila k beraču: »Jack, se me spomnite?«

Berač si jo je dobro ogledal: »Saj se mi res zdite nekako znani …« je zamišljeno dejal.

»Se spomnite premraženega in lačnega dekleta, ki je pogosto obiskovalo to ulico in okrepčevalnico, ko ste še delali tukaj?« ga je vprašala ženska. »Kar nekaj let je že minilo od takrat … morda se je že postarala, kajne?«

Policist je bil videti presenečen. Nikakor si ni mogel predstavljati, da bi bila ta lepa ženska revno in lačno dekle. 

Nikakor si ni mogel predstavljati, da bi bila ta lepa ženska revno in lačno dekle.
Nikakor si ni mogel predstavljati, da bi bila ta lepa ženska revno in lačno dekle.
Vir slike: Pixabay

»Hitro po tem, ko sem diplomirala, sem prišla v mesto iskat službo. Dolgo je nisem našla. Zmanjkalo mi je denarja, vrgli so me iz stanovanja. Veliko dni sem preživela na tej ulici. Še vedno se spomnim tistega hladnega februarja … Stala sem pred to okrepčevalnico in razmišljala, ali še imam dovolj drobiža, da pojem nekaj toplega …«

Jackov obraz je nenadoma zažarel: »Seveda, zdaj se spomnim. Takrat sem delal za pultom. Prišla si in me vprašala, če lahko z delom odslužiš obrok. In rekel sem, da je v nasprotju s politiko podjetja.«

»Ja,« je rekla ženska. »In potem ste mi ponudili največji sendvič z govedino, skodelico kave in me posadili za mizo, da sem lahko sedla in uživala v obroku. Videla sem tudi, da ste iz svojega žepa v blagajno položili denar za vse, kar ste mi postregli.«

»In potem ste ustanovili svoje podjetje?« je vprašal stari Jack.

»Ne, ne ravno tako. Tisto popoldne sem dobila službo. Najprej nepomembno, potem sem počasi napredovala. Šele nato sem ustanovila svoje podjetje.«

Odprla je torbico in izvlekla vizitko. »Prosim, obiščite kadrovskega direktorja mojega podjetja. Zdaj se bom pogovorila z njim. Prepričana sem, da je v moji pisarni delo, za katero potrebujemo prav vašo pomoč.«

Jack je globoko vdihnil in si pomel oči, da ne bi zajokal. Nato je vprašal: »Kako naj vam vse to povrnem?«

»Ničesar ni treba vračati. Tokrat vračam jaz,« je rekla in se nasmehnila.

Policist je stopil na hladno ulico, pogledal v nebo in pomislil, da je danes videl čudež. Naredil je požirek kave in od grenkobe ga je kar streslo, pozabil je omeniti, da pije kavo s smetano in sladkorjem … »Ah«, si je mislil in zamahnil z roko, »to sploh ni pomembno.«

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice