Novinarstvo – besede ne smejo biti nikogaršnji hlapci
Ko se izročilo časnika nadaljuje …
Devetdeseta, takoj po osamosvojitvi. Nastane časnik Slovenec, naslednik prvega Slovenca, enega vodilnih slovenskih časnikov, ki je izhajal med letoma 1873 in 1945. Zagovarjal je katoliške vrednote, se zavzemal za kmečki živelj in pod vodstvom uglednih urednikov je dosegel visoko časnikarsko raven ter je bil pred drugo vojno po uvodnikih in mednarodnih komentarjih cenjen kot eden vrhov novinarstva v Jugoslaviji.
»Osamosvojitveni« Slovenec, predhodnik tega časnika, ki ga zdaj berete, je nadaljeval duhovno izročilo prvega Slovenca. Ogromen aparat zaposlenih. Vsi na najvišjih obratih, polni delovnega zanosa in ponosa nad samostojno Slovenijo. Vsak dan do poznih večernih ur čakamo zadnje novice iz parlamenta.
Velika ekipa lektorjev nas dela v dveh izmenah brez odmora od prve jutranje novice in vse dokler niso postavljene vse pike in vejice v zadnjem članku. Včasih si prislužimo kak oster pogled in negodovanje novinarjev, ker je na kakem članku »vse rdeče« od naših pisal, ampak dr. Janez Dular, ki je naš svetovalec in vodi lektorsko službo, ne dovoljuje popuščanja in zahteva od nas brezhibno opravljeno delo.
Glavni urednik vsake toliko pridrvi skozi vrata in nas priganja, da moramo še bolj hiteti, ker tiskarna čaka in mi moramo iziti še pred jutrom … Članki so bili nenehno v pretresanju, o njih se je razpravljalo na dnevnih sestankih, iz vsakega posameznega smo se vsi trudili narediti največ, kar je bilo mogoče.
Velikokrat je bilo zelo naporno, ampak na tiste čase imamo čudovite spomine, ker smo bili ekipa. In smo ustvarjali skupno zgodbo.
In novi Slovenec v spletni obliki je spet oblikoval krasno ekipo, ki prenaša dediščino naprej. Vesela sam, da sem tudi sama spet del te zgodbe.
Novinarski pretresi in eksplozije
Neverjetne spremembe so se zgodile od takrat v naših življenjih in na področju medijev. Nov čas in njegove zahteve so se poznale na vseh področjih in javna občila so doživela kar nekaj pretresov, ekipe znotraj njih so se krčile, vse več dela se je prelagalo na zunanje sodelavce, novinarsko delo je postajalo manj cenjeno in razvrednoteno.
Ponekod jim je uspelo obdržati visoko raven, drugod so se ti pogromi poznali na vsebini in člankih. Poleg teh so iz dneva v dan in še nastajajo vedno nove publikacije – ki v vsesplošnem hitenju in drugačnem odnosu do zapisane novinarske besede postavljajo drugačna pravila in oblike.
Novinarstvo, ki mu upravičeno pravijo sedma sila, saj bistveno spreminja in vpliva na miselnost družbe in mišljenje posameznika, si je začelo lomiti zobe. Ni več trdnih pravil, ni več trdnih »zakonov«, kaj in kako. V vsesplošni eksploziji sporočil je težko najti zlata zrna resnice in žlahtno srž kvalitetnih novinarskih člankov z osebno integriteto.
Beseda tudi ugrizne
Hlastanje po čim večjem krogu naročnikov za vsako ceno, iskanje senzacionalističnih zadev, ki pozabljajo na osnovno moralo in osebno integriteto vpletenih, ne bi smelo biti nikoli vodilo nobenega medija.
Ker vsak zapis, vsaka beseda odmeva v družbi, v okolju, med ljudmi in ustvarja miselni tok – in tu nosi novinarstvo veliko odgovornost. Vsak hip se je treba zavedati, da so besede in misli za njimi zelo močno orodje – zato nas upravičeno skrbi, če iz raznoraznih poročil, člankov, ubesedenih misli nenadzorovano prežijo na nas in letijo v nas.
Zato morajo biti v rokah odgovornih in poslane v svet premišljeno. Ker beseda mimogrede koga ugrizne, spravi v bes, v obup ali pa se zaradi nje prestrašeni stisnemo v kot najtemnejše sobe. In prav je, da grize, ampak ne vseh počez. Kvalitetni članki vedo, koga je treba kje malo ugrizniti, mu postaviti ogledalo, podati kritično presojo.
Če gre za naslajanje in senzacionalizem, pa smo na tankem ledu. In tudi mi, ki to prebiramo, pri tem (nehote ali hote) sodelujemo. Tudi mi smo del množice, ki linča – tokrat ne na licu mesta, ampak posredno. In s tem tonemo, ta vrtinec nas srka vase, občutek naslajanja, kako je nam lepo, ko se zgražamo nad tem, ko je nekdo nekaj naredil, o čemer se piše, je zelo varljiv.
Ker smo del te družbe, jo soustvarjamo in s svojim razmišljanjem prispevamo k širitvi tega naprej na isti ravni, če ne celo na nižji. In tu je odgovornost takega novinarskega članka velika.
Vir slike: Pixabay
Kosovel ima (spet) prav
Zaradi mentalnega zdravja družbe je ključno, da ta podpira kvalitetno, neodvisno novinarstvo, ki ni v službi tega ali onega sponzorja, ki nas navdihne, nas odpelje v premišljevanje, tehtanje, ustvarjanje lastnega pogleda in spoznanja. Pri tem ni nujno, da se z njim strinjamo, važna je njegova sporočilnost, moč in namera, da sporoča, pouči, opozarja, bogati. In ni povzetek povzetka nekega povzetka, v katerem so besede že tisočkrat prežvečene, brez moči in sporočilnosti.
Ki je original, ne kopija. Ki je kritika, ampak gradi in združuje. Ki je odraz osebnosti. In prav za to si prizadeva in z vsakim člankom posebej uresničuje ekipa tega spletnega Slovenca.
Ker je konec leta, so dovoljene želje: naj primeri kvalitetnega novinarstva pri nas dobijo pravo mesto in mero, presežejo vse pritlehnosti, se razmahnejo in soustvarjajo duhovno bogatejšo družbo, in to naj se začne uresničevati takoj. Tu mi pridejo na misel besede Srečka Kosovela:
Moja pesem je eksplozija,
divja raztrganost. Disharmonija.
Moja pesem noče do vas,
ki ste po božji previdnosti, volji
mrtvi esteti, muzejski molji,
moja pesem je moj obraz.
Powered by Contextual Related Posts
Sodniški satanski stihi
Kako je mogoče tako spremeniti mnenje?