Naprej na vsebino

So res nekateri novinarji izgubili kompas?

Moram priznati, da sem dolgo premišljevala, če in kaj točno zapisati. Kot majhna punčka nisem sanjala, da bom novinarka, še manj, da bom urednica. Prav tako mi na kraj pameti ni prišlo, da bi svojo študijsko pot nadaljevala na FDV. Splet okoliščin je veleval, da sem tukaj, kjer sem. Kot diplomirana teologinja pa sem menda idealni kader za medijski svet.

Zadnja štiri leta je to moj kruh in način življenja. Marsičesa sem se morala naučiti in priučiti, vesela sem vsake izkušnje, predvsem pa spoznanja, da je delo tako novinarjev kot urednikov odgovorno in zahtevno. Res je, da je lahko vsak, ki ima pet minut časa, že novinar Zlatko nam je pokazal, kaj potem to pomeni v praksi – a dober novinar ni vsak. Prav tako ti članstvo v društvu novinarjev ne daje potrdila, da si dober, še manj pa etičen.

Ravno neetičnost in popolna manipulacija ter brezčutnost, ko so v ospredju le gledanost in kliki, so tisti, ki so v zadnjem času v člankih v porastu. Za to ni kriv Janša, prav tako ne poplava medijev, ampak je za to odgovoren vsak avtor sam, kot tudi urednik, ki ima srce objaviti senzacionalno zgodbo, ki bo vsekakor prinesla bralce, hkrati pa bodo vpleteni kolateralna škoda.

Da bo jasno, kaj me je tako močno zmotilo, da sem čutila potrebo po tem umotvoru. Pred kratkim se je zgodila tragedija na Ptuju. O dogodku sem bila kmalu obveščena, pa ne po novinarski poti, ampak po prijateljski. Lahko bi pisala o tem, navedla ime in priimek in še kar kup sočnih zgodbic, povezanih s tem, pa nisem. Iz čisto preprostega razloga, četudi nisem uradno del novinarskega ceha, sta mi zelo jasna dva člena etičnega novinarskega kodeksa:

  • 17. člen: Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Posebej mora biti obziren pri omembi imen, objavi fotografij in posnetkov udeležencev nesreč in storilcev ter žrtev kaznivih dejanj.

  • 22. člen: Novinar v prispevkih o spolnih zlorabah in družinskih tragedijah ne sme razkriti identitete žrtev in njihovih svojcev, identitete storilcev ne sme razkriti, kadar bi s tem razkril identiteto žrtev. Enako velja za prispevke o drugih kaznivih dejanjih, če so vanje vpleteni mladoletniki. Identiteto lahko razkrije s soglasjem polnoletne žrtve.

Ne morem razumeti, kako ni razumljivo, da ti mora biti kot novinarju in uredniku jasno, da imena, niti kratice, ker je vendarle šlo za majhno vas, ne objaviš. Recimo, da skušam razumeti potrebo posameznikov, ki želijo pomagati in so se angažirali za pomoč, pri tem pa kršili vsa pravila zasebnosti in neupravičeno izpostavili štiriletnega otroka.

Nikakor pa ne morem razumeti medijev, ki so zaradi senzacionalnega poročanja objavili tako podatke o otroku kot o bližnjem sorodniku, storilcu in žrtvi, objavili  so celo fotografije le-teh in fotografijo bivališča. Zakaj? Zaradi klikov, ker več od tega ni smiselno.

Prve reakcije ljudi, pa bom povzela le nekaj komentarjev, ki so bili zapisani pod neštetimi objavami: kriv je covid (Torej je kriv virus, ki poškoduje možgane tako močno, da greš pobit ljudi, na katere si čustveno najbolj navezan.), kriva je vlada (Imam občutek, da so Zevs, Thor. Bog … majhni proti trenutni vladi.), se je že ku* (Resno? V katerem vesolju je kaj takšnega zadosten razlog za uboj/umor?), zakaj mu pa ni dovolila stikov oz. pr* mu je stike preprečevala (Za določanje stikov so ustrezne ustanove in postopki. Niso ravno prijetni, ampak tako je. Čez to smo šli vsi ločenci) … seveda je bilo še nekaj žaljivk na račun žrtve in kakšen komentar sočutja se je tudi našel.

Moderatorji teh prispevkov pa niso našli časa in volje, da bi pred objavo stisnili oni gumb – »ne dovoli komentarja«, ali pa potem brisali te neprimerne komentarje. Niti na kraj pameti jim ni prišlo, da so tovrstni komentarji le zbirka zamisli, zakaj je pri tako grozovitem dejanju šlo za olajševalne okoliščine. Storilec naj bi bil na psihiatriji, mediji na veliko poudarjajo njegovo odvisnost od alkohola in imamo še eno olajševalno okoliščino.

Ja, žal v takšnem svetu živimo. V Sloveniji je bilo od osamosvojitve do danes preko 400 ubojev/umorov, večina je bila storjena v družinskem krogu, velika večina storilcev je zaradi olajševalnih okoliščin dobila brutalno nizke kazni in je bila po nekaj letih že na prostosti. Ampak tega potem nihče ne spremlja, ker ni zanimivo.

Kot sem že omenila, nisem FDV-jevka. Pred tem sem dolgo let delala kot zakonska in družinska terapevtka, ala psihoterapevtka, predvsem na ločitvah. Od blizu sem spoznala sistem in prav tako posledice, ki jih družinske tragedije povzročijo. Le nekaj vaših klikov bo odkrilo, da sem bila skrbnica za posebne primere v primeru koroških dečkov. Nekoč, nekdaj bo prišel tudi čas, da zapišem celotno resnico o tem.

Tisto, kar je pomembno za ta prispevek, je dejstvo, da so domala isti mediji kot zdaj tudi takrat na veliko objavljali imeni in priimek dečkov. Prepoved poročanja je bila uvedena ravno zaradi tega, da se je zaščitilo dečka, prav tako sprememba njunih imen.

Podobno kot omenjena dečka bo tudi »ptujski otrok« nekoč svojega očeta vprašal – zakaj? V času odraščanja, ko bo nujno potreboval informacije o tem, kdo in kaj je, bo zaradi medijske izpostavljenosti in potrebe nekaterih medijev izvedel le skrivljeno resnico o očetu.

Ne glede na to, kdo ali kaj starša sta, sta otroku vedno svetinja. Blatenje le-teh povzroči travmo, hkrati pa močno načne identiteto. Trenutno lahko prebere, da je otrok pijanca in ku*. Čudovita popotnica.

Otrok je doživel travmo, božič bo še lep čas sovražil, prejokal bo še mnogo noči in le z dobro psihološko pomočjo in dobrim skrbnikom bo lahko kljub vsemu zrasel v odgovorno, zdravo osebo. Mislim, da si to zasluži. In le na ta način bo lahko ustrezno obravnaval svojega očeta. Če tega ne bo zmogel, ker bo o svoji družini na spletu našel le »smeti«, nima veliko možnosti.

Ali bo nadaljeval očetovo dediščino ali bo celo življenje žrtev ali pa bo pritisk premočan in bo življenje raje končal. Vse to pa zato, ker se je enemu novinarju in uredniku zdela odlična ideja, da objavi vse podatke, da bo naklada, branost večja.

Že lani, ko sem bila udeležena v prometni nesreči s smrtnim izidom, sem se zgražala nad poročanjem. Nikakor nisem mogla dojeti, zakaj je v javnem interesu, da se objavi senzacionalna novica o nesreči. Še preden smo poškodovani sploh bili oskrbovani in še preden smo uradno izvedeli, da je naša sopotnica umrla, smo to lahko prebrali v medijih.

Recimo, da sem bila pri tem preveč subjektivna. A ne vem, če sem subjektivna, če rečem, da se mi prav tako ne zdi prav, da se objavijo posnetki poškodovancev med potresom, pa četudi se pred tem pove, da so posnetki nazorni. Ne razumem, na čigavo čast je ustrezno, da posnameš in objaviš gospo, ki je v agoniji, ker je zasuta v svojem avtu in jo gasilci želijo rešiti, ali mater, ki v strahu išče svojega otroka.

Verjamem, da se je treba boriti za bralce, ampak meje so in te so redno presežene. Preden nekaj objavite, pomislite, da nehote nekomu pišete zgodovino in da ga vaša senzacionalna zgodba lahko pahne v marsikaj. To ni novinarstvo, ampak je maličenje in ubijanje na dolgi rok. Če se vam to zdi sprejemljivo, potem je čas, da si najdete drugo delo, ker to vsekakor ni za vas.

Subscribe
Notify of
guest
2 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Franc Mihič
6 months ago

Tema: stanje pravice do plače, do plačila socialnih prispevkov, varstva pri delu, varstva pred trpinčenjem ipd., katerih kršitve so v porastu. 17.000 delojemalcem je kršena lastninska ustavna pravica, kot pravi ustavno sodišče, ko delodajalci celo prikrito ne plačajo socialnih prispevkov. V Avstriji gredo taki v zapor, firma pa v stečaj. V Sloveniji to ni mogoče, ker zakonodaja menda tega ne dopušča, goljufivi podjetniki pa se množijo, ker celo po zakonu menda ne poznamo »odgovorne osebe«? V Avstriji je zakonodajalcu to očitno jasno, saj je to temelj reda in učinkovitosti družbe, sicer prevladujeta anarhija in »zakon kriminala«. Ali je res »naklep«… Read more »

Franc Mihič
6 months ago

Voditeljica Tarče, ga. Erika Žnidaršič, nekdanji predsednik KPK-ja Boris Štefanec in vsi tisti, ki so v tem poslu videli veliko goljufijo slovenski dobaviteljev, mladih podjetnikov, so se ušteli, bili so bili poraženi. V Odmevih, ki so Tarči sledili, vodil jih je Igor Bergant, so poročali tako, kot da je bila Tarča uspešna, dejansko pa je bila neuspeh. Vsi namigi in sumi so se izkazali za neutemeljene. Ugotovljeno je namreč bilo, da je dobavitelj povsem izpolnil vse zahteve pogodbe. Neutemeljen je bil sum pobudnikov Tarče, da se je dobavitelj s tem poslom okoristil in je potem že na račun plačila države… Read more »

Prijava na e-novice