Naprej na vsebino

Otroci v šolo nagi in bosi?

Nerganje in pritoževanje je v času covida postalo nekaj čisto vsakdanjega. Nergamo skoraj za vsako stvar, upravičeno ali ne, a vsekakor je večini v tistem trenutku nerganje pomembno, saj s tem opozarjajo na svojo pravico, stisko in težavo, v kateri so se znašli.

Šolanje na domu je pokazalo marsikaj. Od tega, da so učitelji uvideli, vsaj upam, kateri otroci dejansko imajo znanje in so odgovorni, do tega, da s(m)o starši ugotovili, kako uspešni s(m)o bili pri vzgoji. Mnenja o tem, ali je šolanje na daljavo dobro ali slabo, so različna. Dejstvo pa je, da je za to potrebno veliko samokontrole, prilagajanja, doslednosti in vztrajnosti, kar pa večini manjka.

Preberite tudi:

Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Šola bo, ampak kakšna?

Naporno je, tu je večina enotna, ni pa nemogoče, le globoko je posegla v ugodnosti staršev. Količina nerganja je potem odvisna od tega, koliko je to nesrečno šolanje poseglo v ugodje starša. Mislim, da je že v t. i. prvem valu postalo dokaj jasno, da bomo morali starši biti tisti, ki se bomo prelevili v učitelje, pedagoge, motivatorje. Je to prav? Je, ja, ker gre za našega otroka.

Če smo za to usposobljeni, ker smo po izobrazbi nekaj drugega? Slab izgovor. Slovenci smo narod, ki smo prepričani, da zmoremo vse sami. Belimo sami, ker ne bomo plačevali abnormih zneskov malarju, dimnikarju tudi ne bomo plačevali za čiščenje dimnikov, to zmoremo sami, pa vmes damo še za mašo, da nas Bog obvaruje nesreče. Gume na avtu zmoremo sami menjati, le kdo bo dajal mehanikom denar. In še bi lahko naštevala.

Najbolj žalostno pri vsem tem je to, da ravno starši, ki so še leto in pol nazaj napadali učitelje, da ne znajo učiti ter da jih morajo oni sami doma, zdaj vpijejo, da niso učitelji. Delo učitelja ni lahko, ker današnji učitelj pluje med lastno (ne)sposobnostjo, zahtevami staršev, ravnateljev, sodelavcev, ministrstva in (ne)vzgojenimi otroki. Zahtevno in težko delo, predvsem pa odgovorno, saj so tisti, ki imajo v otrokovem življenju nadzor nad sekundarno vzgojo.

Ali morda mislite, da otroci vzhodne Slovenije ne rastejo v višino in dolžino (stopala), da so naši neka posebna sorta ljudi?
Ali morda mislite, da otroci vzhodne Slovenije ne rastejo v višino in dolžino (stopala), da so naši neka posebna sorta ljudi?
Vir slike: The Mirror

Pomanjkanje komunikacije je glavna težava šolanja na daljavo

Šolanje na daljavo je tako sekundarno vzgojo vrglo v roke staršev, ki skrbijo za primarno. Če so primarno opravili dobro, ni večjih težav s sekundarno. Res je, da mnogi starši delajo in se nimajo možnosti ukvarjati z otrokovo šolo, a močno dvomim, da en klic do vodilnih na otrokovo šolo zadeve ne bi razrešil.

Ravno slednjega pa večina ni naredila. Močno dvomim, da bi vsi razredniki, ki bi jim starši razložili, da zaradi narave svojega dela in odsotnosti ne zmorejo dela z otrokom, staršem rekli, to je vaša težava. Seveda obstaja tudi kakšen takšen, a ta ima nadrejenega.

Vse se da, če se hoče, le osnove komuniciranja in spoštovanja je treba uporabiti. Verjamem, da bi starš, ki bi na šoli prosil za pomoč, vljudno in ne v luči »vi ste tam, da učite«, dobil pomoč. Učitelji se v tem času bistveno niso spremenili. Tisti, ki so bili prej človeški, so to tudi ostali, tisti, ki so bili tam zgolj za številko, so tudi zdaj zgolj to.

Trgovine že dolgo zaprte – otroci pa rastejo

Koliko staršev si dejansko želi, da bi se otroci vrnili v šolske klopi, je težko oceniti. So pa vsekakor ti, ki to zahtevajo in želijo, toliko bolj glasni. Žalostno je, da je bila takšna nuja, da se otroci s posebnimi potrebami vrnejo »nazaj«, potem pa beremo, da je od osmih otrok v razredu v šolo prišel le en. Naj razume, kdor more.

Zgleda že tako, da se bodo v naslednjih dneh otroci vrnili v šolske klopi, a so se ob tem pojavile nove težave. Kaj otroku obleči? Večina osnovnošolskih otrok je v teh mesecih zrastla za vsaj eno konfekcijsko številko, prav tako je kar dosti otrok pridobilo kakšen kilogram, dva in jim stara oblačila, razen raztegnjene in raztrgane trenirke, niso več prav. Povrh vsega pa imamo zimski čas in od zadnjega nakupa zimske opreme otrok je pretekla vsaj sezona, pri kakšnem dve.

Preprosto povedano, veliko otrok nima kaj obleči. Dokler je doma in za sprehod okoli se še nekako skompenzira s staro opremo, ali dedkovo, babičino, mamino, očetovo jakno, a za šolo to ravno ni. Če nam je prav ali ne, se otroci ocenjujejo tudi po tem, kaj imajo oblečeno, in ravno oblačila znajo otroku prinesti travme. Kot da teh zdaj še nima dovolj.

Jelko Kacin meni, da je vlada v decembru odprla tekstilne trgovine prav zato, da bi malce omilila to težavo. A Slovenija ni samo Ljubljana, Slovenija je tudi zadnja vas v Prekmurju, kjer pa so bile trgovine s tekstilom odprte nazadnje … daleč nazaj.

Če citiram našo bralko in ob tem dodam, da se v celoti strnjam z njenim besedami: »Ja, gospod Kacin, ampak v Sloveniji živijo otroci tudi v vzhodnem delu naše države, ki je imela zaradi slabe epidemiološke slike omenjene trgovine zaprte. Škornji od lanskega leta so premajhni, tople hlače segajo nad gležnje in višje, bunde so prekratke, rokavi puloverjev pa so ¾ dolžine.

Ali morda mislite, da otroci vzhodne Slovenije ne rastejo v višino in dolžino (stopala), da so naši neka posebna sorta ljudi?….pa ja, saj gredo lahko ven tudi v japonkah in kratkih hlačah, kaj pa otrok ve, kaj je ‘mrzlo’.«

Res je, da obstajajo spletne trgovine, a za to je treba imeti ustrezno kartico, katere pa nimajo vsi, hkrati pa igraš igro na srečo ter se preleviš v vedeževalca, da ugotoviš, katera številka je ustrezna. Ja, lahko naročiš in potem vrneš, ampak na koncu za hlače, za katere bi v odprti trgovini plačal npr. 10 evrov, plačaš 15, ali 20, ker pošta nima posluha za našo stisko. Pa pustimo ob strani to, da vsi otroci niso po »jusu« in je že, ko so trgovine odprte, pravi podvig najti ustrezna oblačila.

Ob odprtju tekstilnih trgovin na zahodu države so ob vhodu nastajale kolone. Le kaj bo, ko bodo končno odprte trgovine na vzhodu Slovenije?
Ob odprtju tekstilnih trgovin na zahodu države so ob vhodu nastajale kolone. Le kaj bo, ko bodo končno odprte trgovine na vzhodu Slovenije?
Vir slike: Pixabay

Težava je tudi s pisarniškim priborom

Težavo predstavljajo tudi, mogoče za marsikoga skoraj neverjetno, osnovne šolske potrebščine. Covid je pokazal, kako različne so pokrajine v Sloveniji. Če se nekomu v Ljubljani zdi skoraj neverjetno, da je nemogoče otroku kupiti svinčnike, zvezke, copate za šolo, je nekomu, ki živi v odročnem kraju, to čisto realna stiska.

Ponovno, marsikaj se da dobiti na spletu, a je tudi tu veliko stvari bistveno dražje. Žal se marsikje odločajo o tem, ali kupiti en ali dva jogurta. Vprašanje, ali na spletu kupiti zvezek, ki je za tri jogurte dražji od tistega v lokalni papirnici, če bi bila odprta, sploh ni na mestu.

Mogoče je navedeno (oblačila, potrebščine) zgolj še eno izmed nerganj, a so vsekakor tista, ki bi jih pred odpiranjem šolskih vrat vodilni morali upoštevati. Bodo otroci ostajali doma, ker nagi in bosi v šolo ne morejo?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice