Naprej na vsebino

»Umrla je država«

Andrej Šifrer je sredi leta 1990 izdal album, na katerem je bila tudi znamenita pesem z naslovom Država. Z besedami »umrla je država«, pesem naznanja skorajšnji konec Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Šifrerjeva napoved se je uresničila leto dni kasneje, 25. junija 1991, ko je Slovenija, kot prva izmed jugoslovanskih republik, izstopila iz dotedanje državne tvorbe.

Preberite tudi:

Tito, Jugoslavija – religija?

Josip Broz – Tito in življenjska izkušnja iz njegovega časa

Razpad Jugoslavije se je začel s Titovo smrtjo

Zakaj je prišlo do razpada Jugoslavije? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, ker gre za več dejavnikov, ki so skupaj sovpadali in določen trenutek dosegli točko, v kateri je bil razpad neizbežen. Dejstvo je, da je pri razpadu igrala veliko vlogo smrt Josipa Broza – Tita, leta 1980.

Titova smrt je dejansko začela naznanjati začetek konca Jugoslavije. V prejšnjem prispevku, ki je govoril o vlogi Josipa Broza, smo videli, da ja bil Tito pravzaprav edina povezovalna točka šestih jugoslovanskih republik, ki so tvorile Jugoslavijo. Kot je bilo rečeno, je šlo za kult osebnosti, ki je vseboval elemente, ki so Tita povzdigovali na raven božanstva.

Titova smrt je bila začetek konca Jugoslavije.
Titova smrt je bila začetek konca Jugoslavije.
Vir slike: Muzej novejše zgodovine

Po Titovi smrti je Jugoslavijo vodilo predsedstvo SFRJ

Sčasoma se je pokazalo, da je bil kult Titove osebnosti edini smisel obstoja Jugoslavije. K temu je pripomogla tudi ureditev vodenja Jugoslavije po Titovi smrti. Namesto nekoga, ki bi odločal v vsem, so se Titovi politični nasledniki odločili, da bo Jugoslavijo vodilo veččlansko predsedstvo SFRJ.

Predsedstvo je bilo sestavljeno iz osmih ljudi, ti pa so bili predstavniki šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin znotraj takratne socialistične republike Srbije (Kosovo, Vojvodina). Predsedstvo je imelo tudi predsednika, ki se je vsako leto ciklično menjaval. Vsako leto je namreč bila določena ena republika, oz. avtonomna pokrajina, iz katere je bil predsednik predsedstva.

Albanci so leta 1981 začeli s prvim uporom znotraj SFRJ

Predsedstvo Jugoslavije je bil najvišji organ v takratni skupni državi. Vsak član je imel po en enakopraven glas, kar je v praksi pomeni, da je večkrat prišlo do »pat pozicije«. To se dogajalo predvsem po letu 1987, ko je Slobodan Milošević postal predsednik Zveze komunistov Srbije. V predsedstvo SFRJ so bili namreč izvoljeni njemu lojalni predstavniki Srbije, Črne gore, Kosova in Vojvodine.

Kmalu po Titovi smrti leta 1981 smo že bili priče prvega odpora, ki je izšel iz določene narodne skupnosti. To so bili Albanci na Kosovu, ki so protestirali, Albanci na Kosovu, ker so želeli dobiti status republike, kar je izzvalo konflikt med Albanci in Srbi. To bi jim pravno formalno omogočilo pravico do samoodločbe po zadnji ustavi SFRJ izleta 1974. S pomočjo vojske so zvezne oblasti proteste zadušile.

Pot v razpad Jugoslavije je pospešila gospodarska kriza

Če imamo Titovo smrt za izvir razpada Jugoslavije, je zagotovo največji vsebinski del prispevala gospodarska kriza. Ta je kasneje povzročila zaostritev mednacionalnih sporov. Jugoslovansko gospodarstvo je namreč temeljilo na zadolževanju, kar pa ni moglo iti v nedogled. Posledica gospodarske krize je bila vse večja inflacija, ki je konec osemdesetih let prešla v hiperinflacijo.

Vožnja par-nepar, in bencinski boni

Državljani smo ob tem občutili različne omejitve. Prva omejitev se je zgodila že pred Titovo smrtjo leta 1979. To je bila omejitev vožnje avtomobilov po sistemu par-nepar. Kdor je imel parno številko, se ni smel voziti ob torkih, kdor pa neparno, pa se ni smel voziti ob četrtkih. Za parne številke je še veljala omejitev prvo soboto in nedeljo v mesecu, za neparne pa tretjo soboto in nedeljo.

Oktobra 1982 so prišli v veljavo bencinski boni. Vsakemu osebnemu vozilu je pripadlo 40 l goriva na mesec. Bone so vsake tri meseci delili po krajevnih skupnostih. Kdor je bil premožnejši je v ta namen imel več registriranih vozil, večina ljudi pa si tega seveda ni mogla privoščiti.

Odhod iz Jugoslavije ni bil lahek. V Sloveniji je trajala 11 dni in za sabo pustila kar nekaj žrtev.  Hrvaške in Bosanske žrtve pa se štejejo v tisočih.
Odhod iz Jugoslavije ni bil lahek. V Sloveniji je trajala 11 dni in za sabo pustila kar nekaj žrtev. Hrvaške in Bosanske žrtve pa se štejejo v tisočih.
Vir slike: Delo

Redukcije elektrike in omejevanje ogrevanja

V letih 1983/84 so bile po vsej Jugoslaviji uvedene redukcije električne energije. To se je dogajalo, kljub temu da je 1981 začela obratovati Nuklearna elektrarna Krško. Redukcija je veljala nekaj ur dnevno za vsako gospodinjstvo. Da bi bilo varčevanje učinkovitejše se je tudi televizijski program končal ob 22. uri. Z elektriko so varčevali tudi na nogometnih stadionih, tako da so bile vse tekme 1. jugoslovanske lige odigrane v dnevnem času.

V stanovanjskih in drugih prostorih so omejili ogrevanje na 19 stopinj Celzija, prav tako so skrajšali kurilno sezono. Zanimivo je tudi, da so omejili celo težo štruce kruha; iz 1 kg so jo zmanjšali na 800 g. Ti ukrepi so bili v veljavi predvsem v času predsednice Zveznega izvršnega sveta (vlada SFRJ) Milke Planinc (1982 – 1986).

»Švercanje« in »pomoč nerazvitim«

Iz tega časa je znano množično nakupovanje v tujini. Pri nas so bile namreč težko dostopne celo osnovne stvari kot so kava in riž. To smo navadno kupovali v Avstriji. V Italijo pa smo hodili po kavbojke in »superge«. Nakupe je spremljalo t.i. švercanje čez mejo, saj je bilo dovoljeno prinesti v Jugoslavijo samo omejeno količino stvari. Sredi osemdesetih let dovoljena vrednost stvari 50 dolarjev na osebo.

Poleg težkih gospodarskih razmer je predstavljalo »vrečo brez dna« t.i. pomoč nerazvitim, do katere naj bi bile upravičene predvsem Makedonija in Kosovo. Kljub velikim vsotam, ki jih je predvsem Slovenija namenjala za nerazvita področja, so se vse bolj pojavljale govorice, da denar ne pride na pravo mesto in tako po vsej verjetnosti konča v žepih političnih veljakov v Beogradu.

»Ko bom velik, bom carinik na Kolpi«

Vse zgoraj naštete omejitve, ki so bile predvsem gospodarskega značaja, so v Sloveniji vse bolj spodbujale težnje po razmišljanju o samostojni državi. Sam se spomnim, da sem prvič na takšne ideje naletel leta 1986, ko smo začeli sošolci v srednji šoli drug drugemu govoriti: »Ko bom velik, bom carinik na Kolpi.«

Da te govorice niso »iz trte izvite« se je pokazalo naslednje leto, ko je izšla znamenita 57 številka Nove revije, v kateri je bil prvič pisno začrtan načrt k slovenski državnosti. Avtorje prispevkov iz te številke lahko štejemo za ključne osebnosti, ki so kasneje prispevali k osamosvojitvi Slovenije.

Demokratizacija je pospešila pot v slovensko samostojnost

Pot k samostojnosti je pospešil še proces proti četverici leta 1988, kar se samo še povečalo zahteve slovenskega naroda po uvedbi demokratičnega sistema. Prve demokratične volitve so bile 8. aprila 1990, kjer je zmagala koalicija Demos. Ključni projekt koalicije je bil izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, 23. decembra 1990.

Slovenski narod je na plebiscitu pooblastil slovensko oblast, da voljo naroda tudi uresniči. To se je dokončno zgodilo 25. junija 1991, ko je takratna slovenska skupščina razglasila temeljni akt o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Ideja bratstva in enotnosti je umrla skupaj s Titom.
Ideja bratstva in enotnosti je umrla skupaj s Titom.
Vir slike: Sistiry

Parola »bratstvo in enotnost« doživi tragičen konec

Tako je umetna tvorba jugoslovanskih republik začela razpadati. Proces razpadanja je bil predvsem usoden za prebivalce Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, kjer je divjala vojna med leti 1992 in 1995. S tem pa je bilo tudi dokončno jasno, da je bila Titova parola o »bratstvu in enotnosti« jugoslovanskih narodov, ena izmed navideznih floskul komunističnega režima.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments