Primo Levi: »Zgodilo se je, torej se lahko zgodi ponovno in lahko se zgodi kjerkoli«
Mineva 76 let od 27. januarja 1945, ko so sovjetske enote Rdeče armade osvobodile eno izmed največjih nacističnih taborišč, taborišče smrti Auschwitz-Birkenau (poljsko Oświęcim), v katerem je po ocenah zgodovinarjev v manj kot petih letih grozljive smrti umrlo več kot 1,1 milijona ljudi, pretežno Judov, pa tudi veliko Slovanov in Romov. V to taborišče naj bi bilo po (še vedno) nepopolnih podatkih deportiranih tudi 2342 zapornikov iz Slovenije, od teh jih je 1331 umrlo. Leta 1979 je bilo koncentracijsko taborišče Auschwitz vpisano v Unescov seznam svetovne dediščine.
Preberite tudi:
Vir slike: penntoday.upenn.edu
Italijanski kemik in pisatelj, Primo Levi, eden redkih Judov, ki so 27. januarja 1945 stopili iz taborišča smrti Auschwitz-Birkenau, je zapisal: »Zgodilo se je, torej se lahko zgodi ponovno in lahko se zgodi kjerkoli.«
Generalna skupščina Združenih narodov je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 proglasila dan osvoboditve taborišča za vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta in s tem je to zloglasno taborišče postalo tudi simbol holokavsta.
27. januar je Vlada Republike Slovenije leta 2008 razglasila za nacionalni dan spomina na holokavst, saj je le-ta zahteval tudi številne žrtve med slovenskimi Judi, še zlasti v Prekmurju, kjer jih je v predvojnem obdobju živelo največ. Skupno naj bi bilo iz Slovenije v koncentracijska taborišča, kot so Ravensbrück, Auschwitz, Mauthausen, pa tudi posamezna delovna taborišča prepeljanih okrog 63.000 ljudi.
Holokavst – ko je en narod krvnik drugih
Beseda holokavst je prvotno pomenila žgalno daritev starih Grkov in Rimljanov (lat. Holocaustum, gr. Holókauston), pri kateri se je daritvena žival popolnoma sežgala. Kasneje se je beseda začela uporabljati za množično uničenje ljudi, običajno s sežigom.
Holokavst je bil sistematični genocid, predvsem Judov. Med drugo svetovno vojno, v letih od 1941 do 1945, si je nacistična Nemčija zadala cilj iztrebljenja evropskih Judov in ta cilj so poimenovali »dokončna rešitev judovskega vprašanja«.
Grozne smrti jih je v več taboriščih umrlo šest milijonov. Poleg Judov so nacisti pobili še približno dva milijona ljudi, ki niso ustrezali njihovim merilom (Slovane, Rome, ruske vojne ujetnike, duševno ali telesno prizadete … ). Holokavst je bil torej grozljiva posledica ideologije, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo.
Koncentracijska taborišča
Za časa nacistične Nemčije je bilo zgrajenih 23 vodilnih koncentracijskih taborišč, ki so bila samostojna, pod njihovo organizacijo pa je delovalo še 1000 zunanjih taborišč. Večina samostojnih taborišč se je nahajala na ozemlju tretjega rajha (11), na Poljskem (6), po eno pa tudi v Avstriji, Estoniji, Litvi, Latviji, v Franciji in na Nizozemskem.
Vir slike: National Archives and Records Administration (NARA).
Nacistična taborišča so se delila na delovna in uničevalna taborišča. Delovna taborišča so služila uničenju človeka skozi delo. Tiste, ki niso bili več sposobni za delo, a hkrati niso sami umrli od izčrpanosti, so ustrelili ali jih umorili z injekcijami fenola. Uničevalna taborišča so služila izključno množičnemu pobijanju Judov, Romov, homoseksualcev in drugih osovraženih skupin s pomočjo plinskih celic. Interniranec je za taboriščnimi vrati postal samo še številka.
Zgodovina koncentracijskih taborišč je žal precej daljša kot zgodovina nacistične Nemčije
Prvo koncentracijsko taborišče je že leta 1838 zgradila ameriška vojska in vanj prisilno zaprla Indijance. Ukrep je ukazal takratni predsednik Andrew Jackson, da bi uveljavil t. i. »Indian Removal Act« (Zakon o odstranitvi Indijancev). V času kubanskega boja za neodvisnost proti Španiji v letih 1868−1898 je španski general Valmaseda ukazal vse upornike zapreti v tako imenovane »compos de reconcentración«.
Koncentracijska taborišča je uporabljala tudi britanska vojska v burski vojni v letih 1899−1902. Burske ženske in otroke, kot tudi Afričane, ki so živeli na tem območju, so izselili v taborišča v Južni Afriki. Taborišča so delovala tudi v Severni Ameriki v času prve in druge svetovne vojne, v Sovjetski zvezi pod Leninovo in Stalinovo oblastjo (imenovala so se gulagi) in v Vzhodni Evropi.
V fašistični Italiji je v italijanskih taboriščih in v taboriščih na območju zavzete Dalmacije in severne hrvaške obale bilo zaprtih nekaj 100.000 civilistov. Kraljevina Jugoslavija je po nemškem in italijanskem vzoru začela odpirati koncentracijska taborišča leta 1935. V času od 1935 do 1945 je na ozemlju Jugoslavije delovalo 11 taborišč.
Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so bila kasneje povojna koncentracijska taborišča, ki jih je po koncu druge svetovne vojne, maja 1945, začela ustanavljati nova komunistična oblast. Ustanovljena so bila za potrebe zbiranja, izgona in usmrčevanja pripadnikov nemške manjšine, madžarske manjšine, protikomunističnih vojaških enot in številnih civilistov, ki se niso strinjali z novo oblastjo.
Komunistična koncentracijska taborišča so na Slovenskem obstajala od maja 1945 do pozne jeseni 1945, kasneje pa so bila večinoma reorganizirana v kazenska taborišča za prisilno delo. V ostalih zveznih republikah nekdanje Jugoslavije so se ohranila vsaj do leta 1948.
Spomin je pomemben in holohoax nevaren
V preteklem letu so v 50 zveznih državah Združenih držav Amerike naredili raziskavo, imenovano Holocaust Knowledge and Awarness Study, ki je zajela Američane, stare med 18 in 39 let. Raziskava je razkrila, da velik delež vprašanih ne razume, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno. V veliki meri je za to krivo, da se s pomočjo socialnih omrežij širi teorija, da je holokavst mit.
Rezultati raziskave so pokazali, da 1 od 10 mladih Američanov verjame, da se holokavst pravzaprav nikoli ni zgodil, četrtina mladih Američanov meni, da je holokavst mit ali pretirano napihnjena zgodba. 11 odstotkov vprašanih verjame, da so bili za holokavst krivi Judi, 12 odstotkov vprašanih pa je celo odgovorilo, da za holokavst še nikoli niso slišali.
Pomemben faktor pri širjenju holohoaxa je Facebook, podobno pa se dogaja tudi na Twitterju. Holohoax in zanikanje holokavsta je nevarno. Če pozabimo lekcije iz preteklosti, se lahko ponovijo v prihodnosti.
Pomembno je, da ohranjamo spomin, da razumemo, kaj se je zgodilo. In da razumejo tudi otroci. Da vedo, da Dnevnik Ane Frank ni fikcija, temveč opis dejanskega življenja judovske deklice, njenih skrbi in strahov pa tudi vere v to, da je človek dober in da se prava moč skriva v posameznikovem značaju in dobroti. Ne razočarajmo je. In ohranimo spomin. Naj počivajo v miru.
