Naprej na vsebino

[ODPEVANE NOVICE]: Micka in pasje težave

Pozdravljeni, dragi moji bralci, najprej se vam moram opravičiti, da se toliko časa nisem oglasila. Saj sem vsak dan mislila na vas, vsak dan me je žgalo v jezik in prste, da vam kaj povem, ampak enostavno nobenega cajta nisem imela. S tem cepljenjem in čipom za zastonj dostop do interneta in TV-kanalov so me tak zmešali, da sem skoraj cele dneve na oknu visela pa čakala, da pride soseda dohtarca domov, da vidim, če je res ali ni res. Zdaj, ko vem, da njej očitno niso tega čipa dali v cepivo (ne vem, ali zato, ker je dohtarca, ali ker tega pač ne delajo) ali pa je čip pokvarjen, lahko spet mirno spim in se vam posvetim.

Do zdaj vam nisem še povedala, da sem si spomladi, ko smo prvič doma ostali, da rešimo življenja, omislila psa. Pred tem sva imela z možem seveda dolge debate in pogajanja. Glavni problem se je njemu zdel, da ko začnem te forume brati na internetu in se izobraževati, pol na vse okoli sebe pozabim. Me je vprašal, če mislim psu plenice gor namontirati, da bom lahko celi dan brala, pa sem mu povedala, da isto časa, kot berem, skozi okno gledam, kaj sosedi delajo, pa da lahko namesto tega zdaj ven grem, ko mam izgovor, da moram psa peljat.

Drugo, kaj mi je očital, to vam moram povedati, je bilo, da bo »bogi pes od lakote crkno«, ker pri vseh mojih nujnih aktivnostih »celi dan še jesti ne skuham ali pa kosilo prismodim«. To me je res prizadelo, ker vam povem, da se je to samo kake trikrat zgodilo. Enkrat so res da prišli gasilci na vrata, ker se je že črni dim s piskra vleko, ampak lih takrat sem aktivno spremljala eno dobro debato na Facebooku, pa so tak hitro pisali, da pač nisem mogla iti piskra dol dat, sem pa okno odprla, da se ne bi zadušila, saj nora pa nisem.

No, ko sva to predelala, sva prišla do tistega glavnega vprašanja. Kakega psa? Jaz sem hotela nekaj velikega pa me je samo bledo pogledal in reko: »Glej, Micka, maš kaj maš.« Kot da tega ne bi vedla. No, da ne bi bilo preveč hudo za njegovo samopodobo (to sem lih prebrala, kak je pomembno), sem rekla: »Dobro, pol pa nekaj srednjega, da ne bo lih na baterije.« Pa sva šla. Po kodra. Naš Piki pridno raste, njegova dlaka pa tudi. Pa v svojo obrambo povem, da sem ga do zdaj samo enkrat pozabla nafutrati, pa še to zato, ker sem lih brala o zdravi prehrani psov, pa je mel tam vsak svojo teorijo in sem bla zmedena.

Skratka, Piki je priden in dobro, hvala za skrb. Sem pa prejšnji teden videla, da se je dvakrat v vrata zaletel revež in sem odkrila, da ma predolgo dlako nad očmi. Pa jaz to rešim po žensko, saj sem iznajdljiva. Hitro eno gumico z rožico gor, pa opet vidi. No … pol pa je prišel mož domov. In je čisto znorel, vam povem. Da njegov pes pa res »ni neka obična pederčina, da bo z nekimi rožicami na glavi okoli letal«. Pa boljše, da vam ne pravim, kaj vse mi je napel, ker to bi bilo žaljivo za ene skupine ljudi.

Razmišljam, kaj naj naredim … Pol pa na srečo lih tisti dan čujem, da se zdaj pa odprejo pasji saloni. Joj, sem bla vesela. Pol pa preberem, da morajo stranke predložiti negativen test na koronavirus. Pa ni problema, Piki je priden, bo že potrpel, da mu malo po nosu povrtajo. Za vsak slučaj sva še malo doma vadila s palčkami za uhe, pol pa nabašem psa pa greva midva v vrsto za hitri test. Saj tisti dve uri je kar hitro minilo, da sva prišla na vrsto. Pol pa so se problemi začeli.

Oni je hoto meni po nosu vrtat pa si sploh ni dal reči, da jaz ne rabim testa, ko grem k frizerju, pa če ne vidi, da sem že bla … nesramnež. Bolj sem mu razlagala, da Piki rabi striženje, bolj je on meni hoto test delati. »Gospa, narobe ste razumeli. Pes ne potrebuje testa na covid-19,« je ponavljal, kot da je mutast pa drugega povedati ne zna. Pol je pa gospod za mano v vrsti znorel (tudi boljše, da vam ne pišem, kaj je vse rekel, da sem, samo vam povem, da je že bil v živalskem vrtu zgleda, ker dosti živali pozna) in sem rajši iz vrste stopila, ker s takimi se meni res ne da ukvarjati. In sva šla s Pikijem domov.

Nič mi več ni bilo jasno, razen tega, da pes mora videt te menda, kje hodi. Pa da čopa mu tudi več ne smem delati, ker deda ne bom poslušala. Pol sem se pa spomnila, da so nekje še tiste krojaške škarje, ki sem jih od stare tete, ki je žnidarca bla, poerbala. Ja kak težko te lahko je pesa postriči, sem si mislila. Za vsak slučaj sem si še nekaj videov pogledala na YouTubu, da se malo izobrazim. Ko sem to naredila, sem še psa peljala v park, da se je fino zmatral.

Doma sem vrečo za smeti, ono ta veliko, razrezala in zalepila na tla, malo je spominjalo na tiste filme, v katerih koga pol ubijejo, samo boljše tak kot dlaka povsod, sem si mislila pa se lotila dela. Ne vem, ali so škarje v predalu hin dale ali niso ble prave škarje ali kaj se je zgodilo, jaz vam povem, da sem se razjokala, ko sem nehala strič pa psa pogledala. Bolj sem se matrala, slabše je pes zgledal. Pa še dobro, da je tak priden in pri miru bil, da mu nisem še kaj drugega viška odrezala kot obrvi.

In kot da mi še ne bi bilo zadosti hudo, v tistem pride moj domov. Zagleda psa, se prime za štoke, reži ko norec pa reče: »Micka, ti si čisto zmešana. Ptiči bodo od smeha pocrkali, ko to vidijo. Še dobro, da je fašenk … larfo mu kupi.« Butelj se ni nehal režati, meni so bridke solze tekle, pes pa se je rajši ulegel pa zaspal. Še prej pa si je s tacami glavo pokril. Bogi moj Pikec, jutri bom svojo frizerko poklicala … če bi ga htela vsaj malo popraviti.

Županova Micka

Smeh škoduje zdravju, resnica osvobaja. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s psihiatrom. Ne odpirajte vrat ljudem s kombijem, ki želijo, da oblečete bel plašček.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice