Doc. dr. Andreja Poljanec: Koronakriza izbistrila prej dokazana spoznanja – varni in čustveno bogati odnosi so blagostanje
Če bi v grobem opazovali psihološko dinamiko družin pred covidom-19, bi ugotovili, da so le-te že tedaj imele težave, stiske so bile vsekakor prisotne že prej, vendar pa bi lahko rekli, da je bil tolerančni prag višji.
Med epidemijo pa se je na hitro nabralo veliko stresnih situacij, zato v tem obdobju družine, še posebej pa otroci in mladostniki, pomoč potrebujejo močneje in jo tudi pogosteje poiščejo. Eden od vidikov je tudi ta, da so bili člani družine razpršeni po aktivnostih zunaj družine in je bilo malo skupnega časa, veliko starševskih nalog je bilo prenesenih na zunanje ustanove in aktivnosti. Sedaj pa je večina tega prešla nazaj na starše.
To je bila obremenitev, ki je vsaj zadnje generacije niso bile več navajene, in je zato pomenila za starše veliko breme. S to obremenitvijo in drugimi izzivi covida-19 se je znižal tolerančni prag. Medtem ko družine, ki so bile že prej navajene različnega živžava in so se zmogle s stresorji precej dobro spopadati, člani pa so bili med seboj povezani prek sproščenih in varnih odnosov, sedaj pogosteje poročajo o teh istih stresorjih kot o različnih novih izzivih ter posledično odkritjih, izumih, ki zaznamujejo njihove dneve in ki omogočajo, da tudi v novi in zahtevni ter kompleksni situaciji življenje doživljajo pozitivno in so na to lahko celo ponosni.
V tej nepredvideni krizi je toliko bolj jasno postalo to, da so odnosi nekaj nujnega ter da niso samoumevni.
Vir slike: Pixabay
Nepredelana stiska staršev se prenaša na otroke in mladostnike
Pomembno je, da se starši in tudi drugi odrasli v tem povsem novem in zahtevnem obdobju zavedajo, da to, kar čutijo in doživljajo oni, čutijo tudi otroci ob njih. Bolj kot se starši zatikajo ob nepredelanih čustvih, ne glede na to, ali o njih govorijo neposredno ali ne, bolj te zastoje čustvene nerazrešenosti čutijo otroci in mladostniki.
Čustva so namreč nezavedni fiziološki procesi in navzven, v odnosih delujejo kot nevidna energija, ki pa ima veliko moč in velik vpliv na počutje. Bolj kot starši svojo stisko izražajo z neprimernim vedenjem, izbruhi, nemirom, jezo, tesnobo, večje breme nosijo otroci in mladostniki. Pomembno je, da se starši zavedajo svoje odgovornosti in vedo, da so v mnogih vidikih odgovorni za vedenje otrok in mladostnikov. Trenutno starši s svojimi otroki in mladostniki preživljajo bistveno več časa, zato je njihov vpliv še toliko večji.
Znanstvene raziskave zadnjih desetletij so to sicer že prej jasno dokazovale in na to tudi opozarjale, zaradi množičnega »covid-19 potresa« pa se je v zadnjem letu še posebej močno izkristalizirala prav ta temeljna potreba po zdravem razvoju otrok in mladostnikov, in sicer po tem, da morajo biti odrasli, predvsem starši, opolnomočeni, naučeni in sposobni prepoznavati različna čustva, jih razumeti, povezati z izkušnjami iz preteklosti, jih znati pomirjati in na podlagi tega premišljeno odreagirati, se pogovarjati z otroki.
Za odrasle je pomembno, da so vključeni v zdrave, varne odrasle odnose, če se le da, da dograjujejo partnerske odnose, lahko prijateljske ali tudi strokovne, da se v odnosih zmorejo razvijati, saj je njihov osebnostni razvoj dober zanje, vpliva pa tudi na razvoj njihovih otrok.
Šola – bergla za družine
Obdobje epidemije covida-19 je pokazalo, kako močno otroci na splošno pogrešajo družbo sovrstnikov, zabavo in igro. V družinah z več otroki je večinoma primanjkljaj manjši in je tem otrokom in mladostnikom s tega vidika lažje. Hkrati je ta čas pokazal, kako pestra in zdrava struktura, čeprav ne idealna, je slovenska šola.
Pri terapevtskem, svetovalnem in tudi šolskem delu so se namreč pokazale srhljive in žalostne razlike med otroki in mladostniki, ki doma nimajo zdravih, raznolikih in čustveno bogatih odnosov. Le-tem šola pomeni varno bazo in nadomesti del primanjkljaja.
Kriza zahteva razvoj prožnosti
Ljudje po naravi ne maramo ravno sprememb in nas spremembe plašijo. Covid-19 pa prinaša spremembe za spremembami, kar je ena od glavnih značilnosti tega obdobja. Mnogo stvari, navad, organizacije moramo sproti prilagajati, na novo izumljati … in se zaradi skupnega dobrega celo odrekati določenim pravicam, svobodam.
Vse to od nas zahteva veliko mero prožnosti in terja osebnostno napredovanje, preseganje starih vzorcev. Če tega ne zmoremo, se nam prej ali slej zatakne ali celo zalomi. Težko bi našli družine, ki jim je v tem obdobju v polnosti v redu. Prožnost in učenje novih strategij za premagovanje stresa ter iskanje inovativnih oblik življenja v tem obdobju so edina rešitev, ki na naše telo in na naše odnose deluje pomirjajoče in poživljajoče.
Razvoj inovativnosti in novih talentov
Le če odrasli zmorejo zrelo čustvovanje in razvoj čustvenega stika v odnosih, otroci in mladostniki tudi v tem, sicer zelo posebnem obdobju živijo sproščeno, ustvarjalno, sproti izumljajo prilagoditve, ki njim in družini najbolj ustrezajo, in se lahko tudi v takem obdobju dobro razvijajo. Posebnost tega časa pa je ta, da trenutno razvijajo tudi talente, spretnosti in veščine, ki jih v obdobju šolanja težko, saj je tempo življenja hiter in pogosto zapolnjen z mnogimi šolskimi obveznostmi, z različnimi krožki, sedaj pa je nastal prostor v tednu tudi za ugotavljanje in razvijanje drugih področij. Lepo je npr. gledati otroke in mladostnike, ki uživajo ob kuhanju, peki slaščic ali kruha, izumljanju novih športnih iger in treniranju veščin po stanovanjih, ki so postala zasilne telovadnice.
Ustaljeni vzorci so postali neuporabni – potreben je razvoj novih navad
Obdobje epidemije traja skoraj eno leto, posledica tega pa so mnoge spremembe v prej ustaljenih vzorcih. Nov način življenja je v določenih vidikih že postal navada. Opaziti je »internetni učinek« in odsotnost druženja v šoli in po krožkih, kar v določeni populaciji otrok in mladostnikov poraja določeno mero otopelosti. Izgubila se je tudi klasična dnevna struktura, ki je zahtevala vsaj nekaj gibanja, premikov od doma v šolo, telovadnico, glasbeno šolo ipd. ter ob tem tudi čustvene priprave na določene odnose.
Tako zmanjkuje naravnih spodbujevalcev, ki so sicer naravni del dnevne rutine, ki otroke in mladostnike v mnogih pogledih motivirajo. Zato sedaj, ko tega že kar nekaj časa ni, motivacija upada. Na žalost ne samo otrokom in mladostnikom, ampak tudi njihovim staršem. Situacija je zahtevna in naporna, zato je pomembno, da posebej starši lahko poiščemo koga, ki nas bo tudi v naši stiski lahko začutil in prepoznal in s katerim bomo lahko situacijo predebatirali ter jo tako bolj pomirjeno doživljali. S tem bomo bolj pomirjeno delovali tudi na otroke in okolico.
»Upokojitve« za starše ni …
Starši se nikoli ne smejo »upokojiti«, posebej pa ne v krizni situaciji, ko jih otroci in mladostniki še toliko bolj potrebujejo. Starši za svoje otroke največ naredijo, če takrat, ko so v stiski, najdejo načine pomoči, ki jim bodo omogočali razrešitev stiske. Pri tem naj si poiščejo pomoč, ki je odraz iskrenosti in poguma – ta pomoč jim pripada.
Vir slike: Pixabay
Kaj pa učitelji?
Za učitelje je to obdobje zagotovo velik izziv, posebej morda za tiste, ki imajo tudi sami otroke, vključene v osnovno ali srednjo šolo, saj morajo razvijati nov način učiteljevanja, nov način starševske pozornosti in pomoči, poleg tega pa tudi nov način usklajevanja in razvijanja starševske in učiteljske vloge.
Pomembno je, da učitelj skuša ohraniti dinamiko v razredu in se za učence ter dijake zanima, se vanje želi in zmore čustveno vživeti. Učence in dijake to pomiri in lažje sodelujejo in so med seboj v razredu bolje povezani.
Vse to je pomembno tudi v živo; sedaj, ko pouk že lep čas teče na daljavo, pa je ta vidik toliko večji izziv, saj je za doseganje podobnega učinka potrebno več energije, pozornosti in zavedanja o pomembnosti tega. Pri tem ne gre brez odločitve, da si to želimo.
Čustveni stik in varen odnos sta namreč temeljni podlagi za razvoj kognicije, za razvoj optimalnega učenja, razumevanja in pomnjenja. Vse to pa je velik zalogaj, za katerega imamo v resnici različen potencial, različne sposobnosti, tudi različne življenjske situacije in podporo v družinah ter širših družinah. Realno je, da so med učitelji precejšnje razlike. Situacijo bi izboljšala skupna agenda in sistemski pristop na nivoju države, saj sistemska skrb in občutek, da je zahtevnost situacije prepoznana, močno vpliva na izboljšanje počutja.
Pokopljimo covid – oživimo pomen čustvenega zorenja v družinah
Spoznanja o pomenu vlaganja v odnose, o pomenu razvoja čustvenega stika znotraj družine ter o tem, da naj odrasli za svojo stisko poskrbijo znotraj kroga zdravih odraslih odnosov, so spoznanja, ki upam, da jih bomo zmogli upoštevati in čim bolj polno razvijati tudi potem, ko se bomo od covida-19 poslovili. Želim si, da bi to potrebo prepoznali in ovrednotili tudi državni organi ter družinam in učiteljem pri tem prišli nasproti.
Nikoli se ne naveličajmo verjeti v razvoj odnosov
Varni odnosi so temelj polnega in zdravega razvoja posameznika in družbe – po tem hrepenimo vsi!
Doc. dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psih.,
spec. zakonske in družinske terapije
Prispevek doc. dr. Andreja Poljanec bo objavljen tudi v zborniku prispevkov, nastalih ob pripravi na omizje »Šola na daljavo – Česa smo se naučili o šolskem sistemu?«.
Powered by Contextual Related Posts
