Naprej na vsebino

Prof. dr. Anton Meden: Kako smo pouk na daljavo doživljali starši

Na okrogli mizi z naslovom »Šola na daljavo – česa smo se naučili o šolskem sistemu?«, ki jo je Inštitut dr. Antona Korošca organiziral 4. februarja, sem odgovarjal na tri vprašanja voditeljice. Za pisni prispevek sem odgovore še nekoliko dopolnil in dodal vire.

Starši imajo o pouku na daljavo različna mnenja. Ali je mogoče iz njih izluščiti tisto, kar je za starše pri pouku na daljavo najbolj moteče in bi želeli, da se čim prej spremeni?

Mnenja staršev so res deljena, kar je razumljivo in legitimno, saj vsak pogled izhaja iz situacije lastne družine in vemo, da so te situacije zelo različne. Opažamo polarizacijo, ki ni značilna le za starše glede šolskega sistema, ampak jo v slovenskem prostoru zelo pogosto srečamo ob različnih vprašanjih. Lahko bi rekel, da si večina želi »normalnosti«, načina življenja in dela, ki smo ga bili navajeni pred epidemijo, se pa zelo razlikujemo v tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji je tak »prehod v normalnost« izvedljiv. Če pogledamo vračanje v šole, bi bili nekateri starši za to, da se otroci, ne glede na vse, vrnejo v šolo takoj, drugi pravijo, da razmere za kaj takega še niso primerne in je vračanje v šolo prenevarno.

Če pogledamo vračanje v šole, bi bili nekateri starši za to, da se otroci, ne glede na vse, vrnejo v šolo takoj, drugi pravijo, da razmere za kaj takega še niso primerne in je vračanje v šolo prenevarno.
Če pogledamo vračanje v šole, bi bili nekateri starši za to, da se otroci, ne glede na vse, vrnejo v šolo takoj, drugi pravijo, da razmere za kaj takega še niso primerne in je vračanje v šolo prenevarno.
Vir slike: Pixabay

Ob razpravi, ki smo ji na to temo priča v javnosti, se mi poraja primerjava s prometno situacijo, ko se želimo vključiti na prednostno cesto, na kateri je gost promet. Z vsako sekundo čakanja, ko z obeh strani po prednostni cesti prihajajo vozila in ni možnosti varne vključitve, postajamo bolj živčni, stvar se še poslabša, če kdo pripelje za nami in začne še hupati … Dlje kot taka situacija traja, bolj je nevarno, da »izgubimo živce« in nevarno izsilimo prednost. Vemo, kaj učijo v šolah vožnje – najslabše v taki situaciji je »izgubiti živce«. Mogoče se sicer izide in bo voznik, ki bo opazil, da izsiljujemo prednost, zavrl in preprečil nesrečo, mogoče pa tudi ne … Bojim se, da smo glede epidemije zdaj v taki situaciji. Zavedati pa se moramo, da virus ne bo zaviral … Zato je veliko bolje ohraniti mirno kri in dobro presoditi, kdaj je primeren trenutek in kakšen je primeren način za vračanje otrok v šole. Ravno danes je celotna država prešla iz delno črne v rdečo fazo. Stanje se torej izboljšuje in ne bi bilo modro izničiti vsega truda preteklih mesecev, če bi ravno zdaj izgubili potrpljenje.

Ko smo v spomladanskem valu epidemije v Zvezi aktivov svetov staršev (ZASSS) starše povprašali, katere so največje težave, s katerimi se soočajo, so se izpostavila tri najbolj obremenjujoča področja.

Komunikacija z učitelji. Izpostavljena je bila potreba učencev in staršev, da se z učiteljem tudi (vsaj občasno) slišijo in vidijo. Potreba po vidni in slišni dvosmerni komunikaciji je bila močno izpostavljena, manj pa posamezni načini le-te. Mnogi starši so v teh odgovorih napisali, da je bila komunikacija v veliki meri bolj pošiljanje učnega gradiva, nalog in navodil, veliko manj pa zbiranje povratnih informacij  o tem, kako se učenec sooča z učno snovjo, z navodili in nalogami. Mnogi so izpostavljali tudi, da pisna komunikacija za otroke (predvsem, ne pa izključno, mlajše), tudi če je dvosmerna, ni zadostna. V tej zvezi so pogosto omenjali motiviranje učencev, kjer bi si želeli več sodelovanja z učitelji. Pogosto so starši izrazili željo po pogovoru z učiteljem v obliki govorilnih ur.

Organizacija pouka. Izpostavljeni so bili različni vidiki organizacije pouka, kot so prevelika količina in razdrobljenost snovi. Preveč je bilo različnih načinov posredovanja navodil in nalog za istega učenca (spremljati je bilo treba tudi šest ali več različnih in neusklajenih »kanalov«, po katerih so prihajala navodila, e-pošto, spletno stran, spletno učilnico, Zoom … ), navodila so bila velikokrat težko razumljiva, premalo je bilo razlage. Pogosta so bila opozorila na neusklajenost pričakovanj učiteljev do istega učenca na predmetni stopnji. Povedati pa je treba, da so bila pričakovanja staršev lahko popolnoma nasprotujoča – nekateri so zagovarjali pouk »on-line« po urniku vse dni v tednu, drugi tedenska navodila, da se lahko v družini organizirajo. Precej enotna pa so bila na primer opozorila, da učitelji zelo redko preverjajo, kaj so se učenci naučili, in da ne dajejo rednih povratnih informacij. Prav tako komentarji, ki pozivajo k enostavnim, učencem razumljivim navodilom.

Organizacija dela doma. V veliki večini je v družinah staršev, ki izpostavljajo to težavo, problem čas, ki ga za vse obveznosti zmanjkuje. Največkrat je to povezano z zaposlenostjo staršev (ali hodijo v službo ali delajo od doma) in dejstvom, da otroci pouka na daljavo ne zmorejo sami. Tako imajo starši trojno obremenitev – svojo službo, skrb za gospodinjstvo in še pouk na daljavo. Iz nekaterih opisov je mogoče sklepati, da so družine v takih razmerah res izredno obremenjene, kar vodi v velike stiske.

Stanje glede komunikacije z učitelji in organizacije pouka se je jeseni bistveno izboljšalo. Pristojni na državni ravni so izdali priporočila za pouk na daljavo, šole so sprejele enotne dogovore glede načina posredovanja učne snovi, učitelji so množično obiskovali tečaje za uporabo IKT za pouk na daljavo, v digitaliziranih učnih načrtih so označene temeljne vsebine in tiste, ki jih je mogoče dobro obdelati na daljavo …

Glede organizacije dela doma pa je za številne družine situacija zdaj bolj zaostrena, kot je bila spomladi. Manj staršev je na čakanju na delo in usklajevanje službe in pomoči otrokom pri delu za šolo je  za številne starše zelo velika obremenitev.

Na katere probleme v šoli so starši opozarjali že pred epidemijo, kaj so želeli, da se spremeni?

V ZASSS smo se z vprašanjem kakovosti šolstva in potrebo po njegovem nadaljnjem razvoju res veliko ukvarjali. Temeljito razpravo smo sklenili na enem rednih letnih posvetovanj in zapisali v dokumentu »Za prihodnji razvoj slovenskega šolstva«. Pojasnila so dostopna tudi na videoposnetku.

Uvodoma smo ugotovili, da v slovenskem šolskem sitemu ni vse črno. Na naših šolah so dobri, predani in zavzeti učitelji, ki smo jim zelo hvaležni za njihovo delo v dobro naših otrok. Znanje, ki ga naši otroci pridobijo, je po objektivnih zunanjih raziskavah sodeč dobro. Ima pa slovenski šolski sistem tudi pomanjkljivosti, ki nas skrbijo, in smo predlagali njihovo ureditev. Strnili smo jih v sedem točk.

1. Urediti učne načrte

Gre za širši kontekst vsebine poučevanja. Ta bi moral biti osredinjen na učenca in medpredmetno usklajen. Ker gre za temeljne in trajne dokumente, je potreben tehten premislek in rokohitrsko spreminjanje bi naredilo veliko škode.

V ZASSS pričakujemo široko razpravo, v kateri bomo zajeli mnenja in argumente strokovnjakov iz teorije in predvsem iz prakse, pa tudi staršev in drugih deležnikov (na primer gospodarstva), ki so v stiku z učenci. Nameni te razprave bi bili predvsem:

  • jasen in tehten (utemeljen) odgovor na to, koliko držijo trditve o neprimernosti učnih načrtov in o pretirani storilnostni naravnanosti šole,
  • široko podprt dogovor o nadaljnjem razvoju učnih načrtov, ki bo zagotavljal trajen in kakovosten razvoj slovenskega šolstva,
  • in dogovor o ukrepih za zagotovitev enakih možnosti za doseganje izobraževalnih rezultatov za vse otroke.

Po razpravi pričakujemo skrbno načrtovanje izboljšav in dejansko uresničitev sprejetih zavez.

2. Uvesti sistem zagotavljanja kakovosti v osnovni šoli

V ZASSS se zavzemamo, da se čim prej:

  • uvede celovit, enoten in ne prezapleten transparenten sistem, v katerega bodo vključene samoevalvacija, notranja evalvacija in zunanja evalvacija s povratnimi zankami na vseh ravneh za ukrepanje in nagrajevanje, kar bi zagotavljalo odpravo pomanjkljivosti in večanje kakovosti,
  • v sistemu zunanjega nadzora opredeli vlogi Zavoda RS za šolstvo in šolske inšpekcije; zagotoviti bi bilo treba redne spremljave ter upoštevanje ugotovitev za izboljšavo kakovosti, ne le izredne nadzore dela šol,
  • okrepi odgovornost in opolnomoči posameznega ravnatelja in učitelja za največjo kakovost lastnega dela,
  • zagotovi mehanizme, ki bi omogočali ukrepanje v primeru izkazane slabe kakovosti,
  • opredeli vloga vseh deležnikov, vključno s starši in učenci.

3. Zagotoviti stabilno in celovito učbeniško politiko

V ZASSS smo formulirali smernice urejanja učbeniške politike, ki še vedno ostajajo aktualne:

  • učbeniška politika mora biti dolgoročno stabilna in celovita (zajeti mora tako tehnično vprašanje oskrbe z učbeniki kot strokovno vprašanje vsebine in kakovosti učbenikov),
  • oblikovati jo je treba vzporedno z oblikovanjem ustreznejših učnih načrtov,
  • ministrstvo, pristojno za šolstvo, mora pri tej politiki igrati aktivnejšo vlogo,
  • definirati je treba kazalnike kakovosti učnih gradiv
  • in vzpostaviti od založnikov neodvisen sistem recenzije učnih gradiv.

4. Okrepitev vzgojne vloge šole

Nujno je vzpostaviti družbeni dogovor o partnerskem sodelovanju, ki bo na eni strani učiteljem omogočalo vzdrževanje avtoritete in strokovne avtonomije, na drugi strani pa bo zagotovilo upoštevanje pravice staršev do soudeležbe pri institucionalni vzgoji in izobraževanju svojih otrok (zastopanje interesov otrok, sodelovanje pri nastajanju vzgojnega načrta, podajanje povratnih informacij o delu šole itd.).

Dobra možnost za to, ki jo ponekod že udejanjajo, je vzpostavitev skupin za vzgojni načrt na šolah. Učitelji in starši bi v teh skupinah kot enakovredni partnerji skrbeli za oblikovanje, spremljanje in posodabljanje vzgojnih načrtov.

5. Zagotoviti pravočasno obravnavo in enotne kriterije za otroke s posebnimi potrebami

Postopki prepoznave posebnih potreb trajajo predolgo, v praksi opažamo neenotnost kriterijev, kažejo se tudi pomanjkljivosti dela z nadarjenimi. Pričakujemo, da se bodo pomanjkljivosti odpravile, še sploh zaradi dokaj enotne ugotovitve, tako staršev kot strokovnjakov, da so bili otroci s posebnimi potrebami v času epidemije še bolj prizadeti kot drugi.

6. Uravnotežiti upravljanje osnovnih šol

Neuravnotežena sestava svetov zavodov je razlog, da se vodstva šol ves čas ukvarjajo s svojevrstnim konfliktom interesov: vodstva šol vodijo zaposlene, ti pa jih nadzirajo kot najmočnejša skupina v organu upravljanja. Še posebno razmerje med deležniki vpliva na postopek imenovanja ravnatelja v vrtcih in osnovnih šolah, saj se v primeru različnih pogledov deležnikov na kandidate običajno vse moči usmerjajo v iskanje šestega glasu – pogosto v podporo izbire učiteljev oziroma zaposlenih.

Za učinkovitejše upravljanje predlagamo uravnoteženje sestave svetov zavodov tako, da bodo pri upravljanju vrtcev in šol enakovredno zastopani vsi deležniki.

7. Okrepiti partnersko vlogo staršev v šolskem sistemu

Glavni subjekt upravljanja šolskega sistema na državni ravni je za to pristojno ministrstvo, ki naj bi po našem prepričanju upoštevalo tudi glas staršev.

Menimo, da je po trinajstih letih od novele 66. člena ZOFVI, ki je predvidela povezovanje svetov staršev v regionalne aktive in ustanovitev nacionalne zveze, in po skoraj desetih letih delovanja ZASSS napočil čas za dogovor in nadgraditev zakonodaje, ki bi natančneje definirala naloge regionalnih aktivov in nacionalne zveze, izhajajoč iz nalog sveta staršev na ravni šole.

Med nalogami Koordinacije ZASSS kot »nacionalnega sveta staršev« bi lahko bile na primer:

  • redno posvetovanje s pristojnim ministrom o aktualnih vprašanjih šolstva,
  • predlaganje predstavnikov staršev v različne svete (na primer Svet za kakovost in evalvacije in Strokovni svet za splošno izobraževanje),
  • obravnava sprememb šolske zakonodaje ipd.

Težava pri razvoju šolstva v Sloveniji je pogosto menjavanje ministrov (od ustanovitve ZASSS 2011 se jih je zamenjalo že sedem – eden je bi minister dvakrat), ki so na položaju, objektivno gledano, premalo časa, da bi se resno lotili in izpeljali kak pomemben razvojni korak. Zato je toliko pomembneje, da dosežemo družbeno soglasje o razvoju šolstva, ki ne bo vezano na politično pripadnost ministra in k čemur tudi pozivamo v omenjenem dokumentu.

Načeloma naj za to ne bi bilo vsebinskih ovir. Če namreč primerjamo naš dokument s programi različnih političnih strank in nekaj zadnjih vladnih koalicij, ugotovimo veliko podobnosti. Za šest od sedmih zgoraj navedenih točk (razen zadnje) je mogoče najti vzporednice v teh dokumentih. To pomeni, da različni deležniki prepoznavamo probleme na istih področjih, kar je že temelj skupnega iskanja optimalnih rešitev. Ni treba šolskega sistema »prevrniti na glavo«, je pa treba ugotoviti, kje smo, kam bi želeli priti (oziroma, kaj bi želeli izboljšati), in se dogovoriti, kako bomo z realnimi, izvedljivimi koraki tja prišli. Če nam glede tega uspe priti do družbenega soglasja, bo pot lažja.

Ugotovili smo, da v slovenskem šolskem sitemu ni vse črno. Na naših šolah so dobri, predani in zavzeti učitelji, ki smo jim zelo hvaležni za njihovo delo v dobro naših otrok.
Ugotovili smo, da v slovenskem šolskem sitemu ni vse črno. Na naših šolah so dobri, predani in zavzeti učitelji, ki smo jim zelo hvaležni za njihovo delo v dobro naših otrok.
Vir slike: Pixabay

Česa smo se iz epidemije naučili, kaj bi lahko vzeli kot popotnico za naprej ter uporabili v prihodnje

V slovenskem šolstvu so bile razlike prisotne že pred epidemijo, jih je pa situacija v epidemiji izpostavila,  potencirala in  zaostrila. Razlike v kakovosti pouka so bile prisotne že prej, pa niso bile tako opazne. Zdaj je šola prišla v naše domove in imamo starši veliko več vpogleda v potek pouka in se tu in tam pojavi dvom, ali dosega pričakovano raven. To lahko povežemo z drugo točko predlogov ZASSS za prihodnji razvoj slovenskega šolstva – sistemom kakovosti. Če bi bil tak sistem vzpostavljen na vseh šolah in bi deloval, kot je treba, bi lahko negativna odstopanja zaznali in učinkovito sanirali.

Se je pa v epidemiji tudi pokazalo, da je veliko učiteljev odličnih in zelo motiviranih. Tako so ustvarili zelo dobra gradiva za poučevanje na daljavo, ki si jih tudi intenzivno izmenjujejo.  Veliko teh gradiv je mogoče uporabiti tudi v »normalnih« razmerah in upam, da bodo ostala oziroma, da se bo našel način, kako jih zbrati na enem mestu in omogočiti uporabo vsem. Nastavek tega je v Mariboru (portal »razlagamo.si«), bi pa taka zbirka pomenila izjemno zakladnico gradiv, ki bi se lahko z uporabo še dopolnjevala in razvijala.

Nekateri starši opažajo, da so otroci pridobili veliko veščin za delo z računalniki, nekateri tudi odgovornost in organiziranost, je pa morda še en bolj temeljni razmislek o posledicah epidemije. Na Notranjskem poznamo rek, da se dobrih stvari zaveš, ko ti jih vzamejo. Epidemija je »vzela« pouk v učilnicah, druženje otrok z vrstniki … Upam, da bo pozitivni izid tega, da bomo šolo bolj cenili, da bodo tudi vrstniki bolj cenili drug drugega.

Epidemija je pokazala, da je šolski sistem robusten. Je sicer velik in kompleksen ter na določen način občutljiv – če se nekje nekaj spremeni, ima lahko neslutene posledice nekje drugje, zato ga je treba upravljati z občutkom in premislekom. Ko pa je prišlo do tega, da je bilo treba ostati doma, je bil šolski sistem sposoben hitre prilagoditve in je izpeljal tudi pouk na daljavo. Morda ne optimalno, je pa dokazal, da je zmožen zagotoviti izobraževanje tudi v izrednih razmerah, in če bo še kdaj treba, lahko računamo na to, da šola bo. Verjetno tudi bolje pripravljena, kar se je pokazalo že jeseni v primerjavi s pomladjo.

prof. dr. Anton Meden

Prispevek prof. dr. Antona Medena bo objavljen tudi v zborniku prispevkov, nastalih ob pripravi na omizje »Šola na daljavo – Česa smo se naučili o šolskem sistemu?«.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice