Naprej na vsebino

Maja Kalin: Pouk na daljavo na vsaki šoli poteka nekoliko drugače

Dejstvo je, da izobraževanje na daljavo ni primerljivo s klasičnim izobraževanjem v učilnicah. Kvaliteta izobraževanja je vprašljiva in je kljub izkušnjam iz lanskega leta še zmeraj daleč od tega, kar bi lahko dosegla.

Pouk na vsaki šoli namreč poteka nekoliko drugače; na nekaterih šolah so dijaki skozi pedagoški proces vodeni z videokonferencami, na drugih pa večina dela temelji na samostojnih zadolžitvah. Razlike se ne pojavljajo samo med šolami, temveč tudi med oddelki na isti šoli, saj je kvaliteta pouka v veliki meri odvisna od same angažiranosti profesorja in pa tudi od njegovega znanja upravljanja z digitalno opremo (tako z računalniki kot tudi s samimi aplikacijami za izvajanje videokonferenc in pripravljanjem spletnih gradiv).

Kot pa vemo, je bila digitalizacija med profesorji že prej velik problem. Poleg tega pa je prisotna tudi neenotnost na področju samega preverjanja in ocenjevanja znanja. Tako nekatere šole le-tega izvajajo zelo zaostreno, nekatere manj, nekatere pa ga sploh ne izvajajo.

Vemo pa, kakšno težo nosi preverjanje znanja pri poglabljanju tega. V času izobraževanja na daljavo smo dijaki preobremenjeni in se bojimo, da bomo na trgu delovne sile manj kompetentni kot prejšnje in bodoče generacije zaradi izostanka praktičnega pouka, kar še posebej vpliva na dijake, ki so vključeni v poklicno izobraževanje.

Ko govorimo o socialnih razlikah med dijaki, ugotavljamo, da je covid-19 te razlike še dodatno poglobil. Vsi dijaki še vedno nimajo dostopa do kvalitetne internetne povezave zaradi lokacije, na kateri živijo, pa tudi do računalniške opreme in drugih gradiv, na primer knjig, zaradi nedostopnosti knjižnic. Vsi ti dejavniki močno vplivajo na samo kvaliteto pouka in pripomorejo k poglabljanju razlik v znanju med slovenskimi srednješolci.

Poleg same problematike okoli kvalitete pouka pa je med dijaki tudi vse več duševnih stisk. Vedno več je dijakov, ki se soočajo s slabšo motivacijo za šolo, s tesnobnimi motnjami, z depresijo, tudi s samomorilskimi mislimi in drugim. Po urah sedenja za računalnikom brez ustrezne pomoči je nekaterim dijakom vedno težje videti izhod iz situacije in najti motivacijo za opravljanje šolskih zadolžitev. Hkrati pa nam manjka tudi socializacija, ki smo je bili navadno deležni v šoli in je pomenila večino naših socialnih interakcij. Poleg tega ne moremo več sodelovati v organiziranih športnih aktivnostih, ki veliko dijakom pomagajo pri uravnavanju stresa.

Ravno zaradi vseh teh problematik se trenutno pojavlja veliko dijaških iniciativ, ki naštete problematike opazijo in jih poskušajo nasloviti tudi v javnosti. Ravno na to v Dijaški organizaciji Slovenije opozarjamo, torej na problematiko dijakov, ki je oni sami ne izpostavijo. Na konstruktiven način želimo najti rešitve za izboljšanje stanja v sodelovanju z vsemi akterji.

Seveda pa nam je ta situacija prinesla tudi nekatere dobre stvari. Predvsem se mi zdi, da je to na novo razvit čut za odgovornost – tako do družbe kot tudi do sebe. Razumemo, da se moramo držati ukrepov in moramo opraviti naše šolsko delo, ne da bi nas nekdo v to silil. Tudi družba kot celota je postala bolj empatična, več je medgeneracijske pomoči, tudi recimo inštrukcij dijakov osnovnošolcem in samih dijakov med seboj. Dijaki pa seveda poskušamo pomagati tudi profesorjem, tako na področju upravljanja z digitalno opremo kot tudi pri organizaciji samega pouka.

Zavedati se moramo, da je trenutno vsak v drugačni situaciji in da ta nekaterim ustreza, nekaterim pa pomeni velik problem. Če želimo te razlike razrešiti, pa moramo biti empatični in pomagati drug drugemu.

Maja Kalin, Dijaška organizacija Slovenije

Prispevek gospodične Maje Kalin bo objavljen tudi v zborniku prispevkov, nastalih ob pripravi na omizje »Šola na daljavo – Česa smo se naučili o šolskem sistemu?«.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments