Naprej na vsebino

Miha Burger: Veliko se da narediti, če je volja

Miha Burger je samostojni oblikovalec in nekdanji zunanji sodelavec RTV. Je tudi avtor priročnika Saj se itak ne da nič narediti …, ki je namenjen vsem, ki želijo premagati trditev tega stavka. Kot aktivni državljan se je lotil marsikatere teme, med drugim tudi zakona o javnem naročanju.

Tokrat smo z njim spregovorili o njegovi vlogi nosilca pobude za pravične pokojnine znotraj gibanja Povežimo Slovenijo.

Gospod Burger, pred petindvajsetimi leti ste napisali knjigo z naslovom Saj se itak ne da nič narediti …, misleč na delovanje v političnem prostoru. Vaš odgovor v tej knjigi je bil »ne, ni res, da se marsikaj narediti«, in kot eno od poti do možnih izboljšav ste navedli večjo vlogo in pomen aktivnega državljanstva. Kako ste videli vlogo aktivnega državljana takrat in kako jo vidite v današnjem času?

Knjigo, ki jo omenjate, sem izdal skupaj s knjigo Eda Ravnikarja »Udbomafija« in obe knjigi sta bili dejansko vzrok in temelj, da smo se, skupina predvsem inženirjev, ki smo do takrat delovali precej individualno, v želji, da bi bili kot aktivni državljani bolj prepoznavni in naše ideje bolj sprejete, bolj povezali in že v nekaj mesecih ustanovili novo politično stranko, ki smo jo poimenovali Civilna Iniciativa za Slovenijo.

Ker smo kot glavno oviro našemu delovanju prepoznali predvsem v silah kontinuitete, to je naslednikih prejšnjega režima, smo iskali povezavo s pomladnimi strankami. Pred volitvami novembra leta 1996 je prišlo do povezave med nami in SLS in uspeh je bil prav lep. In nekateri smo glede na uspešno sodelovanje s SLS sprejeli svetovalne funkcije za določeno mandatno obdobje, nekateri na vladi, jaz sam pa v parlamentu.

Naj pa takoj povem, da se je kmalu pokazalo, da smo predvsem skupina individualcev. Da nismo politična stranka, da smo le aktivni državljani. Tega sicer nismo javno razglašali, ker smo še nekaj časa pač imeli določeno politično težo kot Civilna Iniciativa za Slovenijo. In tako vidim vlogo aktivnega državljana tudi danes.

Ne da bi bilo potrebno, da se spet ustanovi kakšna Civilna Iniciativa za Slovenijo, temveč da deluje aktivni državljan samostojno, individualno, a da se pred volitvami poveže s političnim subjektom, za katerega ve oziroma verjame, da bo uveljavljal vlogo in pomen aktivnega državljanstva! Da bo to bolj uresničljivo, če bo volilni rezultat čim boljši. Recimo tako kot leta 1996.

Preberite tudi:

Miha Burger: Je kontrola odločevalcev sploh možna?

Gibanje Povežimo Slovenijo (PoS) povezuje vedno več različnih strank, list in posameznikov

V parlamentu ste sodelovali kot svetovalec predsednika Državnega zbora RS Janeza Podobnika v letih 1997-2000. Kako ste dojemali takratne politične razmere, politične konflikte in politično sodelovanje?

Takrat se pravzaprav še nisem zavedal, tako kot se tega zavedam danes, da je aktivno državljanstvo kot pojem oziroma kot oblika delovanja v političnem prostoru tako kompleksna zadeva. Tako nedorečena na naši stopnji razvoja demokracije in posledično zelo težko dojemljiva našim sodržavljanom. In nisem se zares zavedal niti tega, da pa bo večini tistih, ki se bodo dokopali do pozicije odločanja, moje delovanje na načine in oblike delovanja aktivnega državljana tako v napoto.

Ja, večini, razen redkim; pa čeprav bo verjetno to zvenelo kot reklama v vašem mediju, moram povedati, da sta bila med redkimi, ki ju moje delovanje ni motilo, ravno brata Podobnik. In naj takoj dodam, da sem prepričan, da jima je podpiranje teh oblik delovanja prej škodilo kot koristilo v njuni lastni stranki.

Kot že rečeno, so državljani, posebej v vlogi volivcev, večinoma še nepripravljeni za ta del demokracije. Zato moje delovanje v parlamentu (posebej bom izpostavil le nekaj zelo odmevnih akcij, kot je na primer problematika prodaje Litostroja, kjer sem v javno razpravo pritegnil prek sto strojnih inženirjev, ali pa javna razprava o problematiki zakona o javnem naročanju, kjer se je trlo predvsem malih, prodornih podjetnikov, ki niso imeli šanse po obstoječi zakonodaji) večini takratnih poslancev ni prav nič dišalo in so to večkrat dali vedeti, ne glede na strankarsko pripadnost.

Recimo eden redkih, ki je moje aktivnosti podpiral, pa je bil poslanec Ivo Hvalica. Danes vem, da bi bilo lahko manj političnih konfliktov in več sodelovanja, če bi to kompleksnost aktivnega državljanstva bolj dorekli. Z drugimi besedami, bolj sprejeli, ja, tudi zakonsko: kdo, kdaj, kako kot aktivni državljan, kaj in kako z aktivnim državljanstvom.

Bilo bi manj političnih konfliktov in več sodelovanja, če bi kompleksnost aktivnega državljanstva bolj dorekli: kdo, kdaj, kako kot aktivni državljan, kaj in kako z aktivnim državljanstvom. Vir slike: mlad.si.
Bilo bi manj političnih konfliktov in več sodelovanja, če bi kompleksnost aktivnega državljanstva bolj dorekli: kdo, kdaj, kako kot aktivni državljan, kaj in kako z aktivnim državljanstvom.
Vir slike: mlad.si.

Po tem obdobju vašega delovanja v Državnem zboru RS ste veliko objavljali v različnih medijih. V komentarjih na vaše članke pa vidimo, da vas večkrat poimenujejo nekako kot samotnega jezdeca aktivnega državljanstva, tisti še bolj kritični pa so vas oz. vaše ideje in pobude naslovili tudi z donkihotstvom, skratka, da se borite z mlini na veter. Kaj pravite na to?

Kar ste navedli v vprašanju, drži. Posebej to z donkihotstvom. In v vseh teh letih sem se ničkolikokrat vprašal: Si državljani res želijo več aktivnega državljanstva? Več možnosti soodločanja pri skupnih, javnih zadevah in problemih? Kaj pa, če si želijo preprosto le novo Marijo Terezijo, prosvetljenega absolutista. In jim je čisto vseeno, kako ji oz. mu je ime. Samo da bodo skupne, javne zadeve kolikor toliko funkcionirale in nam bo zaradi tega šlo vsem bolje.

Ja, tudi moje dolgoletno preizkušanje različnih metod in načinov aktivnega državljanstva potrjuje, da velike večine le-to ne zanima. A istočasno je stalno prisotna ugotovitev, tudi na osnovi vseh omenjenih preizkušanj, da bi velika večina državljanov odgovorila pozitivno, z »da, bolje bi bilo, če bi obstajala večja, jasnejša zaveza oblastnikov, nosilcev javnih pooblastil, da bolj dokazujejo, da delajo prav in dobro, če se pojavi utemeljen dvom v njihovo početje!« Ne samo enkrat na štiri leta, ampak stalno, vsakokrat, ko se pojavi ta dvom!

Zato pišem in govorim ter tudi preizkušam različne metode ugotavljanja volje državljanov. Kajti po mojem prepričanju so praktično edina pot k večji zavezi oblastnikov k delanju bolj prav. A če ni politične volje za uporabo teh metod, ni nič, je vse brez veze.

Začaran krog? Vedno znova ga je treba poskušati prebiti. Priložnost vidim v tem trenutku v gibanju Povežimo Slovenijo. To je v resnici frontalni spopad s totalno polarizacijo v političnem prostoru v Sloveniji na eni strani in po drugi strani tudi s tistimi državljani, ki so polni cinizma in pišmevuhovstva. Ti so prevladali na vseh spletnih portalih in forumih, ki pa so slej ko prej glavno orodje za izvajanje omenjenih metod ugotavljanja volje državljanov.

Sodelovanje pa je možno predvsem na osnovi preprostih metod ugotavljanja volje državljanov, ki jih oblast, upravljavci države, priznavajo, vzpodbujajo in upoštevajo. In jih zato ljudje sprejmejo in se znebijo cinizma in pišmevuhovstva. Moram pa še dodati, da nisem edini, ki toliko pišem in poskušam z aktivnim državljanstvom. Povsod po svetu je zaslediti mnogo poskusov v tej smeri.

Na koncu prejšnjega odgovora ste omenili, da se po svetu pojavljajo različne oblike in metode aktivnega državljanstva. Ste lahko bolj konkretni, lahko navedete kakšne že bolj poznane oblike oziroma tiste, ki imajo že kakšen vpliv v političnem prostoru?

V svojih člankih večkrat navajam kakšen primer aktivnega državljanstva po svetu. Naj navedem nekaj odmevnih v zadnjih letih: precej odmevna je postala »Citizens Assembly« na Irskem. Tam je 99 naključno izžrebanih državljanov, seveda najprej ob njihovem soglasju za sodelovanje, po nekajmesečni argumentaciji prišlo do predloga zakonske ureditve glede splava. Parlament je njihov predlog potrdil.

Pred kratkim pa je v Franciji na podoben način 150, prav tako kot na Irskem izbranih državljanov pod nazivom Francoska državljanska konvencija za podnebno krizo, sestavilo prek 100 priporočil vladi glede ukrepanja. Drugače od Irske, kjer je bilo priporočilo za parlament nezavezujoče, pa so njihova priporočila, po besedah francoskega predsednika Macrona, za vlado zavezujoča.

No, teh aktivnosti je po svetu še veliko, naj priporočim vsakomur, ki ga to zanima, da na Googlu odtipka ime staroste aktivnega državljanstva, ameriškega sociologa Toma Atleeja, in bo našel veliko podatkov.

Kot aktivni državljan je Miha Burger tudi kot nosilec pobude za pravične pokojnine v okviru gibanja Povežimo Slovenijo. Vir slike: Pixabay.
Kot aktivni državljan je Miha Burger tudi kot nosilec pobude za pravične pokojnine v okviru gibanja Povežimo Slovenijo.
Vir slike: Pixabay.

Kot aktivni državljan in kot nosilec pobude za pravične pokojnine nastopate tudi v promocijskem filmu gibanja Povežimo Slovenijo. Kaj vas je spodbudilo k sodelovanju v tem gibanju?

Osnovna spodbuda je zagotovo dejstvo, da se je v politični prostor vrnil Marjan Podobnik. On ni le eden redkih, kot sem omenil že v enem prejšnjih vprašanj, ampak celo edini, ki je, kot sem zapisal v svojem članku na Portalu Plus pred dobrim mesecem: »v funkciji podpredsednika Drnovškove vlade omogočil samostojno delovanje skupini Aktivnih državljanov, povezanih v skupino Civilna Iniciativa za Slovenijo, ki smo predvsem z različnimi oblikami argumentacije izvajali efektno kontrolo oblasti (čeprav je bil Marjan Podobnik takrat, kot rečeno, v funkciji podpredsednika vlade, del te iste oblasti!)«.

In me je v pogovoru z Marjanom Podobnikom k sodelovanju posebej pritegnila priložnost, da preizkusim eno od oblik aktivnega državljanstva. To je, da na enem primeru, ki je silno akuten, a istočasno silno enostavno rešljiv, preizkusim eno najpreprostejših oblik, to je spletno glasovanje državljanov za določeno enostavno rešitev javnega problema.

Ker sem ravno v tem času slučajno prebral na nekem nemškem spletnem portalu, kako se trume nemških strokovnjakov zgrinjajo na razpravo o tem, kako je avstrijski model pokojninskega sistema pa vsaj enkrat boljši in pravičnejši od nemškega, sem čisto enostavno pomislil, zakaj pa ne bi še mi naredili en link, povezavo, na osnovne informacije o tem avstrijskem sistemu in povprašali državljane, ali so za to, da ga prenesemo v naš sistem.

Zveni enostavno in ves vic je v tem, da je res čisto enostavno. Manjka le volja, da se to naredi. Konec koncev živimo in pri nas in v Avstriji v enem in istem evropskem pravnem redu in po tehnični plati zagotovo ne more biti problem tega uresničiti. In v političnem programu prav vsake politične stranke pri nas je obljuba, da bodo izboljšali pokojninski sistem.

Torej, kje je kakšna ovira? In zagotovo ne potrebujemo kakšnega splošnega ljudskega referenduma na to temo, le jasno izraženo željo aktivnih državljanov. Ja, tistih, ki se jim bo ljubilo pritisniti na tipko: sem za. Seveda bo vedno veliko tistih, ki se jim to ne bo ljubilo, toda ali niso prav tako odločilni le glasovi tistih državljanov, ki se jim ljubi iti na volišče pri parlamentarnih volitvah, in prav nič ne štejejo tisti, ki se jim to ne ljubi.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice