Naprej na vsebino

Zgodba mojega življenja

Rodil sem se v preprosti delavski družini kot šesti otrok. Mama je bila po naravi blaga in zaščitniška, oče pa aroganten in hitre jeze, kar sem velikokrat občutil na lastni koži.

Osnovno šolo sem obiskoval v domačem kraju, s šolanjem nadaljeval v Celju in kasneje v Ljubljani. V tem času sem se srečal z alkoholom le redko, če že, pa v majhnih količinah.

Nekaj let po končanem šolanju sem se zaposlil kot voznik kamiona na mednarodnem transportu. Spoznaval sem Slovenijo, Balkan, Evropo … pot me je vodila po mnogih mestih, spoznaval sem tako blišč kot revščino posameznih krajev. V tem času sem se zatekel tudi k alkoholu.

Kot voznik sem res veliko potoval in se srečeval s sodelavci tako iz lastne firme kot iz sorodnih firm. Na carinah, na mejah, na počivališčih in povsod je bil prisoten alkohol. Pa za požirek, dva ali več sploh nisem potreboval razloga. Bil sem daleč od doma in alkohol je bil moj stalni spremljevalec.

Ko sem ob vikendih prihajal domov, sem vedno najprej zavil v gostilno in se šele nato odpravil proti domu. Doma sem imel družino, ki me je vedno bolj zaskrbljeno opazovala. Sinova sta se mi začela odmikati, začeli so mi skrivati pijačo, jaz pa si še vedno nisem pustil reči, da imam težave in da sem alkoholik. Pil pa sem vedno več in povsod, saj je telo hotelo in zahtevalo svoje.

Nič me ni zaustavilo, nihče me ni mogel prepričati, da sem alkoholik in da je nujno, da si poiščem pomoč. Dokler se mi ni konec leta 1998 zgodila lažja prometna nesreča, ki mi je življenje spremenila za 360 stopinj.

Predsednik sindikata cestnega prometa in moj dober prijatelj me je poklical in dejal, da mi grozi odpoved, če se ne grem zdravit. Ker pa sem službo potreboval in imel rad, sem še isti dan odšel k osebnemu zdravniku po napotnico.

10. februar 1999 je dan začetka mojega zdravljenja in začetek drugačnega življenja. Veliko in marsikaj sem v življenju moral požreti, ampak na zdravljenju je bilo najhuje pripovedovati o početju v času pitja, o družini in o stvareh, ki jih drugače nisem povedal nikomur. Veliko sem skrival, preveč, zato je bilo lažje piti, kot se soočati z demoni preteklosti. Na zdravljenju sem se moral soočiti z njimi.  

Po štirih mesecih in desetih dneh je bilo zdravljenje končano. Kaj pa zdaj? Treba se bo vrniti v normalno življenje, treba bo zopet v službo, ostajal je dvom, ali bom to sploh zmogel. Vključil sem se v klub zdravljenih alkoholikov skupaj z ženo, ki me je skozi celotno zdravljenje podpirala in pri njem tudi sodelovala. Še vedno rad obiskujem klub, čeprav uspešno abstiniram že 22 let.

Velikokrat pa razmišljam, kaj bi se mi lahko v času, ko sem pil in sedel za volan težkega tovornjaka, zgodilo ali kaj bi lahko storil drugim. Srečen sem, da sem vse to dal skozi, da se je srečno končalo in da lahko uživam življenje s trezno glavo ob pogledu na vnuka, ki skupaj z mano uživata.

Za nič ne bi zamenjal življenja, ki ga imam zdaj. A hkrati brez pomoči družine, prijateljev in kluba ne bi zmogel hoditi po tej poti.

V Celju deluje KZA Aljažev hrib, ki letos praznuje 50 let obstoja in bo v času 40-dnevnega posta z vami delil svoje zgodbe. Če se boste v kakšni zgodbi našli, se lahko obrnete k njim na pomoč (040 533 224, Tone).

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice