Kakšen pristop do korupcije imamo v Sloveniji?

Korupcija je v Sloveniji velik problem. Toda način, kako se z njo soočamo, nikakor ni primeren, še manj učinkovit. »Reševanje« korupcijskih afer je v glavnem prepuščeno medijem, ki iz tega naredijo veliko zgodbo, vendar praviloma na koncu od zgodbe ne ostane ničesar oprijemljivega, kar bi bilo predvsem zanimivo za organe pregona, ki so najbolj pristojni za pregon korupcije.

Preberite tudi:

Žalostno: Laži, goljufije in korupcija v Sloveniji

Korupcija je danes že skoraj povsod tudi v Sloveniji

V Sloveniji korupcijo v glavnem rešujejo mediji

Zadeve navadno ostanejo »v zraku«, brez epiloga. Rezultat velikega pompa je stigmatizacija oseb, ki naj bi bile vključene v afero. Mediji naredijo »veliko« zgodbo, v katero so praviloma vključeni politiki in drugi z desnega političnega pola. Namesto da bi bil končni epilog rešitev problema, se navadno zadeva konča z uperjenim moralističnim prstom v določene osebe z namenom njihove diskreditacije.

Slovenski medijski prostor posveča korupciji ogromno časa. Četrtkova oddaja Tarča verjetno sploh ne bi obstajala, če ne bi praviloma iz tedna v teden postregla z »raziskovalnimi« prispevki o ljudeh, ki so v različnih povezavah z vlado in skupaj z njo opravljajo nečedne posle.

Medjisko »reševanje afer« v glavnem ostane v zraku

Seveda je Tarča samo ena izmed oddaj v slovenskem medijskem prostoru, ki se ukvarja z domnevnim koruptivnim delovanjem vlade. Različne TV-hiše, radijske postaje, spletni portali ipd. imajo delovanje vlade pod strogim drobnogledom. Njihovo delovanje je podobno hijenam, ki se v glavnem skozi vse življenje ukvarjajo s čakanjem na plen. Ta plen je v našem primeru vlada.

Seveda ni nič narobe, če se nekdo ukvarja z razkrivanjem kriminala, vendar ob vsem medijskem stampedu, ki se ob tem ustvarja, na koncu vse skupaj »ostane v zraku«. Ko (če) prevzamejo zadevo v roke organi pregona, zadeva v tistem trenutku potihne in navadno se na koncu ugotovi, da zadeva ne vsebuje elementov kaznivega dejanja.

Primer »afere« z zaščitno opremo

Afera z zaščitno opremo, ki bo kmalu imela eno leto »dolgo brado«, je bila izjemno medijsko razvpita. Zadevo je končno vzelo pod drobnogled Računsko sodišče. Konec lanskega leta je prišel na dan osnutek revizijskega poročila, v katerem je med drugim zapisano, da je pri »pogodbah za nabavo zaščitne opreme morda prišlo do kaznivih dejanj«.

Zadevo z zaščitno opremo je vzela pod drobnogled tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki je uvedla 21 preiskav. Vse, kar je KPK v dosedanji preiskavi ugotovila, je, da je šlo pri tem »za tveganja v povezavi z nedoločnostjo in nejasnostjo vlog posameznih deležnikov celotnega procesa«.

Kljub medijski razvpitosti ostanejo afere v glavnem nerešene

Na eni strani pristop medijev in na drugi strani obravnava institucij, ki so pooblaščene za pregon kriminala, vsekakor ne kaže sorazmerja. Glasnost medijev namreč praviloma prinese povsem drugačen epilog »afer«, kakor se je, glede na razvpitost, obetalo na začetku.

Glede na dejstvo, da je v Sloveniji korupcija velik problem, po drugi strani pa nam nikakor ne uspe priti do oprijemljivih zaključkov, pomeni, da delamo pri tem zagotovo nekaj narobe. Po dosedanjih izkušnjah se postavlja vprašanje, ali se mediji res lotevajo zadeve na pravem mestu ter ali so sploh v prvi vrsti poklicani za reševanje korupcijskih afer.

Primer obravnave korupcije v Avstriji

Morda nam bo v pomoč pogled v našo soseščino, k severni sosedi Avstriji. Mesto Dunaj je namreč ustanovilo anonimno platformo za žvižgače, s katero želi okrepiti zaupanje meščanov v politiko in javno upravo. Na tej spletni platformi bo mogoče prijaviti vse oblike suma korupcije, gospodarskega kriminala, zlorabe položaja ali neupravičene uporabe davkoplačevalskega denarja.

Pri tem ne gre za povsem novo zadevo, saj gre samo za nadgradnjo sistema. Prijavo suma korupcije je možno opraviti prek anonimnega telefona, kar deluje že od leta 2005. Žvižgaška platforma bo prijaviteljem zagotavljala popolno zaščito identitete, kar bo omogočal poseben sistem z visokimi tehničnimi standardi.

Od prijavitelja do organov pregona

Avstrijsko spoprijemanje s korupcijo je torej povsem drugačno kot v Sloveniji. Anonimna prijava tistega, ki predpostavlja, da je naletel na koruptiven primer, gre takoj v roke organov pregona, brez posrednikov. Na ta način je zavarovan prijavitelj in tudi tisti, na katerega se nanaša sum korupcije.

Ko organi pregona ugotovijo, da je prišlo zares do kaznivega dejanja, kršitelju izrečejo temu primerno kazen. Gre za popolnoma drugačen pristop kot v Sloveniji, kjer ne gre za nič drugega kot za moraliziranje, na koncu pa ni praktično nobenih konkretnih rezultatov.

Senzacija namesto konkretnih rešitev

Ob načinu pristopa do problema korupcije v Sloveniji se ne moremo znebiti vtisa, da gre za navijaški pristop, kjer želi ena stran diskreditirati drugo. Gre za pristop, katerega namen je na senzacionalističen način oblatiti politično konkurenco. Ob takšnem pristopu se zdi, da je v ozadju prej rušenje vlade kot pa resnična želja po zajezitvi korupcije.

Zanimivo je, da se takšne stvari dogajajo takrat, ko je na oblasti desnosredinska politična opcija. Ob tem tisti, ki načrtujejo in producirajo »afere«, tudi podcenjujejo ljudi, kajti ljudje prej ali slej spoznajo, kaj je v ozadju določene zadeve. Zato državljani vse bolj spoznavajo, da gre vsaj za neenakopravno obravnavo politikov, če že ne za povsem izmišljene zgodbe.

Čas je, da nehamo s politiko nasprotovanja

V Sloveniji v mnogih primerih nastopamo drug proti drugemu samo zato, ker imamo drugačno politično ali še kakšno drugo prepričanje. Čas je, da presežemo delitev na desne in leve, moje in tvoje ter se vrnemo h koreninam, k ustavi in zgledom dobrih praks iz tujine.

Morda je celo napočil čas, da se ozremo trideset let nazaj, v same začetke naše državnosti. Takratna koalicija Demos je bila tudi sestavljena iz različnih političnih strank, ki so imele različna politična prepričanja. Kljub vsemu so v odločilnem času znali preseči razlike in stopiti skupaj za dobro Slovenije in njenih državljanov.

Korupcijo lahko rešimo le s skupnimi močmi

Takrat je ne samo Demosu, ampak celotni politiki uspelo, da se je vsaj v bistvenih zadevah, ki se nanašajo na slovensko državnost, poenotila. Nekaj podobnega danes poizkuša gibanje Povežimo Slovenijo. Če imamo v Sloveniji zares iskreno željo, da bi se uspešno spopadli s korupcijo, potem nam ne preostane drugega, kot da stopimo skupaj.

Dejstvo je, da korupcija ne izbira ne levih, ne desnih, ne tistih vmes, ampak sega praktično v vse pore družbenega življenja. Namesto senzacionalističnih zgodb nam lahko pomaga avstrijski primer, tako da smo prav vsi državljani poklicani, da vsak sum korupcije prijavimo organom, ki so za to pristojni.

Ker stvari ne bodo več »obstale v zraku«, bomo odpravili medsebojna sumničenja. Tako bomo državljani lahko zaživeli v večji sproščenosti, saj bomo naenkrat ugotovili, da le »niso vsi lopovi«, ampak da so to le nekateri. V pristopu, ki ga trenutno izvajajo mediji, smo namreč vsi sumljivi, kar nas vodi v nezaupanje do česar koli in do kogar koli.