Naprej na vsebino

Naša mami

Alkohol v družini vpliva na vse družinske člane. Vsakega posebej prizadene drugače. Lažje je odpustiti očetu, ki je pil, zelo težko pa mami. Mama je tista, ki bi morala skrbeti za otroke, zanje čustveno poskrbeti, jim dajati ljubezen in toplino. Ko svoja čustva razdaja le alkoholu, je to za otroka boleče.

Dostikrat meni, da je sam kriv za to, da je on nekaj naredil narobe. Otrok ne razume, zakaj je alkohol vrednejši od njega, razume le to, da ni vreden, da bi ga lastna mati imela rada. Leta so potrebna, da dojameš, da je tukaj v ospredju drugačna igra.

Leta so potrebna, da se prepričaš, da si vreden, da si lahko ljubljen in da ni s tabo prav nič narobe.

Naša mami je v zadnjih mesecih pred odhodom na zdravljenje pogosto prikrito pila. Opazili smo, da si je alkoholne pijače skrivala po različnih prostorih v hiši. Dogajanje doma in v okolici je ni posebno zanimalo. Bila je tam, a je ni bilo.

Kadar ni bila vinjena, smo se z njo lahko celo pogovarjali, drugače pa ni šlo. Preprosto je ni zanimalo, kaj ji razlagamo. Bila je odtujena in se je izogibala  družbi. Živela je v svojem svetu in pred našimi očmi propadala.

Po smrti babice je pila še pogosteje kot prej. Vstajala je med 8. in 9. uro. V tednih pred odhodom na zdravljenje je nekajkrat preležala celo dopoldne ali pa je šla spat že pred 2O. uro.

Zvečer je tarnala, da jo boli glava, da potrebuje počitek, da ne zmore več.

A ni bilo vedno tako, kadar ni bila vinjena, je obdelovala vrt in opravljala gospodinjska dela, ko pa je bila vinjena, je delo ni zanimalo, takrat je bila vsa  njena pozornost usmerjena na alkohol in na dejstvo, kako to pred nami skriti.

Nikoli ni bila nasilna in se ni kregala, prav tako tudi ni nikoli povedala, zakaj toliko pije oziroma kaj ima od tega. Do zadnjih nekaj tednov pred zdravljenjem ni želela priznati, da pije. Podobno kot skoraj vsi alkoholiki, ki preprosto ne dojamejo več, da so zašli in da potrebujejo pomoč.

Šele na zdravljenju je dojela, da je alkoholičarka, ter nam to končno priznala. Marsikaj smo potem izvedeli, da smo razumeli, da ni bila težava v nas, ampak v njej in v bolečini, ki jo je nosila, pa je ni znala ubesediti.

Veseli smo, da se je odločila za zdravljenje, saj smo takrat dobili mamo. Dolga pot je še pred nami, da bomo zakrpali vse rane, da se bomo pogovorili o vseh bolečih trenutkih.

Biti otrok alkoholika je težko, saj potrebuješ ogromno dela na sebi, sočutja in dojemanja, da lahko imaš normalno življenje. Mama je ena sama, pa naj bo kakršnakoli. Nikoli pa ni prepozno, da popravi svoje napake in da otrokom ljubezen, ki jim da krila, da lahko poletijo v svet.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice