Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Zmajevka

Ob vznožju Košute je v starih časih stala kovačija. V njej je koval kovač, ki je imel dela vedno na pretek. Ogenj na njegovem vignju ni ugasnil dan in noč, ker je na njem nenehno tlelo oglje. Zato pa je kovač požgal toliko oglja, da mu ga ni bilo nikdar zadosti. Kadar ni koval, je v gozdovih Košute podiral drevje, zlagal cepanice v kope in oglaril.

A oglarjenje je redčilo hosto. Nekega dne je prišel v kovačijo gozdni mož in dejal kovaču: »Hoste na Košuti so moj dom. Tamkaj živim in lovim divjad, da se preživim. Če pa boš posekal vse drevje, bom umrl od gladu.«

Kovač je toliko oglaril, da je posekal že skoraj vse drevje na Košuti.
Kovač je toliko oglaril, da je posekal že skoraj vse drevje na Košuti.
Vir slike: Pixabay

Kovač se je zlobno zasmejal in dejal: »Tebi ni žitka brez lesa, meni pa ni bitka brez oglja. Tebe redi divjad, mene pa delo. Zato bom podiral drevje in oglaril, dokler bom koval. Če ti na Košuti ni všeč, pa pojdi drugam divjad lovit!«

Hostnik se je žalosten vrnil na Košuto. Dan in noč je razmišljal, kako bi se kovaču maščeval. Nekega večera je spet prirobantil v kovačijo. Pod pazduho je stiskal petelinčka. Dal ga je kovaču in dejal: »Zadnjič sem te prosil, da ne bi izsekaval host na Košuti. Pa si posekal že toliko dreves, da nobena divjad ne zaleze več v moj gozd. Prisilil si me, da grem drugam. Preden pa odidem, sem ti prinesel tegale petelinčka. To je edina živa stvar, ki jo še imam. Vzemi ga in krmi, dokler ne bo zrel za pod nož!«

Potem je hostnik izginil kdovekam, kovač pa je petelinčka zaprl v kurnik in zamrmral: »Za kovačnico je travnik, kjer se boš lahko pasel. Ko pa boš odrastel, te bom zaklal.«

In res se je petelinček vse dni pasel na travniku za kovačijo, zraven pa rasel, da je kmalu prerasel vse peteline v srenji. A bolj ko je rasel, bolj divji je postajal. Podil se je okrog kovačnice in vsakega, ki je prišel h kovaču, tako okljuval, da je zbežal pred njim.

Kovač ob vignju je vse to opazoval in se smejal, potihem pa se je veselil, da bo za god imel pečenko, ki je bo za vso družino več kot preveč. Toda petelin ni počakal kovačevega godu! Neke noči je opolnoči divje zakikirikal, da je njegov močni glas razrušil kokošnjak in da je odmevalo od vrha Košute in so se v Šentanski dolini prebudili vsi ljudje. Potem je razprostrl kreljuti in sfrfotal na vrh Košute. Tamkaj je kukurikal do belega dne. Ko pa je vzšlo sonce, je na pečino znesel jajce in odletel.

Gozdni mož je kovaču prinesel petelina.
Gozdni mož je kovaču prinesel petelina.
Vir slike: Pixabay

Vroče poletno sonce je ves dan ogrevalo petelinje jajce in iz njega se je izvalil zmajček. Takoj se je zaril pod zemljo, da bi se skril pred pastirji. Pod zemljo pa je rastel in rastel, da je prerastel podzemsko votlino. Nekega dne se je uprl ob skalnato pečino, da je gora počila, skalnati vrh Košute pa se je odlomil in zgrmel v dolino ter porušil kovačijo, da o njenem vignju ni ostala niti sled. Tako se je hostnik maščeval kovaču. Skali, ki še zdaj leži ob cesti med Ljubeljem in Tržičem, pa so ljudje v Šentanski dolini dali ime Zmajevka.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice