Naprej na vsebino

Zdravljenje

Zgodbe večine alkoholikov so identične. Do zdravljenja je večina menila, da pitje obvladuje, da so zmerni pivci in da jim drugi težijo, ker pretiravajo. Bili so polni obrambnih mehanizmov, ki so jih branili pred resnico. Veliko neumnosti so naredili, preden so dojeli, da imajo težavo.

Večina nas je pred zdravljenjem doživela hladen tuš. Nekateri imajo prav zabavne zgodbe, drugi tragične. A skupno nam je to, da se je vsem nam zgodil tisti usodni dogodek, ki nas je streznil in smo odšli na zdravljenje.

Statistika sicer pravi, da je teh, ki jim uspe v prvo, malo, a po mojem opažanju je že nekaj let tudi tako, da odidejo na zdravljenje tisti, ki si tega resnično želijo.

Če mene kdo vpraša, sem bila zmerna pivka, nisem veliko spila. Alkoholizem ni vezan na količino popitega, ampak na fizično odvisnost od alkohola. To pa sem jaz vsekakor bila, četudi sem za zadovoljitev telesne potrebe spila sorazmerno malo.

A kar je bilo po moji oceni malo, je bilo po mnenju mojih preveč. Takrat nisem razumela, zakaj je tisti kozarček po opravljenem trdem delu ali ob kosilu, večerji … takšen problem. Po večletnem opozarjanju družine, da že pregloboko plavam v alkoholu, sem končno le pristala na bolnišnično zdravljenje. Priznam, da ne ravno z velikim navdušenjem, a me je mož »stisnil v kot« in mi postavil pogoje, ki jim nisem mogla oporekati.

V bolnišnico Maribor sem bila sprejeta spomladi. Tam sem ugotovila, da sem najstarejša med vsemi zdravljenci. To me je še bolj prizadelo, da sem šele pri sedeminpetdesetih letih ugotovila, da je alkohol tihi ubijalec posameznika in razdiralec družine.

Težko je razložiti, kakšna čustva divjajo v tebi, ko počasi dojemaš, kaj si naredil, kako močno si padel in kako prekleto so te morali bližnji imeti radi, da so te prenašali. Ne glede na starost ni na takšen šok nihče pripravljen.

V zdravljenje sem se dobro vklopila in je trajalo štiri mesece. Veliko sem se naučila, veliko spoznala, se spremenila in dojela, da imam čudovito družino, zlatega moža in da sem lahko srečna in hvaležna, da sem še sploh tu.

Zdravljenje sem zaključila na sinov rojstni dan. Ob prihodu domov sem si obljubila, da ne bom več uživala alkohola, da sem končala s pivsko kariero. Sin je mojo odločitev sprejel kot rojstnodnevno darilo. Mož pa je obljubo sprejel z veliko mero navdušenja.

Kot zdravljenka sem se vključila v KZA, kjer me spremlja tudi mož. Redno obiskovanje srečanj v klubu pripomore k vzdrževanju moje abstinence. Tam so me sprejeli takšno, kot sem, sva. Počutim se dobro, sprejeto in tam mi je dovoljeno spregovoriti o bolečini, sreči, o vsem. Razumejo me in ni mi treba svojih dejanj ovijati v ovojni papir.

KZA je kraj, kjer se vsi, ki smo dali odpoved alkoholu, združujemo in predelujemo svoje stiske. Včasih sta potrebna le pogled in nasmeh in je vsem jasno, kakšna je situacija.

V Celju deluje KZA Aljažev hrib, ki letos praznuje 50 let obstoja in bo v času 40-dnevnega posta z vami delil svoje zgodbe. Če se boste v kakšni zgodbi našli, se lahko obrnete k njim na pomoč (040 533 224, Tone).

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice