V objemu steklenice

Rodil sem se kot drugi nezakonski otrok. S štiri leta starejšim polbratom sem živel na večji kmetiji pri babici in materinem bratu. Ko sem bil star štiri leta, sta se starša poročila in smo se vselili skupaj ter živeli normalno družinsko življenje, vsaj do mojega 15. leta.

Med počitnicami sem odhajal k babici na kmetijo. Tam sem se redno srečeval z alkoholom. Čisto normalno je bilo, da se otrokom daje malo jabolčnika ob malici. Ko sem bil star 15 let, je polbrat odšel od doma, oče pa je vse več popival. Breme vsega je padlo na mater, da smo preživeli, je opravljala poljska dela pri sosednjem kmetu.

Jaz pa sem se zaradi tega, kar sem videl pri očetu, izogibal alkoholu. Z odliko sem zaključil šolanje na poklicni šoli, kjer sem se tudi zaposlil. Kot vsi fantje takrat sem odšel na služenje vojaškega roka. Tudi tu še nisem užival alkohola. Po končani vojaščini sem naprej delal na šoli in zaključil strojno tehnično šolo.

Poročil sem se in rodila se je prva hčerka. Dobil sem novo kadrovsko stanovanje in tudi drugo hčerko. V tem obdobju še prav tako nisem užival alkohola, imel sem vizijo in načrte. Zaključil sem šolanje na pedagoški fakulteti v Mariboru in imel dobro službo, zato sem začel graditi hišo.

Takrat pa sem pričel uživati alkohol in kaj kmalu iz zmernega pivca postal odvisnik. Popival sem ob večerih in prostih dnevih in zelo kmalu je alkoholizem postal del mojega življenja. Na priporočilo zdravnika in vodstva šole sem odšel na zdravljenje. Po trimesečnem zdravljenju na Pohorskem dvoru mi je uspelo abstinirati osemnajst let.

Zdravljenje pa mi je prineslo tudi odločitev za drugačno življenje. Na zdravljenju sem moral ubesediti vse težave, vse stresorje, ki so me gnali, da sem raje uteho iskal v alkoholu, kot pa sem se soočal z realnostjo. Na zdravljenju sem dojel tudi pomen tega, da sem bil nezakonski otrok, da sem živel lep čas pri babici in predvsem to, da se nisem poročil iz ljubezni, ampak ker se je spodobilo.

Ni mi žal, saj sta se mi v zakonu rodili čudoviti hčerki. A z bivšo ženo sva si oba zaslužila nekoga, ki bi naju imel brezpogojno rad in bi naju sprejemal takšna, kot sva. Drug drugemu tega nisva znala dati, zato je bila edina rešitev, da se razideva.

Po ločitvi sem tako imel nove cilje, moral sem si urediti novo življenje, stanovanje, tudi poskrbeti za hčerki, četudi sta živeli z mamo. Moji dnevi so bili polni, rastel sem, se razvijal in imel lepo življenje.

Po upokojitvi pa nisem imel nekih novih projektov, ciljev in sem spet začel uživati alkohol. Posledica je bila, da sem ponovno zabredel. Ker ko si enkrat alkoholik, si alkoholik za vedno. Zdravljen alkoholik ali alkoholik nikoli ne more biti zmeren pivec. Naše telo alkohol drugače absorbira in žal nimamo zavor. Po zdravljenju sem abstiniral tri leta.

Ker sem živel sam ter sem ponovno imel vse zastavljene cilje dosežene, je steklenica spet postala moja prijateljica. Tokrat nisem čakal dolgo, nisem si lagal, da zmorem sam, da en kozarček, ki je bila v resnici steklenica, že ni takšna stvar. Vedel sem, kam sodim, le malce me je skrbelo, bilo me je sram in sem menil, da sem izdal svoje prijatelje v KZA. Prav tako pa je bilo težko zdajšnjo partnerko vpeljati v težave, ki so že leta z mano. Ni si zaslužila tega. A je vseeno ostala z mano in me podpirala.  

Ko sem prišel z zdravljenja in v klub in so mi povedali, da so ponosni name, ker sem ukrepal pravi čas ter jim težav nisem skrival, mi je postalo lažje. Povedali so mi, da jih nisem izdal, čeravno sem tako čutil, le odločili so se, da me morajo »zaposliti«, da ne bom še kdaj zapadel v skušnjavo.

Ker živim sam, sem moral spremeniti vzorce življenja, se več družiti, obiskovati svojce in prijatelje ter si najti nove dejavnosti. Moje življenje je ponovno pestro, polno novih izzivov, ciljev in strasti. Vsak dan je nov dan in upam, da nikoli več ne bom padel v objem steklenice, pa naj me še tako vabi.

Trenutno te potrebe nimam, prav tako ne čutim potrebe, da bi pil, pa se mi je v teh skoraj štirih letih, odkar sem zapustil zdravljenje, zgodilo marsikaj. Dostikrat sem imel »razlog«, da uteho poiščem v meni najlažji poti, pa tega nisem storil. Tudi zadnje leto, ko se zaradi pandemije nisem smel družiti, sem našel način, da so bilo moji dnevi polni.

Vse se da, če je le volja, in trenutno le-to imam.