Želim si močnih političnih osebnosti, ki bi med seboj tekmovale z vizijami

Marko Balažic je strokovnjak na področju javnih in evropskih zadev. Vodi miselno vozlišče (think tank) Fokus 2031, ki skozi svoje delovanje promovira temeljne evropske vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in demokracija. Ob Fokusu 2031 deluje kot neodvisni konzultant na področju priprave in implementacije političnih strategij. Je redni politični komentator v slovenskih medijih in soavtor serije knjig Slovenija in pika!

V zadnjem obdobju ste se uveljavili kot pronicljiv komentator političnega dogajanja v najbolj gledanih slovenskih informativnih oddajah. Kako ocenjujete trenutno politično situacijo v Sloveniji?

Opazimo lahko, da se močna politična polarizacija zadnjih let še poglablja ter le redki izkazujejo interes za sodelovanje prek polov. Kaj šele, da bi govorili o skupni viziji in želi skupne talente tistega, kar Slovenci premoremo. Medtem ko se je desni sredini po neuspešni konstruktivni nezaupnici uspelo konsolidirati, leva politična opcija ostaja močno razdeljena.

Stranke (predvsem leve) se vse bolj pomikajo v ekstreme, kjer skušajo prek izključevalne politike v smislu: »Če nisi z nami, si proti nam,« mobilizirati svoje volivce. Kljub napovedim nekaterih strank, da se bodo s tem prostorom poglobljeno ukvarjale, zeva na sredini vse večja praznina. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah, tega prostora ni uspelo zajeti niti Novi Sloveniji niti SMC-ju. O samodeklariranosti Šarca raje ne bi izgubljal besed.

SDS je trenutno daleč največja in najstabilnejša slovenska stranka. Ki pa, če vas prav razumem, tudi ne nagovarja sredinskega volilnega telesa. V Nemčiji na primer največja politična stranka CDU deluje po načelu čim širšega nagovarjanja sredine, obenem pa so ves čas pozorni, da jih po desni ne prehiti nobena druga demokratična politična stranka. Občutek je, da jo SDS posnema le pri slednjem.

SDS je zajemala največji del sredinskega volilnega telesa v vmesnem obdobju svojega popotovanja med socialdemokratsko svetovnonazorsko usmeritvijo in današnjo konservativnejšo. Časovno to lahko umestimo v čas pred prvo Janševo vlado 2004–2008.

Po letu 2008 so se do določene mere tej sredini zavestno odpovedali, žal pa so v želji po ohranitvi razmerij moči v tem procesu počrpali jedra do tedaj zvestih volivcev SLS in SKD (tudi NSi). Spomnimo, v devetdesetih so bila razmerja moči med temi tremi strankami relativno enakovredna, po letu 2008 pa se je tehtnica nagnila močno v korist ene stranke. Je pa stranka v skladu z značajem svojega predsednika zagotovo najbolje organizirana stranka v Sloveniji, ki zna volivce, ki jih je pridobila, stalno nagovarjati.

Kot omenjeno, pa vlada na levi strani političnega spektra razsulo. Tam se za prevlado med seboj borijo različna vplivna omrežja, katerih vpliv pa se počasi manjša. Edino vezivo, ki so ga še sposobni sestaviti in predstaviti javnosti, je strašenje pred Janezom Janšo. Antijanšizem brez vsakršne dodatne vsebine pa očitno ni več zadosti prepričljiv argument za večino volivcev.

Zakaj je do tega prišlo? Levica je iz časov diktature proletariata podedovala prevlado v ključnih družbenih sistemih in v devetdesetih letih na videz z lahkoto obvladovala tudi politično prizorišče.

Predolgo časa so bili na vrhu. Monopoli se utrudijo, negativna selekcija v dokaj majhnem bazenu (pogosto iz vrst »posvečenih«) in izbiri šibkih osebnosti, nad katerimi lahko ohranimo nadzor, pa privede do implozije. Svoje je konec koncev opravilo tudi tri desetletja demokracije. Gesla o nacionalizacijah, državnih monopolih in vsemogočnosti države ljudi, ki so se privadili svobodne izbire, ne prepričajo več.

Vendarle je ob pogledu na rezultate vseh volitev videti, da je bila levica vedno sposobna zmagovati. Sprva z naslednicama t. i. družbenopolitičnih organizacij, nato z »instant« strankami. Na zadnjih volitvah je sicer relativno močno zmagala SDS, a stranke levo od sredine so dobile prepričljivo večino v državnem zboru. Ali v napovedanih novih strankah na levici vidite možnost za nadaljevanje postavljanja »strank za ene volitve« ali smo ta del tranzicije vendarle zaključili?

Vedeti je treba, da slovenski politični prostor visi v levo, zato v skupnem seštevku te stranke še vedno dobijo večino. Kot kaže, pa se je koncept politike novih obrazov vendarle izpel. Ta se je začel z ustanovitvijo stranke Zares in željo Gregorja Golobiča, da bi pod svoje okrilje pretočil nekdanje volivce stranke LDS. Pravzaprav gre pri večini projektov novih obrazov za permutacijo taistega volilnega telesa.

Menim, da je ta proces svoj vrhunec doživel leta 2014 z Mirom Cerarjem, ki je volitve premočno zmagal in temu primerno kasneje tudi premočno razočaral volivce. Lahko bi rekli, da je Cerar koncept novih strank na nek način ubil. Vsem, ki prihajajo za njim, bo le še težje.

To pa ne pomeni, da se tisti, ki diktirajo politike, ne bodo posluževali že preizkušenih vzorcev. Glede na dolžino političnega spomina se zna ponoviti kak deja vu Drnovška v podobi Čeferina.

Kljub vsemu vnema po ustanavljanju novih strank ne pojema. Vidite kakšen nov obraz s potencialom?

Naj izpostavim, da imam problem z grajenjem stranke izključno okoli obraza, namesto da bi raje govorili o vsebini. Ta koncept ni trajnosten. Vsak obraz se v politiki umaže, s tem pa ogrozi morebitne dobre ideje, ki so se pojavile. Če pogledamo nastajajoče strankarske projekte, ne vidimo ničesar novega. Gre za stare obraze oziroma stara omrežja za njimi. Jure Leben in Jože P. Damijan sta nekdanja ministra, ki tudi po vsebini ne prinašata nič novega.

Leben želi graditi svojo podobo na zelenih politikah, pa po drugi strani vemo, da je bil minister za okolje v času, ko je Janković s kanalizacijo zaoral v vodovarstveno območje in so tudi v okolici Maribora sredi najboljšega kmetijskega zemljišča postavili lakirnico. To že v osnovi ne vliva zaupanja. Na sploh so resnične spremembe v slovenski politiki dokaj redke. Če pogledamo mlajše ministre v trenutni vladi, ugotovimo, da so ti v politiki že skoraj dvajset let. Čeprav mladi, niso novi.

Prav tako se moramo v Sloveniji odreči stalnemu iskanju odrešenika, ki bi nas lagodno popeljal v boljše čase. Gre za priročno iskanje izgovorov in služi le temu, da se v resnici nič ne spremeni. Raje delajmo na sebi in korak za korakom z integriteto spreminjajmo tisto, za kar čutimo, da je nepravično.

Zakaj menite, da je v Sloveniji tako težko vzpostaviti resnično nov politični pristop? Zaupanje v trenutne politike je na izjemno nizki ravni. Polovica ljudi sploh ne voli. Mar ni to izjemna priložnost?

Pretirana polarizacija in pomanjkanje meritokracije povzročata, da se ljudje, ki bi želeli karkoli spremeniti na bolje, za politiko enostavno ne odločajo. Posledično narašča tudi volilna abstinenca, saj volivci ne prepoznajo več obrazov, ki bi jim lahko zaupali. Ohranjanje obstoječega načina mišljenja v politiki pa še vedno zagotavlja dovolj lagodno vladanje, in politični akterji niti nimajo razloga, da bi svoje vzorce delovanja spreminjali.

Ne smemo pozabiti, da se v primeru vsega, kar štrli iz povprečja, vklopi tudi slovenski egalitarni sindrom, ki tega nikakor ne sprejema. Še posebej nas iz tira premaknejo novosti, ki obetajo spremembo statusa quo.

Dasiravno je volilno telo še vedno podobno razdeljeno kot v časih velike LDS in t. i. pomladnega trojčka SKD, SLS in SDS, pa vse bolj kaže, da prihodnji volilni rezultati tega ne bodo odražali. Nekateri napovedujejo celo madžarski ali poljski scenarij, kjer je leva politična opcija tako rekoč izginila. Gredo takšne napovedi predaleč?

Leva politična opcija nima težav samo pri nas, temveč gre za globalni fenomen. Klasične stranke so v zatonu povsod, najbolj opazno socialdemokracija. Ta je vprašanje socialne redistribucije nadomestila  z identitetnimi politikami ter s tem pri marsikom sprožila nelagodje. Poglejmo le primer ZDA: Trump se ni zgodil sam od sebe, ampak prej kot reakcija na pretirano politično korektnost in nekatere družbene procese.

Slovenija je žal v mnogo pogledih še korak zadaj. Po mnenju dr. Mateja Avblja še na slabšem, kot sta Madžarska in Poljska. Tam so prekinili s kontinuiteto, medtem ko pri nas te naloge še nismo opravili. Seveda lahko diskutiramo o načinu, kako so to storili in ki sproža upravičeno zaskrbljenost zaradi delovanja ustanov pravne države. Tam so naredili napako, da so en monopol enostavno nadomestili z drugim, namesto da bi izgrajevali demokratične ustanove.

Podobne težnje zaznavamo tudi pri nas, s to razliko, da gremo celo v gradnjo vzporednih institucij. Raje bi videl, da bi imeli ene, in bi te delovale dobro. Da bi bile take, ki bi hkrati zaščitile mnenje vsakega posameznika, a od njega terjale tudi odgovornost. Bojim pa se, da moramo lekcijo, da le s širino in enakopravnostjo lahko dolgoročno zaščitimo tudi pluralnost v družbi, še usvojiti.

Lahko pa med Slovenijo in Madžarsko vlečemo določene vzporednice. Kot za Madžarsko trdimo, da jo obvladuje Orban, lahko trdimo za Slovenijo, da jo še vedno obvladuje t. i. levica. Poglejte le monopole v medijih, pravosodju, šolstvu itd.

Kako to, ko pa nam celo tuji mediji razlagajo, da prav takšno prevlado izvaja trenutna desnosredinska vlada?

Problem je v tem, da ogledala niso nastavljena pravilno. Poglejmo primer Računskega sodišča, kjer nihče ne terja odgovornosti predsednika, da je neodvisno inštitucijo podredil dnevnopolitičnemu obračunavanju. Ali pa zadnji primer Ustavnega sodišča (US), kjer sodniki lahko odločajo o stvareh, o katerih so že prej odločali, in to opravičujejo v smislu, da se je dogodila le blaga napaka.

Takšne poteze v celoti razvrednotijo težo njihovih odločitev in dopuščajo nepotrebno politizacijo morda perečih problemov na nekaterih področjih. Zato tudi ne popravimo krivic tam, kjer se res dogajajo. Poglejte le vse neuresničene odločbe US, s šolstvom na čelu, ker otroke še vedno delimo na 100-odstotne in 85-odstotne.

Imamo kar nekaj gordijskih vozlov, ki bi jih lahko presekala večja nadzorna vloga medijev. A dokler bomo te uporabljali za namene političnega obračunavanja, preboja žal ne bo. Smešno je bilo, kako je nekdanji direktor RTV denimo za večletno izgubo okrivil kar Janeza Janšo, namesto da bi priznal, da je delal kaj narobe …

Janša je torej prikladen dežurni krivec, ko ni argumentov.

On prek svojih dejanj to vlogo celo pogosto prostovoljno sprejme. Bistroumni nesmisel. Nihče se pa zares ne ukvarja z vprašanjem, kako bi resnično okrepili demokratične institucije.

Če razumemo politične stranke, da ne čutijo potrebe po nadzoru nad svojim početjem na oblasti, kje je tu civilna družba in njen nadzor nad stranpotmi oblasti?

Civilna družba v Sloveniji tako rekoč ne obstaja. Na primer, ne moreš nadzorovati vladnega upravljanja z okoljem, obenem pa biti v celoti financiran s strani ministrstva za okolje in ostalih vladnih ustanov. Težava je, ker politične stranke civilno družbo razumejo kot svoj podaljšek, ki ga lahko angažirajo po potrebi, namesto da bi jo dojemale kot polje, iz katerega lahko črpajo ljudi in ideje.

Poleg tega smo vse postopke cepili na koncept avstrijske birokracije, ki smo ga v Jugoslaviji balkanizirali. Ta še danes prenekateremu posamezniku vzame voljo, da bi zasledoval spremembe skozi zapletene korake neposredne demokracije. Znana je tista Đilasova, da so si funkcionarji namerno izmislili toliko korakov samo zato, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s posamezniki.

Zakaj bi se potem kdorkoli ukvarjal s politiko, razen za doseganje osebnih koristi?

Dobro vprašanje. Čedalje bolj se kaže, da je res tako. Vsak najbolj nedolžen entuziast, ki se pojavi na političnem zemljevidu, se takoj umaže. Za primer vzemimo Janeza Ciglerja Kralja, ki mu pokvarjenost res težko očitamo, pa smo se kljub temu ukvarjali celo z avtomobili, ki jih vozi, čeprav jih preplačuje. Tak sistem najbolj koristi tistim, ki so na vrhu.

Po drugi strani, če se politike ne bodo lotili ljudje, ki verjamejo v skupno dobro, ne moremo pričakovati drugačnega rezultata. Politika ni nekaj abstraktnega, saj ureja vse vidike našega življenja tako rekoč od rojstva do smrti.

Politika ima med Slovenci zelo slab prizvok. Veliko novosti v pristopih ni zaznati. Še največja novost je projekt Povežimo Slovenijo.

Vsak, ki bo to želel iskreno spremeniti, bo imel težko nalogo. Povežimo Slovenijo ima možnosti, če bodo ege pustili pred vrati in se bodo sposobni poenotiti okoli skupne vizije. Drugače se bodo zavrteli v obstoječih vzorcih slovenske politike.

Všeč mi je, da so na to pot stopili pragmatično: glede na javnomnenjske raziskave že samo povezava dveh strank prinaša vstop v parlament. Kdorkoli se jim pridruži, tako prinaša samo dodano vrednost. Pri tem jim želim uspeha, saj je potrebna svežina izven obstoječih političnih razmerij, sploh če bi to spodbudilo obstoječe akterje k večji pripravljenosti na sodelovanje.

Narava stvari je taka, da bomo trajnejše rezultate dosegli, če se bomo borili za nekaj, in ne izključno proti nečemu. Zahteva pa to mnogo več napora in večjo kritično maso.

Omenili ste, da je vstop v parlament takšni obliki povezovanja tako rekoč zagotovljen. Kako bo po vaše izgledala poslanska skupina zelo različnih svetovnih nazorov ali predstavnikov različnih interesnih skupin? Že samo Zeleni s svojo okoljsko politiko in SLS, ki je tradicionalno naklonjena kmetom, zvenita nenavadno v povezavi. Je konflikt neizbežen?

To vprašanje bi bilo dobro razrešiti že v izhodišču. Zgolj sklicevanje na slovensko ustavo bo premalo. Če se bodo poenotili okrog vizije, teh problemov ne pričakujem. Za primer lahko vzamemo koalicijo Demos, kjer so v ospredje postavili demokratizacijo in samostojnost slovenske države ter pod tem povezali med seboj zelo različne posameznike in skupine. 

Dušan Plut, takrat predsednik Zelenih, je bil na primer kasneje med ustanovitelji stranke Levica. Da bi danes sodelovali tako različni karakterji, je težko predstavljivo. Če bodo posamezniki na poslanski skupini odpirali vprašanja, ki bodo bistveno odstopala od vizije, se bo zadeva hitro razletela. Poglejte samo primer stranke DeSUS.

Kot se kaže zaenkrat, sta tako Podobnik kot Čuš lekcijo, da se držita bolj v ozadju ter ponujata na razpolago svoje izkušnje in politično infrastrukturo, že osvojila. Vsekakor pa bi bilo dobro izpeljati še kakšno vsebinsko akcijo, saj bi dala s tem trditvam o ponujanju infrastrukture še večjo občo legitimnost.

Po mojem mnenju se tudi viziji kmetijske in okoljske politike nikakor ne izključujeta, sploh če ju presojamo v duhu podnebnih sprememb. Gibanje Povežimo Slovenijo ima tudi lažjo nalogo, saj se ni omejilo zgolj na en svetovni nazor, in so ti projekti lahko zelo raznorodni.

Slovenija bo letos praznovala 30 let. Tranzicije v zahodno obliko demokracije še nismo zaključili. Oče slovenske pomladi Ivan Oman je dejal, da bomo Slovenci pri izhodu iz totalitarizma v demokracijo kot Judje 40 let tavali v puščavi. Če to drži, nas čaka še 10 let tavanja. Kaj vi mislite o tem?

Verjetno res. Kljub 30 letom demokracije lahko opazimo, da te marsikdo še ni ponotranjil. Nikakor ne pritiče, da postavljamo enačaj med lastnim pogledom in demokracijo. Zatorej si želim močnih političnih osebnosti, ki bi med seboj tekmovale z močnimi vizijami. Kot si želimo močne vlade, ki je sposobna odgovoriti na izzive, si želimo tudi močne opozicije, ki je sposobna kredibilno nadzorovati procese odločanja.

Ko sva že pri Omanu; on je med drugim izpostavil, da bi močna krščanskodemokratska stranka, ki tradicionalno vedno predstavlja politično sredino, tudi ostale politične akterje silila v sredino, v povezovanje za skupno dobro. Recimo torej ekstremu ekstrem in več energije posvetimo izgradnji skupne vizije za Slovenijo.