Čas alkoholizma je bil lep

Mogoče sem eden redkih, ki si upa na glas povedati, da je bil moj čas alkoholizma eno lepših obdobij v mojem življenju. Za mojo družino pa pekel. Ne morem reči, da mi je po zdravljenju kaj manjkalo, ker mi ni, a tiste popolne sproščenosti in igrivosti ni bilo več. Predvsem pa, ni mi žal, da sem se šel zdravit in bi to še enkrat ponovil, a včasih pogrešam tisti nori čas.

Piti sem začel že v osnovni šoli, sem pač odraščal na kmetiji, kjer je bilo čisto normalno, da »dec« pije. V osmem razredu sem bil v šoli večkrat pijan kot trezen. Ko so očeta klicali v šolo, ker sem pijan spet počel neumnosti in sošolce in sošolke spravljal v smeh, je tudi sam prišel v šolo konkretno nadevan in učiteljici na mizo postavil domač šnops, da se bosta pogovorila.

Od takrat mi ni več težila, le rekla, da če kaj potrebujem, je tam za mene. Mislim, da je dojela, da nima smisla, ker smo doma pač pili. Poklicno šolo sem komajda naredil ter se zaposlil v lokalnem podjetju. Iz srednje šole imam veliko lukenj, ker smo ponovno veliko pili, se vozili z motorjem, skakal sem za kiklami, bežal pred policijo, naredil kar nekaj neumnosti, se vsaj enkrat na mesec stepel v gostilni in se zbudil pri neznanem dekletu.  

Če ste pričakovali, da bom v službi pil manj, se to ni zgodilo. Pili so skoraj vsi, tako da sem se hitro vklopil v družbo. Šef je za dobro jutru z nami »ruknil« šilce, pa ob vsaki »čik pavzi«, pa za malico, pa za … izgovorov je bilo veliko. Normo smo hitro naredili, ker smo imeli dogovor, da nihče ne sme narediti več, kot smo se dogovorili, in to filozofijo so sprejele vse izmene. Tako nam je ostalo ogromno časa za pitje. Ko so prišli novinci, smo jih kaj kmalu podučili, kako morajo delati, če pa so se kaj preveč upirali, smo poskrbeli, da niso dolgo delali.

Pri 20 sem šel, kot večina fantov takrat, v vojsko. Sprva ni bilo toliko možnosti za pitje, a kaj ko sem po spletu okoliščin pristal v kuhinji – dostop do alkohola je bil neomejen. Jaz sem se v vojski imel super, manjka mi kar nekaj spomina, a vem, da smo počeli vse mogoče neumnosti, od tega, da smo kradli meso ter ta fino hrano častnikom. Absolutno kakšno pijačo. Dostikrat smo fine viskije prelivali v naše steklenice, tiste, ki so bile namenjene častnikom, pa dopolnili z vodo.

Če nam je kakšen častnik preveč najedal, je v kavo dobil malce cigaretnega pepela in dan potem preživel na stranišču. Še danes imam na podstrešju nekaj opreme, ki sem si jo sposodil za nedoločen čas.

Po vojski sem spoznal ženo, in ker sem ji zelo hitro naredil otroka, sva se posledično tudi hitro poročila. Ni me imela časa spoznati in ugotoviti, da imam težave z alkoholom. A v tem času sem začel manj piti, saj so mi delo, gradnja hiše in pomoč pri vzgoji, ker za prvim otrokom so prišli še trije, vzeli veliko časa.

A ko je bila hiša zgrajena in otroci že v osnovni šoli, sem ponovno posegel po alkoholu. To ne pomeni, da v vsem tem času nisem pil, sem, a ne toliko, da bi postalo moteče. To je postalo kasneje, saj se je prevečkrat zgodilo, da nisem vedel, kje sem pustil avto, da sem zaspal pred vrati hiše, v avtu, v jarku pri hiši, pri prijateljih. Policija me je lovila vsakega pol leta, vsaka tri leta so me ujeli in običajno sem ostal brez izpita, nekajkrat sem ga moral opravljati še enkrat.

V službi sem napredoval v delovodjo in razen tega, da sem drugim narekoval tempo in ohranjal že znano formulo dela, nisem imel kaj početi. Nesreče v tem času k sreči nikoli ni bilo, smo pa bili dostikrat blizu. A kot kaže, imajo pijanci več sreče kot pameti, kar se je pokazalo, da je res. Direktorju je bilo pomembno le, da smo izpolnili vsa naročila, četudi smo ob tem komaj stali.

Načeloma nisem imel razloga, da bi prenehal. V službi mi nihče ni težil, prijatelji so bili tudi pijanski prijatelji, cel svet je bil naš. Žena mi ni težila, ker je tudi sama prihajala iz družine, kjer je vladal alkohol, tako da ji je bilo moje pitje nekaj čisto običajnega. Nikoli nisem bil nasilen, sem pa bil zabaven in pobudnik tistih nočnih klicev, ko si koga poklical in poslal na stranišče … Imitirat sem znal kar nekaj ljudi, tako sem bil vedno v središču pozornosti, eden tistih, ki so ga vedno vsi povabili na zabave, rojstne dneve, saj sem skrbel za vzdušje.

Kot sem napisal, nič mi ni manjkalo in bi po vsej verjetnosti še pridno pil, če moje telo ne bi bilo tako odvisno, da sem imel brez alkohola halucinacije in tremorje. Situacija je bila že tako huda, da sem pristal na psihiatriji, ker so menili, da sem nor, dokler ni zdravnik naredil krvnih testov in ugotovil, da imam jetra skoraj uničena, in me začel zasliševati, koliko pijem.

Kot vsi pijanci sem odvisnost zanikal in mu skušal prodati, da sem zmeren pivec, da pijem samo občasno, in to samo kakšen kozarček. Ker je imel kar nekaj izkušenj s takšnimi kalibri, kot sem jaz, sva hitro prišla do tega, da bom težje našel dneve, ko sem bil trezen, kot tiste, ko sem bil pijan.

Razložil mi je, da sem že tako daleč, da če bom nadaljeval s tem, da imam še kakšno leto ali dve življenja. Odločil sem se za zdravljenje, od tega je že 25 let. Nekaj prijateljev sem izgubil, nekaj jih je umrlo zaradi alkohola, nekaj jih je ostalo in mnogi so šli po mojih stopinjah.

Še vedno sem zabaven, le da nimam več toliko poguma. S policisti imam težave le pri usklajevanju, koliko točk sem si spet zaslužil zaradi prehitre vožnje. Normo v službi smo dvignili na realno, ker nas je večina šla na zdravljenje in so sedaj ukrepi zaradi alkohola zelo strogi.

Sem že dedek in skušam čas, ki sem ga pri otrocih zamudil zaradi alkohola, nadoknaditi z vnuki. Otrokom sem se že neštetokrat opravičil, a opravičilo ne more nadomestiti vseh zamujenih dogodkov. Rad jih imam, kot tudi ženo, ki mi je vedno stala ob strani. Upam pa, da mi bodo enkrat le zaupali in da mi ne bo več treba vsake zamudo domov opravičevati, za vsako dobljeno piko razlagati vzroka in vedno znova dokazovati, da sva se z alkoholom razšla. Nekega dne, vem, nekega dne bo tako.