Preteklosti ne moreš uiti

Vedno ko tema nanese na alkoholizem, mi je nelagodno, ne zaradi tega, ker sem pil in počel premnoge neumnosti, ampak zaradi razloga, zaradi katerega sem pil. Vsak izmed nas ima razlog, zakaj mu je bilo lažje piti, kot se soočati z realnostjo, moji so zame zelo boleči.

Mama me je pustila, ko sem bil še dojenček, in zbežala s sosedom. Oče je storil samomor, jaz pa sem ostal sam z dedkom, ker je babica kmalu po mojem rojstvu umrla. Dedek me je vzgajal, kot je znal. Ni mu bilo lahko in skupaj sva bila tim. Kmalu sem se naučil t. i. ženskih opravil, hkrati pa skrbel, da je dedek varno prihajal domov iz gostilne. Osnovno šolo sem nekako opravil, nisem ravno blestel, a želel sem se tako in tako čim hitreje zaposliti, da nama bo z dedkom lažje, saj sam ni mogel več toliko delati in sva dostikrat tedne preživela le ob krompirju in kruhu.

Ko sem končal osnovno šolo, se je mama odločila, da bo mogoče mama, in se je odločila, da me odpelje od dedka, da bom šel v srednjo šolo in bom nekaj postal, da bo ponosna name. S tem se nisem strinjal, a ko je prišel z njo njen »pitbul« – novi mož, je mene, suhljatega fanta, le prijel in vrgel v avto.

Skoraj vsak teden sta me iskala pri dedku, saj sem pobegnil k njemu, kljub temu da je potem vedno pel pitbulov pas. Skoraj leto dni smo se šli to igro, jaz k dedku, ona pome in pel je pas. Definitivno bi vztrajal pri svojem početju, pa je žal dedek umrl in mama je domačijo prodala. Ni mi ostalo nič, le bolečina in samota.

Zaprl sem se vase in opravil tisto srednjo, začuda z odliko, se zaposlil in bil priden delavec. Za mamo to ni bilo dovolj, kljub temu da sem bil že polnoleten, da sem bil zaposlen, je narekovala moje življenje in ob vsakem mojem uporu je pel pitbulov pas. Sramote in ponižanja, ki sem ju ob tem doživljal, se ne da opisati z besedami.

Rešitev zame je bila vojska, tisto leto je bilo zame usodno. Poredil sem se in pridobil moč, nisem bil več samo suhec pa tudi piti sem začel. Glede na to, da sem leta svojo jezo zapiral v sebe, je, kadar sem bil pijan, udarila na plan. Če je le bilo mogoče, sem se stepel in tepel. Zaradi tega sem bil dostikrat kaznovan in si podaljševal trajanje svojega služenja. Ni me motilo. Saj sem tu imel po dolgem času topel dom.

Vse lepo enkrat mine, tako sem mora nazaj, v kruto življenje, ki sem ga imel. Bil pa sem močnejši in predvsem pogumnejši, vsaj kadar sem bil pijan.

Zelo hitro so se stvari obrnile na glavo, ker je mama želela, da sem doma, menila je, da mora nadoknaditi izgubljeno, pitbul pa je menil, da sem odlična boksarska vreča. Alkohol v meni pa se ni dal, tako sva se prav fino stepla in vrgel me je ven. Za nekaj časa sem postal brezdomec, in čeravno mi je življenje na ulici prijalo, sem bil premlad, da bi bil samo klošar.

Našel sem si službo, stanovanje in tudi punco, kasneje ženo. Nekaj časa nama je šlo super, pil sem zelo malo, gradila sva skupno prihodnost, prekinil sem vse stike z mamo in upal, da je zdaj končno čas zame.

Preteklosti ne moreš uiti, tako je tudi mene doletela. Nehoteni spomini in vse pogostejše zatekanje v pijačo so tlakovali pot do pekla. Pil sem že toliko, da sem ženi kradel denar, saj sem svojo ne ravno nizko plačo zapil že nekaj dni po izplačilu. Pil sem toliko, da je jezni del mene privrel na dan. Pretepal sem se in redno prebil noči na policijski postaji.

Žena me je rotila, naj neham, in mi grozila, da se bo ločila. V službi so mi grozili z odpovedjo, pa mi je bilo vseeno, ker sem vedel, da bom kmalu našel novo, žena pa me je imela preveč rada, da bi me zapustila. Svoboden sem bil le takrat, ko sem pil, le takrat sem verjel, da sem vreden, da zmorem vse, kar si bom zadal.

Moj svet je bil tako popoln, v mojih očeh, tako brezčuten, tako poln nekih doživetij, da se mu nisem imel namena odreči. Vsi so se ukvarjali z mano, bil sem pomemben. No, vsaj sam sem videl, da je to tako.

Dokler, pri vseh je tisti dokler, nisem prišel domov pijan kot čep, da sem komaj stal, in me je žena nadrla in ozmerjala in mi že ne vem kolikokrat zagrozila, da me bo zapustila. A tokrat je bilo drugače, tako drugače, da sem jo udaril. Šok je bil za oba, zame, ker sem naredil nekaj, kar sem tako sovražil, in zanjo, ker ni verjela, da bi kaj takega sploh lahko naredil.

Takrat sem se le sesedel, se zjokal in do jutra jokal v njenem objemu. Povedal sem ji vse, vse, kar je ležalo na moji duši. Jokala je z mano, kričala, ker ni vedela, da je v meni skrite toliko bolečine.

Naslednji dan sem šel k zdravniku in kasneje na zdravljenje. Žena se ni ločila, najina ljubezen se je le poglobila, v službi sem ostal in celo napredoval ter ob službi naredil še fakulteto. Rodila sta se nama čudovita otroka. Z mamo se nisem več videl, le njenega pitbula še včasih srečam. Upam, da bom nekoč zbral toliko denarja, da bom lahko kupil dedkovo kmetijo. Starost si želim preživeti tam, kjer sem odraščal.