Skip to content

Bistvo je očem skrito

»Sem xy in sem alkoholik.« Stavek, ki sem si ga predstavljal, ko je beseda nanesla na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Vendar je tako zgolj v filmih, v resnici je drugače, kot tudi sam alkoholizem. Pred zdravljenjem sem mislil, da se zdravijo neki zapiti pijančki, ki jih tja napoti sodišče ali pa pretirano tečne žene. A smo bili na zdravljenju bili čisto normalni ljudje, takšni, ki jih dnevno srečujete na cesti in niti ne veste, da so zdravljeni alkoholiki.

Sem čisto običajen moški, mož, oče, delavec v nekem podjetju. Živimo v hiši, ki sem jo podedoval, pred hišo sta dva avta, ker z ženo delava na različnih koncih ter je avto nujno zlo. Imava dokaj dober zakon, se ne kregava preveč, tako kot običajni pari, po navadi zaradi tašče in otrok. Nedavno pa še zaradi mojega pitja. Nisva bogata, niti revna, lahko si privoščiva morje, smučanje in kakšen izlet, v trgovini mi ni treba gledati na cene in za izredne stroške imam vedno nekaj na strani.

Če mene kdo vpraša, nisem imel težav s pitjem, po moji oceni sem bil zmeren pivec, a sem zaradi miru v hiši šel na zdravljenje. Trikrat na teden sem imel rekreacijo in po rekreaciji smo imeli podaljške, ki so se včasih končali ob šestih zjutraj. Ob vikendih sem imel običajno kakšno tekmo, s podaljški seveda. A če smo imeli kakšno družinsko zadevo, se je tudi kdaj naredilo, da smo tam pili, še posebej ob rojstnih dnevih ali na piknikih. Poleti, ko ni bilo rekreacije, nisem pil, le če je bil kakšen rojstni dan in piknik, pa na morju in včasih sva z ženo skupaj kaj spila. Torej zmeren pivec.

A žena se s tem ni strinjala, niti potem terapevti na zdravljenju. Ker sem bojda podzavestno iskal razloge, da sem opravičil svoje pitje. Sam se sicer s tem ne strinjam, ker je bil to pač moj način življenja. Nisem bil nasilen, nisem zapil družinskega proračuna, nisem imel prometne, nikogar nisem po nesreči zbil. Ko sem bil pijan, sem bil čisto normalen, če sem spil malce preveč, pa sem šel spat.

Realno gledano, običajen moški, ki da nekaj na svoje telo in se kar dosti rekreira. To tezo bi mogoče zagovarjal do smrti, če se ne bi zaradi tečnarjenja doma ter grožnje z ločitvijo dejansko šel zdravit. Rečeno mi je bilo, da bom imel abstinenčno krizo. Minil je dan, dva, teden, pa sem bil čisto v redu. In sem se resno spraševal o smiselnosti mojega zdravljenja.

Zgodbe, ki sem jih tam poslušal, so mi bile tuje, enako besede terapevtov, zdravnikov. Zdelo se mi je, da sem se znašel v »Twilight zone«. Po skoraj mesecu in pol pa šok. Zbudil sem se slaboten, tresel sem se, potil, glava me je bolela, mislil sem, da bom umrl, ker sem čutil vse kosti in mišice v svojem telesu. Seveda sem bil prepričan, da sem nekaj staknil, zato sem se zglasil pri zdravniku. Moje telo je želelo svoj odmerek alkohola, svoj šus, ki bi ga ponesel naprej.

Šele takrat mi je postalo jasno, da sem odvisnik, da imam težave, in prvič sem analiziral, kako in kdaj sem pil. Čeravno se je na prvi pogled zdelo, da sem zmerni pivec, da ne pijem veliko oziroma enako kot vsi, se je izkazalo, da si lažem, da zanikam resnico in kar je bilo najhujše, žena je imela prav.

Pravi proces se je zame začel šele takrat. Še nekaj dni pred tem sem menil, da moje otroštvo, odraščanje nima nič s tem, da sem pil, in mi pravzaprav še danes ni ravno jasno, kaj tako groznega se mi je zgodilo v otroštvu, da sem začel hoditi po poti odvisnosti. Ta odgovor še iščem, res pa je, da sem bolj trmaste sorte.

Živim v prepričanju, da je preteklost preteklost in da ni nekega velikega učinka, če jo seciram. Za vse napake sem kriv sam in sam sem tisti, ki odloča o tem, kakšno bo moje življenje. Priznam, da ponavljam nekatere napake, ampak tudi temu enkrat pridem do dna.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice