Naprej na vsebino

Včasih so potrebne le prave besede

Odraščala sem ob očetu alkoholiku in nasilni materi. Če je pri vseh mojih prijateljih veljalo pravilo, da je bil oče tisti, ki je narekoval tempo, je bila pri nas to mama. Oče je pil in je bil veseljak, nikoli se ni drl ali koga udaril, samo pel je, vzel harmoniko v roke in je bil glava vseh zabav. Mama pa je bila tista, ki je vedno, ko je oče prišel domov pijan, delala drame in ga celo pretepla.

Ker je bil oče po maminih besedah »mevža«, je ona tudi skrbela za vzgojne metode, največkrat je pri tem uporabila pas ali kuhalnico. Razlogi za njene prijeme pa so bili različni – vedno ko ni bilo po njenem, je pel pas ali kuhalnica.

Očeta so imeli okoliški sosedi radi, doma pa smo tudi imeli majhno kmetijo, tako da dela ni nikoli zmanjkalo. Po delu pa se je prilegla pijača. Tako je naša domača drama bila drama cele soseske pa tudi širše družine. Mama je vedno delala scene, če se je oče le približal alkoholu.

Tako sem večino otroštva gledala dramo med mamo in očetom. Za očeta lahko trdim, da me je imel rad, za mamo pa ne – še zdaj ne najdeva skupnega jezika. Oče mi je umrl, ko sem bil v srednji šoli, alkohol je naredil svoje. Takrat je bilo tudi prvikrat, da sem sama posegla po alkoholu. Ko sem bila pijana, sem čutila, da sem povezana z njim.

Seveda mami to ni bilo všeč in je ves žolč, ki ga je prej zlivala na očeta, preusmerila name. Bolj kot me je tepla, me poniževala, bolj sem pila. Srednje šole nisem naredila, fante sem menjavala kot spodnje hlače in na koncu sva se z nekega dopusta z bežnim znancem vrnili dve. Takratni »fant« je začuda sprejel odgovornost in po 30 letih mu ni žal za to, prav tako ne meni.

Noseča, brez službe, brez šole sem se znašla na ulici. Moja mama je menila, da je tisti, ki me je napumpal, dolžan tudi skrbeti zame. Sprejeli so me starši očeta mojega nerojenega otroka. Prvič v življenju sem imela normalno družino.

Pomagali so mi, da sem naredila srednjo in potem še višjo šolo, si našla službo, pazili so na hčerko, na naju, ker konec koncev sva bila še otroka. Naredili so vse, kar je prav, a jaz sem kljub temu uteho iskala v alkoholu. Bila sem takšna kot oče, zabavna. Sprva to nikogar ni motilo, a ker je bilo teh mojih zabavnih scen vendarle preveč, sem dobila tudi prve očitke.

Zmanjšala sem pitje doma in začela piti v službi, saj sem bila večino časa sama v pisarni. Počitnice, rojstni dnevi in ne vem kateri prazniki pa so še vedno ponujali možnost za pitje. Kar nekaj let mi je uspevalo prikrivati resnost mojega pitja. Zaradi alkohola sem bila v službi vesela, zabavna in stranke so me imele rade, a ko sem dobila sodelavko, se je to obrnilo v drugo smer.

Nekaj časa mi je uspelo skrivati svoje početje pred njo, in ko je prvič izpostavila, da imam mogoče težave, mi je še nekako uspelo resnost preusmeriti drugam ter prodati zgodbo, da je to zaradi tega, ker je ljubosumna name. A tudi ta vlak je počasi odpeljal. Seveda sem službo pustila, pod pretvezo, da sem psihično uničena, ker je mama nemogoča.

V tistem času so mami postavili diagnozo demenca, njej pa je uspelo še najti partnerja in se z njim poročiti. Veliko jeze se je v meni nabiralo, alkohol pa je postal moj izhod. Bolelo je to, da je zaradi tega novega pozabila na očeta, niti groba ni več urejala, vse, kar je oče zgradil, je uničila. Povrh pa je napisala oporoko, v kateri je vse zapustila njemu, ki naj bi po njeni smrti dobil vse, ker bo skrbel zanjo. Mešalo se mi je.

Zabredla sem tako globoko, da zjutraj niti iz postelje nisem mogla vstati, če nisem spila deci vodke. Cele dneve sem le pila, za vsak očitek našla tisoč in en izgovor. Vsak dan sem bila globje in globje, edini izhod, ki sem ga naredila iz hiše, je bil v bližnjo trgovino ali pa na očetov grob. Želela sem si, da bi umrla mama in ne on.

Mož je to dolgo prenašal, dokler me nekega dne, ko sem prišla s svojega pohajkovanja trgovina – grob – trgovina, ni doma pričakal s kovčki. Kljub temu da sem živela v njegovi hiši, mi je postavil pogoj, ali grem na zdravljenje ali pa gre on. Seveda sem naredila sceno, on pa je le šel.

Kar nekaj mesecev sva živela ločeno ter sem za nastalo situacijo iskala izgovore, dokler ni k meni prišla hčerka, pijana kot čep, in mi začela očitati stvari. V njenih besedah sem slišala svoje besede mami. To je bila moja budnica.

Šla sem na zdravljenje, popravila odnos z možem in hčerko, si našla novo službo, KZA, v katerega še vedno hodim, ter prekinila stike z mamo. Prej sem leta verjela, da nisem vredna, a sem šele na zdravljenju dojela, da sem in da za to ne potrebujem mamine potrditve. Še vedno boli, a vsak dan je nov dan.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice