Pila sem, da sem lahko preživela

Živim ob alkoholiku in sem zdravljena alkoholičarka, tudi oče je bil alkoholik in se je nekaj let nazaj zdravil skupaj z mano – to je bil družinski podvig, le še dovolj moči nisem zbrala, da tja napotim moža. Tudi ta čas enkrat pride.

Oče nikoli ni bil tipičen alkoholik, tisti, ki bi bil nasilen, ali bi pil tako, da bi ga morali kje iskati, ali da bi padal v jarke. Ko je bil pijan, je bil zabaven, vsaj dokler mu mama ni zatežila, ga poniževala, zmerjala, da se je na petah obrnil in izginil za nekaj dni.

Preden sta se starša poročila, je bil oče poročen poslovnež, ki je že imel otroka, družino, hišo, dom, dokaj dobro življenje. Potem je spoznal mojo mamo, ki se je odločila, da ne bo le avantura, ampak nekaj več, in očeta prinesla okoli, da je zanosila. Tega ji oče nikoli ni odpustil, pa tudi sebi ne, zato je po mojem tudi posegel po alkoholu.

Ko je bila mama noseča, se je odločila, da se oče mora ločiti, in se je prikazala na vratih očetovih staršev, se predstavila in povedala, da je noseča z njim. Če zgolj omenim, da so bili moji stari starši po očetovi strani zelo verni, si lahko predstavljate, kakšen šok je bil to zanju. Svoj pohod pa mama ni končala tam, ampak je mirno potrkala na vrata očetove prve žene, se predstavila in pojasnila, da se bo oče ločil in bo z njo, ker je njen.

Ta njena dominantnost in posesivnost je bila del mojega odraščanja. Oče ni imel kake velike možnosti, da bi se lahko odločil kako drugače, ker se je mama odločila, kako bo. Torej se je ločil, poročil z mojo mamo, na njeno željo prekinil vse stike s prvo družino in tudi z očetom in materjo. Pojma nimam, kako je to dosegla, ampak ko se spomnim svojega odraščanja, mi je jasno. Ona preprosto ni poznala besede ne, pa bog ne daj, da si kaj naredil, česar ona ni predhodno odobrila.

Oče se je sprva še upiral, kreganje je bilo dnevno na urniku, dokler preprosto ni začel piti ter delati tako, kot je mama želela. Takrat je tudi umrl, notranje. Kadar ga je mama želela prizadeti, pa to ni bilo redko, mu je še pod nos vrgla, da ga je izkoristila, ker je bil tako neumen, da jaz nisem njegova ter da ga nikoli ni imela rada.

Ni čudno, da sem tudi sama začela piti že v osnovni šoli. Mama si je izmislila, da bi imela novo hišo, oče pa ji je moral ustreči. Jaz sem tako ostajala doma in pridno pila, ker sem se le tako počutila živo, svobodno in srečno. Po drugi strani pa mama tega ni niti opazila, ker je svoj čas namenila izoblikovanju podobe pomembne osebe.

V sklopu tega sem morala na elitno gimnazijo, čeravno sem si jaz želela na zdravstveno, želela sem postati medicinska sestra. Da sem imela petice, mi je oče moral plačevati vse mogoče inštruktorje, ker se je mama morala hvaliti z mano.

Da sem spadala v ta sklop hvaljenja in po njeni podobi, sem morala obiskovati gledališče, dejavnosti, ki jih je ona določila, smela sem se oblačiti v cunje, ki jih je ona izbrala, jesti tisto, kar je ona dovolila. Tudi družiti sem se smela le s tistimi, ki jih je ona določila in izbrala. Seznam njenih psihiranj je dolg. Da sem vse to lahko zdržala, sem pač pila in včasih vzela še kaj drugega, od trave do tablet in tudi heroin mi ni bil tuj.

Izbira fakultete je bila ponovno mamina, kot tudi kraj in stanovanje, v katerem sem živela. A 100 kilometrov razdalje mi je dalo dovolj kril, da sem zdivjala, prvi letnik komaj naredila in na eni od zabav zanosila. Vedela sem, s kom, a kaj ko je bil 15 let starejši in lokalni »frajer«, ki si je vsak večer našel novo.

Odločila sem se, da otroka obdržim, povedala nisem nikomur, mami pa lagala, da se moram učiti ter me zaradi tega ni domov. Bila sem že proti koncu nosečnosti, konec drugega letnika, ko se je mama odločila, da pride na obisk. Kaj vse sem takrat slišala, raje ne bi, a če strnem, bila sem vse, samo človek ne in naredila sem ji sramoto ter dobila prepoved vračanja domov.

Ostala sem sama, dobesedno na cesti, ker se je mama odločila, da mi stanovanja z očetom ne bosta več plačevala, imela pa sem dober teden dni časa, da si najdem nov dom. Štipendijo sem sicer imela, a to je bil moj edini dohodek.

Oče otroka je po nekem spletu okoliščin izvedel, da sem noseča, in me v tistem tednu poiskal ter mi ponudil pomoč, seveda pa sem bila preponosna, da bi jo sprejela. Takrat me je presenetil tudi oče, saj mi je mimo mame pomagal najti stanovanje in mi je najemnino plačal za leto naprej ter mi je obljubil, da mi bo pomagal.

Ko sem se selila, je prišel pomagat tudi oče mojega še nerojenega otroka. In bil je očetov poslovni partner, česar do takrat nisem vedela. Oče mojega otroka se je potem še skozi moj celoten študij trudil, da bi ga »vzela«, nehal je s ponočevanji, s skakanjem s cveta na cvet, bil je vedno tam zame. Ko sem diplomirala in si našla službo, sem pristala, da se poročiva in zaživiva skupaj.

Priznam, da sem osrečila očeta, a kaj ko se je takrat mama odločila, da bi bila del mojega življenja, posledično sem ponovno začela piti. Karkoli sem naredila, ni bilo prav, mož ni bil pravi, stanovanje ni bilo pravo, otroka nisem prav vzgajala … pa sem pila, da sem preživela njeno nerganje. Pa sva z očetom pila, da sva lahko preživela, in smo pili, da je bilo njeno vtikanje v vse in vsakogar znosno.

Leta smo to prenašali vsi, čakali na mesece, ko se je odločila, da gre na počitnice – takrat smo bili svobodni in srečni. Zares svobodni smo bili šele takrat, ko je umrla. Tisto leto sva z očetom oba šla na zdravljenje, ker sva dojela, da imava problem. Poiskala sva mojega polbrata iz očetovega prvega zakona in nekako urejamo odnos. Oče se je začel videvati s prvo ženo. Dobra in prijazna gospa, ki se ni nikoli poročila.

Dedek in babica po očetovi strani sta žal že pokojna in ju nisem nikoli spoznala, sem pa ostale sorodnike. Živim, živiva, živimo srečno, moja edina želja je, da gre tudi mož na zdravljenje. Ne toliko zaradi tega, ker bi bil nasilen, nadležen, ampak zaradi tega, ker sem z njim srečna in želim, da še dolgo živi.