Naprej na vsebino

Težko je priti iz pekla alkoholizma

To, da imaš težave z alkoholom, ni nekaj, kar bi se mi alkoholiki, no, zdaj zdravljeni alkoholiki, upali ali hoteli priznati. Kot pri mnogih mojih sotrpinih so se moje težave z alkoholom že kar nekaj časa vlekle. Domala vsa okolica in domači so me opozarjali, da z mojim pitjem nekaj ni v redu.

Seveda sem v skladu s prepričanjem vseh alkoholikov bil prepričan, da nimam težav, da se drugi motijo, da so zlobni, da oni pijejo in svoje težave valijo name. Izgovorov, analiz in dokazov za to, da imam jaz prav in drugi narobe, je bilo ogromno.

Vedno znova sem dokazoval drugim, ter predvsem sebi, da jaz pa že nisem alkoholik, da bi mi že vsaj ob tolikšnem dokazovanju moralo postati jasno, da pa vendarle imam težave. Šele ko sem doživel dno, ko sem ostal brez službe, ko se je žena ločila, ko sem izgubil izpit za avto, ko sem zakockal avto ter sem bil na robu med življenjem in smrtjo, sem dojel – imam težave.

Super, vem, da imam težave, a kaj zdaj? Nekaj je bilo treba storiti, ker druga možnost, ki mi ni bila ravno pogodu, je vključevala domovanje dva metra pod zemljo.

Po pogovoru z zdravnikom in prijateljem, ki se je že zdravil, sem se najprej odločil za ambulantno zdravljenje. Abstinirati mi je uspelo kar nekaj mesecev, a kaj ko sem se znašel sredi ločitvene bitke, brezposeln, z le nekaj evri, stanujoč pri posesivnih starših … uteho sem ponovno poiskal v alkoholu.

Tokrat sem pil pogosteje in količinsko več. Moji alkoholni podvigi so močno vplivali na moje bližnje. Vedno ko sem bil dovolj vinjen, sem trkal na vrata bivše in jo prosil, naj me vzame nazaj, da se bom spremenil, da ne morem brez nje, da se bom ubil, če me ne vzame, in podobne neumnosti. Potem je jasno, zakaj sem na sodišču imel težave.

Starša sta me nekaj časa prenašala, potem pa mi začenjala postavljati pogoje. Jaz pijan in pameten kot najstnik sem se upiral, jima grozil – to je bilo edino, kar sem znal, ter večkrat prespal na policiji. Pa je mami enkrat bilo dovolj in me je postavila pred vrata. Seveda sem po znanem vzorcu jokal, prosil, trkal na vrata, rotil, dokler me niso ponovno odpeljali policisti.

Kar nekajkrat smo to ponovili, dokler me eden izmed policistov ni vprašal, če me ni sram in če se mi zdi moje početje odraslo, odgovorno. Hm, nikakor ni bilo, a imel je prav v nečem – odrasla oseba sem.

Odpravil sem se k zdravniku in naznanil, da bi se bolnišnično zdravil. Čakati sem moral še nekaj mesecev in k sreči mi je na pomoč priskočil prijatelj, ki se je že zdravil. Zaradi njega nisem bil na ulici in najini pogovori so mi odprli obzorja, še preden sem z zdravljenjem sploh začel.

Na zdravljenju sem bil dobre tri mesece, »družinski član« je bil ravno ta prijatelj. Na zdravljenju sem marsikaj spoznal, ubesedil, predvsem pa uvidel, da imam ogromno stvari za urediti, ko bom prišel z zdravljenja. Če sem poprej menil, da je bilo moje življenje roman, sem tam spoznal, da je le ena otroška slikanica, da sem tipičen šolski primer alkoholika.

Ko sem prišel z zdravljenja, sem še kakšnega pol leta živel pri prijatelju, si našel službo, v bistvu mi je ta prijatelj pomagal, enako pri iskanju stanovanja in kluba KZA, kamor oba še danes hodiva. Soočil sem se s starši in razrešil težave, na koncu je še moja posesivna mama šla na zdravljenje.

Šok sem doživel le na sodišču. Jasno mi je bilo, da sem naredil napako, napake, in tam tudi to povedal ter pristal na vse, kar je žena zahtevala, ker si je to zaslužila. Ko me je sodnica vprašala, zakaj takšna sprememba, sem ji obrazložil, da sem padel na dno, ali še huje, se odločil za zdravljenje ter se naučil, da sem naredil ogromno napak.

Sodnica je bila začudena, žena pa se je odločila, da mi da še eno priložnost, če jo še želim. Bila je in je ženska mojega življenja, seveda sem jo vzel nazaj oziroma je ona mene. Celo pristal sem na zakonske terapije in še tam razrešil marsikaj.

Uspelo mi je priti iz pekla, a sam tega ne bi zmogel, nihče ne zmore, zato je nujno, da ima vsak alkoholik ob sebi nekoga, ki mu bo stal ob strani, ne glede na to, kako hudo je. Pot iz pekla alkoholizma ni lahka, ni pa nemogoča. Zato glavo gor in pogumno naprej. Prvi korak pa je vsekakor ta, da si priznaš, da imaš težave.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice