Naprej na vsebino

Dr. Drago Čepar: Demografsko vprašanje kot ključ za prihodnost

»Samo en strah je na mestu: ne kaj bomo jedli in kaj bomo pili in s čim se bomo oblačili, saj smo bolj pragmatični kot sanjarski narod, ampak ali se ne bomo bali daru novih življenj v naše domove.« (Iz govora Alojza Rebule na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku 1996)

Slovenci smo si v zadnjih stoletjih prizadevali za lastno državo tudi zato, da bi si z njo zagotovili dolgoročni razvoj in obstoj. Po tridesetih letih samostojnosti je glede tega na mestu globoka zaskrbljenost zaradi sedanjega stanja in temeljit razmislek, kako naprej, saj nas za dolgoročni razvoj in obstoj vsako leto več primanjkuje.

Koliko nas manjka, lahko ocenimo, če letno število rojstev v Sloveniji primerjamo s tistim številom, ki bi zagotavljalo enostavno obnavljanje prebivalstva iz lastnih moči, to je ob ničelnem selitvenem prirastu iz tujine. Zadnjič smo imeli po tem kriteriju ravno še dovolj rojstev leta 1980, ko je bila rodnost 2,11 otroka na žensko in sta se nam rodila 29.902 otroka. Seštevek letnih primanjkljajev rojstev – to je razlik med številom potrebnih rojstev za enostavno obnavljanje in dejanskim številom rojstev – od leta 1981 do vključno leta 2018 znaša 343 000 oseb, ki bi leta 2018 dopolnile od 0 do 37 let. Leta 2018 se nam je rodilo 19.585 otrok. Če ne bo pozitivnih ukrepov, bo v prihodnjih letih še slabše, saj demografi opozarjajo na »padec števila žensk v starosti 25–34 let do leta 2030, in sicer v primerjavi z letom 2010 kar za tretjino, zaradi česar se bo zmanjšalo tudi število živorojenih otrok … Do leta 2030 bo tako število rojstev upadalo« (Bela knjiga o pokojninah, 2016).

Leta 2018 se nam je rodilo 19.585 otrok. Demografi opozarjajo, da bo število rojstev upadalo vsaj do leta 2030. Vir slike: Pixabay.
Leta 2018 se nam je rodilo 19.585 otrok. Demografi opozarjajo, da bo število rojstev upadalo vsaj do leta 2030.
Vir slike: Pixabay.

Dokler so tisti, ki manjkajo, v domačem varstvu, vrtcih in šolah ter jih je potrebno vzdrževati, je primanjkljaj za javne blagajne blagodejen, zato državna denarnica ne čuti, da manjkajo. Šele ko bi morali pridelovati hrano, ustvarjati dodano vrednost ter z davki in prispevki prispevati za pokojnine, zdravstvo in druge skupne potrebe, boleče občutimo, da jih ni.

V nadaljevanju bomo ocenili, koliko nas manjka in nas bo v prihodnjih desetletjih manjkalo v delovni starosti; razmislili, kako je s tem ogroženo gospodarstvo in blaginja; zapisali, kaj so o tem povedale in kaj bi morale povedati vlade in uradna politika, ter se vprašali, kako naprej.

Primanjkljaj ljudi v delovni starosti

Starost, pri kateri mladi zaključijo šolanje in se zaposlijo, ni jasno določena, niti ni za vse enaka. Za enostavnejši prikaz velikosti primanjkljaja bomo v našem razmišljanju postavili to starostno mejo na 25 let.

Izmed omenjenih 343.000 manjkajočih oseb, ki bi leta 2018 dopolnile 0 do 37 let, je 92.000 takih, ki bi dopolnile 25 do 37 let.  Starost od 0 do 24 let bi jih leta 2018 dopolnilo 251.000. Zaradi premalo rojstev od leta 1980 dalje je bil na začetku leta 2019 primanjkljaj starih 25 let in več enak 92.000, v naslednjih letih pa se bo hitro povečeval in bo v začetku leta 2029 znašal 217.000, v začetku leta 2039 pa 310.000 oseb.

Število ljudi v delovni starosti se dodatno zmanjšuje zaradi izseljevanja. Selitveni primanjkljaj državljanov Republike Slovenije je od leta 2000 do 2011 znašal povprečno 983 oseb letno (skupaj 11.799), leta 2012 pa se je povečal na 5450 oseb in se do leta 2018 nadaljeval s povprečno hitrostjo 5323 letno, tako da  smo v teh sedmih letih izgubili 37.261 državljanov RS, veliko večino v delovni starosti.

V obdobju od 2007 do 2017 se je število uživalcev pokojnin povečevalo letno za povprečno skoraj 11.000 in se bo še povečevalo, »saj naj bi se v obdobju od leta 2013 do 2060 življenjsko pričakovanje ob rojstvu za ženske povišalo za 5,6 leta, za moške pa za 7,2 leta.« (Bela knjiga o pokojninah, 2016). Če bo letna rast števila upokojencev enaka 11.000, bo za ohranitev razmerja med številom zavarovancev in upokojencev potrebno vsako leto dodatnih 15.000 zavarovancev (SURS).

Klic gospodarstva

Samo Hribar Milič, dolgoletni generalni direktor, zdaj izvršni direktor GZS, je septembra 2018 na Radiu Prvi potožil, da gospodarstvo ob prilivu 20.000 novih moči letno ne more delovati tako, kot pred leti ob prilivu 30.000.

Simona Drevenšek 5. oktobra 2018 v Delu navaja izvršnega direktorja Celjskega sejma Roberta Otorepca: »Vse več naših podjetij, predvsem izvozniki, se srečujejo s tako hudim pomanjkanjem delovne sile v Sloveniji, da ne morejo sprejeti vseh naročil, ki jih dobijo od tujih naročnikov.« V komentarju gospodarske rasti smo 30. novembra 2018 na Radiu Prvi slišali tudi: »55 odstotkov novo zaposlenih so tujci. Postrgali smo, kar se je postrgati dalo.«

Maja Grgič v Delu 5. decembra 2018 zapiše, da bi si, kdor ne vidi »vsesplošnega pomanjkanja delovne sile … moral umisliti nova očala.«

Podjetja so odpirala nova delovna mesta, iskala kandidate, a na skoraj polovico objav niso prejela niti ene ponudbe za zaposlitev. »Vedno bolj očitno je, da v Sloveniji ni dovolj ljudi za potrebe podjetij. Podjetja te izzive vedno bolj rešujejo z zaposlovanjem tujcev, vendar tudi to ni dovolj za trenutne potrebe podjetij v Sloveniji …«, opozarja Adecco v pregledu trga dela za leto 2018 in napovedi za 2019.

Silva Čeh 17. decembra 2018 v Delu zapiše: »Čez dobro desetletje bo torej na trgu dela 175 000 manj prebivalcev, starih od 24 do 65 let, kakor zdaj, ko je tudi že jasno, da se na tem trgu bije huda bitka za delovno silo. Slovenija se na te izzive ne odziva dovolj hitro /…/.« Božena Križnik v Delu 21. decembra 2018 navaja mnenje gospodarstvenikov, da »kadrovska vrzel, ki je posledica staranja prebivalstva, ogroža razvoj gospodarstva in prihodnost Slovenije«.  Mirela Žnidarec pravi: »Prav bizarno je poslušati razlage o viziji razvoja slovenskega turizma, ki pa ne vključuje resne strategije, kako poskrbeti za ključni dejavnik tega razvoja – delavce« (J. Porenta, M. Grgič, Turizem, Delo, 28. junija 2019). »S pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev se sooča skoraj polovica delodajalcev. V skupini velikih delodajalcev se s tovrstnimi težavami srečujeta skoraj dve tretjini delodajalcev« (Zavod RS za zaposlovanje, 2019). V 40 odstotkih primerov se na njihov razpis ni prijavil noben kandidat, 21 odstotkov delodajalcev je zaradi pomanjkanja kadrov moralo zavrniti naročila.

Predsednik uprave Merkurja Blaž Pesjak pravi: »/Č/e bi se sistemsko lotili reševanja takšnega bega možganov, bi lahko v Merkurju dosegali dvojno prodajo«. Okrogla miza SLS z naslovom Koliko nas manjka? leta 2017 je imela izzivalen podnaslov: »Ali vlada skriva načrte za priseljevanje več kot 10.000 tujcev letno?« Leta 2018 je selitveni prirast tujcev znašal 17.169 oseb.

To pa je le vrh ledene gore. Iz že zapisanega je razvidno, da bo čez deset, dvajset let in kasneje še nekajkrat slabše, če ne bo takojšnjih odločnih ukrepov.

Čez dobro desetletje bo na trgu dela 175 000 manj prebivalcev, starih od 24 do 65 let, kakor zdaj, ko je tudi že jasno, da se na tem trgu bije huda bitka za delovno silo. Slovenija se na te izzive ne odziva dovolj hitro. Vir slike: Pixabay.
Čez dobro desetletje bo na trgu dela 175 000 manj prebivalcev, starih od 24 do 65 let, kakor zdaj, ko je tudi že jasno, da se na tem trgu bije huda bitka za delovno silo. Slovenija se na te izzive ne odziva dovolj hitro.
Vir slike: Pixabay.

Kaj pravi vlada?

Ker se letni primanjkljaji seštevajo v ogromne kumulativne zneske, bi pričakovali, da bo ta demografska luknja, ki se od četrtine povečuje na več kot tretjino števila zavarovancev, osrednja tema vladnih razvojnih dokumentov, vsaj tistih iz zadnjih nekaj let, ko so ti primanjkljaji dobro znani. Pričakovali bi, da bodo zato podali konkretne, finančno ovrednotene ukrepe in ocene, kaj od ukrepov lahko pričakujemo, ter kaj nas čaka, če ne bodo uspešni. V vladnih dokumentih pa vztraja neverjetna odsotnost pogleda za deset in dvajset let naprej, zavesti o nujnosti takojšnjega ukrepanja in nezavedanje ogromnosti težave. Prebivalstvene probleme omenjajo olepševalno kot oviro za večje izboljšanje in hitrejši razvoj, ne pa kot hudo grožnjo razvoju in sedanji ravni blaginje. Izvemo tudi za nekatere potrebne ukrepe, toda le po imenu; ničesar o tem, koliko novih zavarovancev naj bi ti ukrepi prinesli, niti kolikšen celotni primanjkljaj bi bilo treba zapolniti.

Vlada je 20. julija 2017 sprejela Strategijo dolgožive družbe (v nadaljevanju Strategija), v kateri na strani 11 ugotavlja padanje deleža prebivalstva v starosti 20–64 let ter potrebo po spodbujanju »priseljevanja delovne sile« in »aktivnosti v vseh življenjskih obdobjih«. Zapiše, da to spodbujanje tudi ob neto priseljevanju 4000 oseb letno ne bo dovolj za zaustavitev padanja razmerja med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom in da bo to padanje postalo omejitveni dejavnik za gospodarsko rast. Pove torej, da bo štiri tisoč premalo, ne pa, koliko bi bilo dovolj. S slike 3 na strani 16 je mogoče z grafa odčitati, da se bo starostna skupina 20–64 let od leta 2015 do 2040 zmanjšala za 280.000, kar je primerljivo našim izračunom, vendar je to podano le slikovno; bralec se mora potruditi, da se dokoplje do številčne ocene. Iz Strategije je razvidno zavedanje neugodnih gospodarskih in socialnih posledic zapisanih demografskih dejstev, saj med ukrepi v poglavju Zagotavljanje delovne sile (str. 39) najdemo tudi »prizadevanje za povečanje priseljevanja, zmanjšanje odseljevanja državljanov, spodbujanje vračanja izseljenih državljanov, zagotavljanje možnosti za integracijo tujcev …«, vendar manjka konkretizacija in ovrednotenje cene ter učinkov ukrepov. Trditev, da bo to »omejevalo možnosti za zagotavljanje in povečevanje blaginje prebivalstva«, bralca zavaja v razumevanje, da sedanja raven blaginje ne bo ogrožena. Bralec ne dobi uvida v ogromnost in usodnost prihajajočih sprememb ter nujnosti ukrepanja.

Strategijo razvoja Slovenije 2030 (v nadaljevanju »Strategija 2030«) je vlada sprejela 7. decembra 2017 z osrednjim ciljem »kakovostno življenje za vse«. Od petih strateških usmeritev (vključujoča, zdrava, varna in odgovorna družba; učenje za in skozi vse življenje; visoko produktivno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost za vse; ohranjeno zdravo naravno okolje; visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti upravljanja) nobena določno ne naslavlja pomanjkanja ljudi v delovni starosti. Iz nobenega od dvanajstih razvojnih ciljev, niti iz množice 30 številčnih ciljnih kazalnikov, ki naj bi pomagali slediti njihovo uresničevanje, ni videti zavedanja ogromnosti prebivalstvenega primanjkljaja oziroma je razvidno zamolčevanje tega problema; izjema je kazalnik stopnje aktivnosti prebivalstva, ki naj bi se povečala od sedanje 70 na več kot 75 in posredno naslavlja problem premajhnega števila zavarovancev. Med 30 številčnimi ciljnimi kazalniki ne najdemo totalne mere rodnosti,  odseljevanja državljanov, priseljevanja tujcev, razmerja med zavarovanci in upokojenci. Vlada ne sešteje primanjkljaja bistrih glav in delovnih rok za uresničitev njenih načrtov. Iz zgradbe in vsebine dokumenta ni videti zavedanja, da gospodarstvo potrebuje ljudi.

Celo pri cilju 5 – gospodarska stabilnost (str. 32) je problematika primanjkljaja ljudi v delovni starosti odsotna. Kot bi do podrobnosti načrtovali lesno podjetje, pa bi niti ne omenili, koliko lesa potrebujemo in od kod ga bomo dobili. Strategija kot »krovni okvir razvoja države« (str. 49) bi morala naslavljati te poglavitne naloge in izzive.

Tudi v Strategiji 2030 zavedanje problema na splošni deklarativni ravni ni popolnoma odsotno, saj na strani 10 beremo, da »nadaljnje razvojne možnosti tako omejujejo nizka produktivnost, neprilagojenost demografskim spremembam /…/«, na strani 12 pa da »demografske spremembe torej vodijo v relativno hitro zmanjševanje zmogljivosti aktivnega prebivalstva, kar zaradi pomanjkanja ustrezne delovne sile lahko tudi pomembno zmanjša sposobnost za hitrejši gospodarski napredek, ki je pogoj za nadaljnje izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva.« Zapisano je torej olepševalno kot ovira za večje izboljšanje in hitrejši razvoj, ne pa kot huda grožnja za sedanjo raven blaginje.

V Poročilu o razvoju 2019, ki predstavlja spremljanje usmeritev, ciljev in kazalnikov Strategije 2030 je UMAR leta 2019 predstavil 70 kazalnikov uspešnosti, vendar niti eden ne zasleduje ali napoveduje števila dela voljnih ljudi. Še vedno zaman iščemo totalno mero rodnosti, selitvena prirasta državljanov in tujcev, razmerje med zavarovanci in upokojenci, stopnjo samooskrbe s kadri. V glavnih ugotovitvah in priporočilih ne nasloví primanjkljaja delavcev, ampak demografske spremembe; in predlaga »prilagoditev demografskim spremembam« (str. 7) s petimi politikami, od katerih le zadnja – zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile – kaže na deklarativno zavedanje problema kadrovske vrzeli; ne zapiše in ne ovrednoti pa konkretnih ukrepov za to zagotavljanje in ne kaže volje niti načrtov, da bi na demografske spremembe vplivali. Pri povzetku gospodarstva jih komaj z eno besedo omeni, nekaj vrstic jim posveti v povzetkih drugih poglavij. Na strani 35 zapiše, da se bodo »izdatki, povezani s staranjem, po projekcijah do leta 2060 povečali za 6,9 odstotne točke BDP in do leta 2070 za 6 odstotnih točk BDP, kar je eno višjih povišanj med državami EU«, in da sodimo »med države s pričakovanim zelo visokim povečanjem izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva«. Bralec pa mora biti zelo pozoren, da iz grafa na strani 36 razbere, da projekcije javnih izdatkov 2016–2070, povezanih s staranjem, Slovenijo postavljajo na tretje najslabše mesto v EU, za Luksemburgom in Malto.

V 167 strani dolgem dokumentu posvetí oceni primanjkljaja delavcev en odstavek (vendar ne pri gospodarstvu), v katerem zapiše, da »tudi ob pozitivnih neto migracijah, /…/, okoli 4000 oseb na leto bo po projekcijah do leta 2030 prišlo do zmanjševanja aktivnega prebivalstva v povprečju za 10.000 oseb na leto«. Med predlaganimi zdravili najdemo tudi »migracijsko politiko za lažje privabljanje tuje delovne sile«, a nobenega ovrednotenega ukrepa, posebej ne dolgoročnega.

Dve nalogi za preživetje

Slovenijo čakata dve nalogi. Prva je, z ukrepi družinske politike in drugimi spodbudami doseči, da se bomo, kot nam je pred 24 leti voščil Alojz Rebula, bolj veselili daru novih življenj v naše domove. Torej spodbuditi odločanje za življenje v mladih družinah in povečati število rojstev, (ki mu Bela knjiga o pokojninah napoveduje, da bo »do leta 2030 upadalo«) tako da bo čez petindvajset in več let primanjkljaj ljudi, ki bodo sposobni in voljni delati,  manjši. Podatki o zelo različni višini rodnosti v posameznih evropskih državah sporočajo, da imajo države, ki so imele načrtno družinsko politiko, rodnost visoko nad evropskim povprečjem in skoraj dovolj rojstev za enostavno dolgoročno obnavljanje lastnega prebivalstva. Že pred desetletji so se zavedale, zdaj pa se je jasno pokazalo in potrdilo, da družinska politika spodbujanja odločanja za življenje ni le socialna politika pomoči potrebnim, ampak najbolj donosno vlaganje v gospodarsko uspešnost in vsakršni razvoj. Druga, nič manj pomembna naloga pa je, zagotoviti dovolj ljudi v delovni starosti za gospodarsko in narodno preživetje v naslednjih 25 letih.

Inštitut dr. Antona Korošca in Slovenska ljudska stranka sta v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve 30. januarja 2020 v Ljubljani pripravila okroglo mizo Kadrovska vrzel v Sloveniji – Zakaj v Sloveniji primanjkuje ljudi v delovni starosti? Vodil jo je Janez Podobnik. Pripravljen je bil zbornik uvodnih prispevkov in razprav. Družina je v št. 6, 9. februarja 2020, objavila poročilo na celi strani izpod peresa Bogomirja Štefaniča z naslovom Kdo bo delal? Okrogla miza o pomanjkanju »bistrih glav in pridnih rok«. Namen okrogle mize je bil ponovno in bolj odločno opozoriti na problem ter zbuditi razpravo in zavedanje o velikosti primanjkljaja ljudi v delovni starosti v Sloveniji. Poudarek je bil na prikazu stanja pri nas in drugod s količinskimi podatki. To srečanje je prvi korak celovite razprave, ki kliče po nadaljevanju.

Inštitut dr. Antona Korošca in Slovenska ljudska stranka sta v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve 30. januarja 2020 v Ljubljani pripravila okroglo mizo Kadrovska vrzel v Sloveniji – Zakaj v Sloveniji primanjkuje ljudi v delovni starosti? Vir slike: SLS.
Inštitut dr. Antona Korošca in Slovenska ljudska stranka sta v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve 30. januarja 2020 v Ljubljani pripravila okroglo mizo Kadrovska vrzel v Sloveniji – Zakaj v Sloveniji primanjkuje ljudi v delovni starosti?
Vir slike: SLS.

Okrogla miza in vladni dokumenti so prinesli predloge možnih ukrepov, kot na primer: povečevanje stopnje delovne aktivnosti (skrajšati čas šolanja, spodbujati daljšo delovno aktivnost – podaljšati delovno dobo in starost za upokojevanje, aktivna politika zaposlovanja za brezposelne, spremembe v šolstvu …); zmanjšanje odseljevanja in spodbujanje vračanja izseljenih državljanov Slovenije; spodbujanje priseljevanja slovenskih izseljencev in zdomcev ter njihovih potomcev; zmanjšanje kadrovskih potreb z dvigom produktivnosti z avtomatizacijo, robotizacijo in boljšo organizacijo; načrtna imigracijska politika (sporazumi za zaposlovanje s tretjimi državami, spodbujanje priseljevanja zaradi zaposlitve, zagotavljanje možnosti za integracijo tujcev …).

O prednosti in obsegu posameznih ukrepov bo treba v javni razpravi doseči tolikšno politično soglasje, da bo mogoče sprejeti potrebne politične odločitve. Da bi razprava lahko bila stvarna in argumentirana ter bi tako vodila do smotrnih odločitev, je treba strokovne argumente in podatke pripraviti in jih dati v javnost. Najprej je treba oceniti velikost primanjkljaja ljudi v delovni starosti in kadrovske vrzeli  za naslednjih 5, 10, 20, 30 let ter gospodarske in družbene posledice (krčenje gospodarstva, prihodki proračuna, pokojnine, zdravstvo, šolstvo …) tega primanjkljaja, če ga ne zmanjšamo; potem pa zdravilne ukrepe ne le našteti, ampak jih podrobneje opisati in konkretizirati, povedati njihovo ceno in doseg. Koliko lahko prinese večanje delovne aktivnosti, koliko spremembe upokojitvene zakonodaje, koliko avtomatizacija, vračanje Slovencev …? V kolikšni meri bo treba računati na priseljevanje in iz katerih držav ga je mogoče pričakovati? Kako bomo dobili take ljudi, ki jih potrebujemo? Strokovne zmogljivosti za pripravo teh ocen imajo različni državni organi, posebej uradi, kot na primer Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) in Statistični urad RS (SURS), ministrstva in njihovi organi v sestavi.

Pri načrtovanju in ocenah dosega posameznih politik bo treba upoštevati, če uporabimo besede Silve Čeh, da se » na trgu dela, /…/, bije huda bitka za delovno silo«.S problemi prenizke rodnosti in kadrovske vrzeli se sooča marsikatera država, v katero odhajajo naši državljani in marsikatera, iz katere smo bili vajeni dobivati delavce. Tudi ti podatki v analizah državnih organov ne smejo manjkati. Evropski poslanec Franc Bogovič je na primer na omenjeni okrogli mizi o kadrovski vrzeli povedal, da bo po napovedih že leta 2025 Nemčiji primanjkovalo 5,5 milijona kvalificiranih delavcev. Nemčija je že razkrila svoje uradne podatke, na podlagi katerih za vzdrževanje svojega gospodarstva in ekonomije potrebuje vsaj 380 tisoč dodatnih ljudi neto letno. Uradne napovedi kažejo, da se bo v Romuniji v obdobju od 1989 do 2050 prebivalstvo zmanjšalo za kar 30,19 odstotka. S še večjim upadom prebivalstva in izseljevanjem se sooča Bolgarija, za katero se predvideva, da bo v obdobju od leta 1989 do 2050 izgubila kar 38,68 odstotka celotnega prebivalstva. Iz regije Zahodnega Balkana tako Slovenija ne more več pričakovati množičnega priseljevanja, ki bi pripomoglo k vzdržnosti našega gospodarstva. Zadnji podatki in prognoze kažejo, da bodo v obdobju od 1989 do 2050 na območju Zahodnega Balkana največje izseljevanje in upad prebivalstva zabeležile Bosna in Hercegovina (kar 28,57 odstotka), Srbija (23,81 odstotka), Hrvaška (22,42 odstotka), Albanija (18,15 odstotka) in Kosovo (11,22 odstotka).

V Zagrebu je bil 20. in 21. novembra 2019 kongres Evropske ljudske stranke (EPP), ki so se ga udeležili tudi predstavniki strank članic EPP iz Slovenije. HDZ je predlagala resolucijo Demografski izziv na podeželskih območjih EU: nikogar več ni! (leaving nobody behind), ki je bila tudi sprejeta. Slovensko besedilo je objavil Slovenec 5. decembra 2019. V njej med drugim beremo:

»Mnoga področja, posebej podeželska, /…/, se soočajo s hudo izgubo mladih. Krčenje prebivalstva ima resne socialno ekonomske in politične posledice. /…/ Tem področjem grozi padajoča spirala depopulacije, padajoča javna in zasebna vlaganja, krčenje prometnih povezav ter zmanjševanje izobraževalnih, socialnih in kulturnih uslug. Trgovine, banke in poštni uradi izginjajo, majhne šole se zapirajo. /…/ Zaključno poročilo Državljanskih posvetovanj, skupno izdelano v imenu avstrijskega in romunskega predsedovanja Svetu, posebej opozarja na skrbi prebivalcev in »strahove glede bega možganov, ki ga omogoča načelo prostega gibanja oseb, ki ga paradoksalno razumemo kot enega najpomembnejših doprinosov članstva v EU«. EPP odločno podpira štiri temeljne svoboščine EU kot močna orodja za soočanje s prihodnjimi izzivi, nočemo pa nikogar zapostavljati. Smo za EU, ki varuje in podpira prebivalce naših podeželskih področij. Zaradi alarmantnih posledic demografskega razvoja zahtevamo nujno ukrepanje.«

Mnoga področja, posebej podeželska, se soočajo s hudo izgubo mladih. Krčenje prebivalstva ima resne socialno ekonomske in politične posledice. Vir slike: Pixabay.
Mnoga področja, posebej podeželska, se soočajo s hudo izgubo mladih. Krčenje prebivalstva ima resne socialno ekonomske in politične posledice.
Vir slike: Pixabay.

Resolucija ne navaja poimensko najbolj prizadetih držav, ki v celoti spadajo v »območja, ki jim grozi padajoča spirala depopulacije«, vendar se vidi, da se te države zavedajo svojega težkega položaja in dejstva, da je skrajni čas za znak za preplah. Svoje stanje opisujejo in zahtevajo ukrepe v okviru EU. Kakšne naj bodo aktivnosti in predvidene pobude Slovenije?

Povzetek in sklep

Velik primanjkljaj rojstev v preteklih štirih desetletjih že sam po sebi ogroža obstoj Slovenije in slovenstva. Primanjkljaj ljudi v delovni starosti, ki ga še povečuje visoko izseljevanje, ogroža ne le gospodarski razvoj in gospodarsko rast, ampak tudi sedanjo raven blaginje. V bitki za delovno silo, ki bo vedno hujša, smo v prizadevanjih, da bi se naši državljani vračali ali sploh ne odhajali, v primerjavi z mnogimi drugimi državami, ki jim lahko ponudijo večje ugodnosti in boljše življenje, v nezavidljivem položaju. Države, od koder smo bili vajeni črpati kadre, se praznijo. S tem stanjem se moramo soočiti na ravni države. Naloga sedanje in prihodnjih vlad ne bo lahka. Nemudoma je treba prepoznati demografski primanjkljaj kot hudo grožnjo in v povezavi s tem potrebo po takojšnjem ukrepanju. Treba bo gledati dolgoročno. Tako kot kmet in gozdar danes posadita smreko, da bo kaj posekati, ko njiju več ne bo, tako vlade ne smejo gledati le do naslednjih volitev, ampak stalno udejanjati svojo dolgoročno odgovornost do države in državljanov. Tudi odgovornost, da bo čez desetletja dovolj ljudi lahko obleklo zdravniško haljo, haljo mojstra obrtnika, prijelo za skalpel, sedlo na traktor, prijelo za zidarsko žlico, si nadelo varilna očala, se postavilo za teodolit, stopilo za točilni pult, sedlo za računalnik, za kateder …

Pripraviti in predstaviti bo treba podatke. Če je Nemčija lahko ocenila svoj primanjkljaj delavcev, lahko zase to naredi tudi Slovenija. Če lahko predvidimo in ocenimo zaloge lesa in pitne vode, samooskrbo z mlekom, mesom, lesom, povrtninami, elektriko, premogom …, naj vlada s strokovnimi uradi in službami oceni in objavi zaloge in samooskrbo z delovnimi rokami in bistrimi glavami za nekaj desetletij naprej. Vsi, še posebej gospodarstvo, imamo pravico do teh podatkov. Tudi do ocene gospodarske škode zavračanja naročil zaradi pomanjkanja delavcev in ocene škode, ki jo predstavlja 35.000 izseljenih, saj je vložek države v vzgojo in izobraževanje gotovo znan za vsak poklic. Ukrepati je treba ne le v Sloveniji, ampak tudi na mednarodni ravni; tako z dejavnim sodelovanjem pri oblikovanju ukrepov EU, ki bodo pripomogli, da ne bomo del področij EU, kjer »nikogar več ni«, kot tudi v drugih mednarodnih organizacijah in v dvostranskih odnosih s posameznimi državami.

Ali pandemija kitajskega virusa postavlja pod vprašaj smiselnost posvečanja tem vprašanjem in nujnost ukrepanja? Nikakor, ravno obratno! Virus je res nova resničnost. Prinaša nova dejstva in nove razmisleke, vendar ne bo zvišal niti števila rojstev niti števila delavoljnih in dela sposobnih ljudi. Je dodatna grožnja življenju: ne zmanjšuje, ampak povečuje potrebo po prizadevanju za razvoj in obstoj. Zato je poglobljena vsebinska javna razprava na osnovi dejstev in podatkov – tudi tistih, ki jih prinaša virus – v času virusa še nujnejša kot prej. Na osnovi razprave pa so potrebni odločni ukrepi.

Potrebujemo dolgoročnejši pogled, voljo do dejavne vloge v prebivalstvenem razvoju in odločanju o lastni usodi ter skupno zavedanje in soglasje, da pri tako velikem primanjkljaju ne gre le za razvoj, temveč za obstoj. Za odpoved obstoju smo v preteklosti že prejemali predloge, pa smo jih zavrnili in našli voljo za pot v življenje. Tudi tokrat jo moramo najti!

Drago Čepar je diplomiral iz matematike, magistriral iz operacijskih raziskav in političnih ved, doktoriral iz informacijskih in upravljavskih znanosti. Dvajset let je bil zaposlen na Inštitutu Jožefa Štefana, bil je državni sekretar za družino, direktor vladnega urada za verske skupnosti in na ministrstvu za obrambo; dva mandata je bil član Strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje in dva mandata ljubljanski mestni svetnik. 

Vir slike: Demokracija. Foto: Veronika Savnik.
Drago Čepar je diplomiral iz matematike, magistriral iz operacijskih raziskav in političnih ved, doktoriral iz informacijskih in upravljavskih znanosti. Dvajset let je bil zaposlen na Inštitutu Jožefa Štefana, bil je državni sekretar za družino, direktor vladnega urada za verske skupnosti in na ministrstvu za obrambo; dva mandata je bil član Strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje in dva mandata ljubljanski mestni svetnik.
Vir slike: Demokracija. Foto: Veronika Savnik.

Prispevek dr. Draga Čeparja Demografsko vprašanje kot ključ za prihodnost je bil prvotno objavljen v zborniku »Z lepilom na podplatih«, ki ga je v sodelovanju z Zborom za republiko ob 30-letnici samostojne države izdala celjska Mohorjeva družba. Prispevek objavljamo s soglasjem Celjske Mohorjeve družbe in avtorja prispevka.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice