Slovenski ljudski običaji

Slovenske ljudske pravljice: Celovški zmaj

Posted on 28. 3. 202128. 6. 2021 by Lučka Tancer

Okoli Vrbskega jezera je bila nekdaj zemlja močvirna in ni bila pripravna niti za pašo niti za polje. Tam, kjer je zdaj glavno mesto koroške dežele, je bil nerodoviten, pust, nevaren kraj. Ljudje zemlje niso mogli zasejati niti je obdelovati in izkoriščati, zato so se naselili rajši po bližnjih hribih in gričih.

Veselo prepevaje je gnal pastir svojo čredo na pašo, toda mnogokrat se je moral žalostnega srca vrniti k svoji koči. Če se mu je namreč zateklo kako govedo ali ovca ali kaka druga žival v močvirno pustinjo, kjer je zdaj Celovec in njegova okolica z jezerom vred, je ni videl nikoli več. Gorje mu tudi, če si je predrznil in šel iskat izgubljeno živalco. Pogubil se je tudi sam.

Na Novem trgu v Celovcu stoji kip kamnitega krilatega zmaja, star več kot 400 let, ki je simbol boja koroških junakov proti krilati zveri.
Vir slike: Wikimedia

Mnogo ljudi je izgubilo na tem kraju svoje življenje. Veselo petje in vriskanje zadovoljnih in brezskrbnih pastirjev se je razlegalo po prijaznih gričih in zelenih gozdičih, toda strašno tuljenje, neprijazen glas, ki je vsakogar pretresel, se je slišal iz vedno meglene pustinje in mrtvaško odmeval v bližnjih gozdovih.

Redko kdo si je upal stopiti na kraj, kjer je takrat gospodoval divji prašič, in še bolj redki so se od tam zopet vrnili. Kdo je vendar ropar, ki vse pomori in požre, kar dobi živega? Kdo ve to povedati? Kdo ga je videl?

Doslej ga ni videlo človeško oko in ni bilo človeka, ki bi mogel o njem kaj povedati. Črna temota, neprijazna, pusta megla, ki se je vedno raztezala čez tisti kraj, ga je prikrivala in temna goščava je bila njegova postelja. Vselej pa, kadar je nastalo burno vreme, se je navadno slišalo tuljenje in ravsanje iz pustinje. Kaj je storiti, kako se znebiti, kako se rešiti in odkrižati nevarnega, neusmiljenega roparja? To je bilo težko vprašanje.

Poglavar je najpogumnejšemu izmed svojih hlapcev zapovedal preiskati tisti kraj in umoriti strašno pošast, naj velja, kar hoče. Toda vse je bilo zaman: lažje je bilo zapovedati kakor storiti. Nihče več si ni upal prestopiti meje, za katero je gospodovala divja zver, kdor pa je šel tja, je bil izgubljen. Vse zaman, tudi najpogumnejšega človeka je stresel mraz, če je v bližini zaslišal zmajev glas. Vendar so morali poskusiti še nekaj. Zvijača včasih nadomesti moč, jo premaga. To je bilo znano že našim prednikom. Izkušnja človeka uči, nevarnost mu daje pogum, zgled ga mika, plačilo vleče – združene moči pa zmagujejo.

Slikar Marko Pernhart je naslikal močvirno Celovško polje.
Vir slike: Wikipedia

Kraj močvirja so napravili močan, trden stolp, s katerega je bilo mogoče opazovati, kje in kdaj se bo prikazala požrešna zver. Daleč, daleč se je videlo. Zbralo se je nekaj pogumnih korenjakov, ki so šli na nevarni lov. Poglavar je namreč rekel: »Kdor si upa bodisi z močjo bodisi z zvijačo premagati zmaja, bo dobil ta stolp in še bogato plačilo zraven. Vsa zemlja in ves kraj, kjer gospoduje zmaj, bo zmagovalčeva last, če je suženj, pa bo osvobojen.«

Marsikdo bi se bil rad poskusil, toda tresle so se mu hlače. Bili so zopet drugi, ki so si mislili: če bo, bo – če ne, pa ne. Zbralo se jih je več skupaj, ker v slogi je moč, in šli so nad zmaja. Vzamejo silnega bika in močan, nazaj ukrivljen kavelj in oboje z železno verigo privežejo k stolpu. Bik začne tuliti. Zver se oglasi in prilomasti, da se kar zemlja strese pod njo, proti stolpu, ker je hotela zgrabiti nevarno jed. Vrže se nad privezanega bika z odprtim žrelom, toda prej kakor bik pride v požrešno grlo železni kavelj in se zapne v mehko meso. Zdaj zgrabi ujeti zmaj ubogo žival z ostrimi kremplji, toda dobil je, kar je zaslužil. Korenjaki padejo po njem s težkimi bati, nasajenimi z ostrimi žeblji, in ga do dobrega razmesarijo.

Na lesorezu neznanega avtorja iz leta 1880 je spomenik zmaju, zaščitni znak Celovca in ena največjih znamenitosti mesta.
Vir slike: Wikimedia

Tako je bila okolica rešena strašnega sovražnika. Na mestu, kjer je stal stolp, so sezidali grad. Okoli njega je kmalu nastala majhna vas, in ker iz malega raste veliko, je čez čas iz vasi nastal trg, iz trga pa mesto, in sicer glavno mesto koroške dežele, današnji Celovec.

Leta 1636 so postavili v Celovcu spomenik, ki nas spominja na ta dogodek, na boj z zmajem. Na Križni gori blizu mesta so izsekali velikansko skalo, jo spravili v kamnoreznico pri cesti, ki pelje iz Celovca v Beljak, in iz nje izdelali kip, ki ga dandanes vidimo na Novem trgu v Celovcu. Tristo mladeničev ga je na valjarjih privleklo v mesto.

Pred zmajevim kipom stoji korenjak z debelim batom, okovanim z železnimi žeblji, v desni roki, ki se pripravlja, da bo udaril po rohnečem zmaju. Ta postava ne zaznamuje Herkula, kakor bi si marsikdo lahko mislil, ampak korenjaškega Korošca Blagoco, junaka, kakršni so bili tisti, ki so se bojevali zoper divjo zver.

(Iz knjige Slovenske pravljice)

Preberite več