Veliko denarja prinaša tudi veliko odgovornost

Bil sem čisto običajen fant, preprost najstnik, ki je imel več sreče kot pameti. Od nekdaj me je zanimalo, kako delujejo stroji, in še preden sem znal dobro govoriti, sem že navdušeno »šraufal« vse, kar mi je prišlo pod roke. Starša sta me pri tem podpirala, saj sta tako imela več časa za svoje prepire.

Težko bi rekel, da nisem imel ljubečih staršev, še več, imel sem preveč ljubeče,   prav tekmovala sta, kdo mi bo dal več, koga bom imel raje, ter sta potem lahko drug drugemu očitala, kdo je slabši starš. Tu vmes pa sem bil jaz, ki sem dojel, da sem jaz kriv za njune prepire, ker če mene ne bi bilo, bi se imela rada. Zdaj vem, da nisem bil ničesar kriv, a takrat sem bil prepričan, da sem.

Zato sem se trudil, da sem bil drugačen, popoln in tak, da bi bila starša ponosna name, predvsem pa neviden. Bežal sem v svojo strast – motorje, takšne ali drugačne. Pomirjali so me, pa včasih sem sanjaril, da bi si naredil mehanskega prijatelja, nekakšnega Ostržka, ki bi bil samo moj in me ne bi obsojal.

Mojo strast in spretnost je najprej opazil učitelj tehnike ter v meni videl otroka, s katerim bo lahko dosegal vrhunske rezultate. Po svoje sem vedel, da sem le predmet, ki mu omogoča dosego cilja, a mi je bilo vseeno, saj sem tako imel  dovoljenje, da sem bil v svojem svetu. Seveda je bilo logično, da sem srednjo šolo izbral takšno, da sem svojo strast lahko nadaljeval, in tudi tu nisem ostal neopazen.

Tekmovanja, pohvale in tudi mednarodna tekmovanja so bili zame le dogodki, za starša pa razlog za hvaljenje in prepire, kdo je bil tisti, ki je v meni prebudil strast in me spodbujal. Realno, oba, ker sta me s svojim vedenjem potisnila v ta svet.

Eden izmed delodajalcev, pri katerem sem opravljal prakso, je v meni videl način, da svojo podjetje dvigne na višjo raven ter se »včlani« med bogate podjetnike. 19-letnemu mi je ponudil visoko plačo in vse mogoče ugodnosti, seveda sem pristal in se znašel v družbi, kjer je alkohol bil del službe.

Lagal bi, če bi rekel, da prej nisem kaj spil, sem. Že nekje v srednji šoli sem začel piti, a ne v družbi in ne, ker bi se želel ven metati kot najstnik, ampak ker sem utapljal svojo bolečino in sem na takšen način vsaj malo pobegnil od vsega. Nisem pil sam, vedno v družbi, le da je bil moj razlog drugačen, kot je bilo videti.

Glede na službo in svoje izkušnje sem se v »klapo« hitro vključil. Sprva sem pazil, koliko in kdaj sem pil, a ker sem hitro napredoval ter sem zaslužil bistveno več, kot sem zmogel odgovorno porabiti, sem pil ogromno.

Sprva med službo toliko, kot se je od mene pričakovalo – kakšen pirček ali ta kratkega med malico ali »čik pavzo«. Po službi pa pijačka, dve v bližnjem lokalu in kakšen pirček doma, pa je minil dan. Vikende pa s prijatelji »do daske«, kar se je od najstnika oz. mladostnika pričakuje.

Živel sem še doma, za hrano ali položnice mi ni bilo treba dajati, celo oblačila sta mi še starša kupovala. Torej sem imel celotno plačo le zase, in kot omenjeno, bila je visoka, če skušam preračunati v evre, sem kot 20-letnik zaslužil že okoli 5000 evrov neto, edini strošek pa je bil alkohol.

Do približno 25. leta, ko sem spoznal zdajšnjo ženo in bi lahko že prihranil vsaj za avto, ne da sem si ga sposojal pri očetu, sem bil reven kot cerkvena miš, saj sem plačo zapil. Le da sem zdaj že za vsako »čik pavzo« spil šilček in pirček, po službi pa do večernih ur kar nekaj pijače. Večer pa sem zaključil s pivom ali kozarci vina, ki sem jih spil z očetom.

Pred punco, zdaj ženo, sem pridno skrival svoje početje in niti na poroki ni vedela, da sem težak alkoholik. Od dne, ko sem jo spoznal, pa do poroke sem dajal le nekaj od plače na stran, a kaj ko nikoli ni vedela, koliko dejansko zaslužim, tudi ne, da nama je hišo kupil oče, jaz sem privarčeval le za opremo, da mi je oče plačeval položnice in da mi je oče kupil tako avto kot plačal poroko.

Šele ko je moj oče zaprl pipico, ko sva imela že dva otroka in dobrega pol leta niso bile plačane položnice, kar naj bi bila moja dolžnost, je zahtevala mojo plačilno listo. Teden dni se ni pogovarjala z mano, meni pa je ta tiha maša kar ustrezala, ker se mi ni bilo treba ukvarjati s problemi.

Pomoč je poiskala pri mojih starših in doživel sem intervencijo. Postavljen mi je bil pogoj, ali moram od doma ali grem na zdravljenje. Kot vsak alkoholik sem vztrajal, da zmorem sam, in to tudi dokazal, vsaj na videz je bilo tako.

Zaradi uspešnosti se mi je plača ponovno zvišala, tako sem lahko brez težav ohranil star način življenja in plačal, kar mi je bilo naloženo. Da pijem, pa sem dobro skrival. Nikoli nisem pil pred domačimi, na nobeni skupni fešti nisem pil, sem pa prej in potem v avtu spil ta male stekleničke vodke. Namesto rezervne gume sem imel pravi mali mini bar.

Kar nekaj let sem uspešno vozil tak sistem, ker sem bi uspešen, plača se je zviševala in premo sorazmerno tudi moje pitje. Odkrit sem bil, mislim, da sem želel biti odkrit, ko sem se nekega večera vračal iz bara ter dojel, da imam samo pivske prijatelje ter da se ne morem zaupati nikomur.

Takrat sem imel prometno, avto je bil sicer totalka, ampak bojda imamo pijančki srečo, in jaz sem jo imel. Vsaj kar se tiče poškodb, ne pa tega, da so odkrili moj mini barček in sem bil na »zagovoru«, povrh vsega pa so bili krvni testi katastrofalni.

Seveda sem moral na zdravljenje, in čeprav sem bil takrat jezen ter sem iskal izgovore, zmerjal in se upiral z vsemi štirimi, sem zdaj hvaležen, saj je bila to moja najboljša odločitev – poleg poroke.

Počasi bo že pet let, kar abstiniram, živimo lepo, denar ostaja in si skupaj lahko privoščimo veliko. Vsekakor sem pa potreboval najprej tečaj, kako pametno ravnati z denarjem. Tudi prijatelje sem dobil, šank prijatelje vidim redko, tudi v službi so lepo sprejeli, da sem njihova slaba vest, dva sta že šla na zdravljenje, trije bodo pa to še morali storiti, ko bo čas.