Naprej na vsebino

Varanje je bil le izgovor za moje pitje

Sem ponosna vaška deklica, kmečka ne morem reči, ker kmetije nismo imeli, na vasi smo pa živeli. Starša sta bila huda alkoholika, jaz pa nadobudna raziskovalka. V vasi nas je bilo kar nekaj otrok, ki smo redno počeli tisoč in eno neumnost. V vrtec skoraj nihče ni hodil, ker smo v večini živeli v razširjenih družinah in se je vedno našla kakšna babica, teta, ki nas je pazila. Tako nas je skupaj odraščalo šest otrok, ki smo še danes najboljši prijatelji.

Predšolski čas smo v večini preživeli nekje na travniku, kjer smo se igrali Indijance in kavbojce, se skrivali, lovili, delali premete, pletli vence, se podili za kravami in ovcami ter se prelevili v tisoč in enega junaka. Tudi čas šolanja je bil podoben. Nalogo smo naredili skupaj, vsak po eno nalogo, ki smo jo pridno vsi prepisali.

Kdo bo resno vzel šolo, če pa narava kliče, če dogodivščine vabijo. Nekje v petem razredu se nam je zdelo smiselno, da prvič poskusimo alkohol. Pretihotapili smo se v dedkovo vinsko klet ter se odločili, da bomo degustirali. Okus nam ni bil ravno všeč, a ko pokusiš že deseti sod, pa je za otroka tudi požirek dovolj.

Smejali smo se, eden je bruhal, drugemu se je vrtelo … po pomoti pa smo dva soda pustili odprta, ker smo pač bili »poknjeni«. Ko so nas našli, pa je pela šiba. Kar nekaj časa se nismo smeli družiti. Ker pa sta moja bila pijanca ter je bilo pri nas več alkohola kot hrane, sem poskusila še to, kar sta pila starša – pivo. Bilo mi je všeč.

Ko smo se smeli spet videti, smo logično poskusili s pivom. Tokrat nas niso dobili, pa tudi naš odziv je bil bistveno boljši. Naš plan za naprej je bil, da poskusimo čim več alkoholnih pijač. Do konca osnovne šole smo že pridno pili.

Srednja šola nas je malo prizemljila, saj smo šli vsak v svojo šolo v različne kraje. Tako smo le še ob vikendih skupaj pili, teden pa je bil namenjen šoli, novi družbi in vožnji v šolo in domov. Sčasoma smo si poiskali partnerje in se oddaljevali drug od drugega. Ob koncu srednje šole sem spila še samo kakšen kozarček ob kakšnem prazniku ali rojstnem dnevu.

Prvo zaposlitev sem hitro dobila, se preselila na svoje in za sabo pustila svoje otroške, najstniške dni. Postala sem mestna dama s pridihom vaškega dekleta. Spoznala sem moža, poročila sva se, odkupila stanovanje, v katerem sva živela, seveda na kredit, in dobila prvega otroka.

Zaradi zdravstvenega stanja mojega srčka sva se začela prepirati, ker sem čas porabila za vedno nove alternativne načine zdravljenja, on pa je… malce pil, malce zabušaval in vse manj bil doma. Ker je bil moj fokus drugje, tega nisem niti opazila, dokler me prijatelji niso začeli spraševati, če mi ni čudno.

Ker se je zdravje mojega srčka umirilo in postalo normalno, sem postala pozorna na moževe izhode. Nisem rabila dolgo, da sem ugotovila, da bi le nekaj bilo narobe z vedenjem moža. Kot psihopat sem ga začela zasledovati in ugotovila, da me vara – s sodelavko. Moja reakcija – napila sem se ga.

Kljub temu da sta bila starša večino časa pijana, sta mi vcepila zavedanje, da se je v zakonu treba potruditi in da ko naletiš na oviro, jo rešiš. Kar mesec dni sem pridno pila, da sem zbrala pogum in ga soočila s tem, da vem, da me vara.

Ni zanikal, le vprašal me je, kaj bom naredila. Le kaj? Odšla ne bom, težila bom. Pa mi je jasno dal vedeti, da če bom težila, bo šel pa k njej. Ne, tega nisem smela dovoliti. Pa sem se trudila zanj, se obnašala kot tepka, mu v vsem ustregla, le da bi bil z mano. Pa seveda pila, ker trezen človek tega ne bi naredil.

Kljub mojemu trudu in igranju tepke se je odločil, da gre k njej in se loči, ker sta pričakovala otroka. Moj odziv: še bolj sem pila in postala zelo funkcionalna pijanka, ki se je kot najstnica borila za fanta, ki jo je zapustil.

Šele na sodišču sem dojela, da misli resno. Pa sva se ločila in še izplačati sem ga morala, medtem ko je on pozabil, da ima še z mano otroka in da je že starš enega otroka, za katerega bi mi moral plačevati preživnino.

Leto prepirov okoli tega, moja neustavljiva žeja in celo vračanje v domačo vas je botrovalo, da sva z bivšim nekako ponovno pristala v »postelji«. Zanosila sem. Kaj zdaj? Povedala sem mu in on se je želel vrniti. Seveda sem takoj pristala. V času nosečnosti sem pila bistveno manj, ker niti nisem imela posebnih težav, razen večne borbe za denar, ker sem za izplačilo morala najeti kredit. On pa ni čutil potrebe, da bi mi pomagal.

Še preden sem rodila, ko sem gledala, kako od mene hodi k njej in spet nazaj, kako mu jaz nekaj operem, zlikam ter skuham, nekaj ona, mi je bilo dovolj. Spokala sem stvari, otroka in se vrnila domov. Ni bilo dolgo, ko je v najino stanovanje prišla ona, v stanovanje, ki sem ga jaz odplačevala in je bil pisan name.

On je verjel, da ker sva spet več kot pol leta skupaj, da mu ponovno pripada polovica. Sprva sem to verjela, a med enim izmed sprehodov po domači vasi sem srečala prijatelja iz otroštva, postal je odvetnik, le kdo bi si mislil. Pomagal mi je, da sem bivšega izselila, stanovanje prodala in se vrnila v domačo vas.

Ponovno sem padla v staro klapo in kaj hitro dojela, da imam le jaz težave z alkoholom. Sprva sem lagala, sebi in njim, da nekaj spijem, ker tega z bivšim trezen ne zmoreš prenesti. Kot pravi prijatelji so mi stali ob strani, a mi hkrati povedali, da si lažem.

Ko so mi že nekaj mesecev razlagali, da preveč pijem, da moram na zdravljenje, sem popustila in šla na zdravljenje. Stali so mi ob strani, mi pomagali pri vsem in enega sem poročila. Le kdo bi si mislil, da bom ljubezen svojega življenja spoznala že v otroštvu. 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice