Naprej na vsebino

Opozicija brani razpadlo Jugoslavijo

Obdobje tik pred osamosvojitvijo je bilo zaznamovano z napetostjo med Slovenijo in razpadajočo Jugoslavijo. Slovenija je predvsem po plebiscitu s svojimi potezami dajala jasno vedeti, da gre na pot proti popolni neodvisnosti od Jugoslavije. Medtem ko je oblast pripravljala slovensko osamosvojitev, si je opozicija vsaj po ovinkih prizadevala, da bi še vendarle ostali v Jugoslaviji.

Preberite tudi:

»Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes!«

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Možnost konfederacije je propadla oktobra 1990

Pri tem moramo povedati, da je s strani Slovenije in Hrvaške do oktobra 1990 še vedno obstajala možnost povezovanja Jugoslavije kot konfederacije. Pri tem naj bi šlo za zvezo neodvisnih držav, ki bi med seboj podpisale sporazum o gospodarskem in političnem sodelovanju. Pravzaprav bi pri tem šlo za neke vrste ohlapno federacijo.

Oktobra 1990 je v Beogradu potekala seja razširjenega predsedstva, na kateri so poleg članov predsedstva bili navzoči tudi predsedniki posameznih republik. Slovenskemu in hrvaškemu predlogu je najbolj nasprotoval srbski predsednik Slobodan Milošević. Skupaj s svojimi somišljeniki je Milošević predlogu pravzaprav kategorično nasprotoval in so ga zavrnili celo brez razprave.

Slovenija se je z »zavoro« opozicije pripravljala na osamosvojitev

Od takrat dalje je bilo jasno, da ne bo možno doseči nobenega dogovora med Slovenijo in zvezno oblastjo, saj je v praksi Jugoslavija bila že mrtva. V Sloveniji so se tako pričele intenzivne priprave na plebiscit, ki je bil izveden 23. decembra. Od plebiscita naprej je bilo le še eno vprašanje: na kak način  bomo v šestih mesecih razglasili samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Za Slovenijo bi bilo torej najbolj logično, če bi od propadlega predloga konfederacije in predvsem od plebiscita naprej vse svoje sile usmerila v proces osamosvojitve. Na zunaj je bilo sicer videti, da je temu res tako, vendar je takratna opozicija z Zvezo komunistov Slovenije – Stranko demokratične prenove na čelu na prefinjen način izražala pomisleke proti osamosvojitvi.

Seja slovenskega parlamenta 11. 7. 1991. Na sliki Janez Janša, Dimitrij Rupel, Milan Kučan in Lojze Peterle. Foto: Igor Modic, Delo.
Seja slovenskega parlamenta 11. 7. 1991. Na sliki Janez Janša, Dimitrij Rupel, Milan Kučan in Lojze Peterle.
Foto: Igor Modic, Delo.

Opozicijski načrt obstanka v Jugoslaviji

Njihovo nasprotovanje se je izražalo predvsem v nasprotovanju slovenskemu oboroževanju in v še nadaljnjih predlogih konfederalne ureditve Jugoslavije ter v predlogih o »mirni razdružitvi« z Jugoslavijo. Kot izhod v sili so imeli pripravljen tudi dogovor o t. i. »operetni osamosvojitvi«.

O Deklaraciji za mir smo že pisali in ob tem ugotovili, da je šlo predvsem za načrtno fizično slabitev Slovenije, da bi v morebitnem spopadu z JLA ne imela nikakršnih možnostih za uspeh. Eden najbolj razvpitih primerov razoroževanja Slovenije je bila razorožitev slovenske Teritorialne obrambe (TO).

Nekaj primerov poskusov preprečitve osamosvojitve

Do danes ni bil uradno nihče pozvan k odgovornosti, kljub temu da se kot ključnega človeka v povezavi z razorožitvijo TO omenja tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. Gre torej zgolj za eno v nizu spornih zadev, ki so obstale v zraku, ne glede na to, da je v tem primeru razorožitev TO označena za veleizdajo.

Takratna opozicija je preko njim naklonjenih medijev po plebiscitu sporočala, da je bila plebiscitarna odločitev napaka. V času tik pred osamosvojitvijo in tudi še po njej so zagovorniki Jugoslavije poudarjali, da mora osamosvojitev potekati na miren način in s takojšnjim začetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi Jugoslavije.  

Predsednik takratne zvezne vlade Ante Marković, je v svojih spominih povedal, da se je s predstavniki takratne slovenske levice dogovoril za »operetno osamosvojitev«. To pomeni, da bi se Slovencem dovolila proslava ob razglasitvi osamosvojitve, naslednji dan pa naj bi ob prevzemu državne meje to Demosu spodletelo.

Kot ključnega človeka v povezavi z razorožitvijo teritorialne obrambe se je omenjalo tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. Na fotografiji s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. Vir slike: Center za preiskovalno novinarstvo.
Kot ključnega človeka v povezavi z razorožitvijo teritorialne obrambe se je omenjalo tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. Na fotografiji s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem.
Vir slike: Center za preiskovalno novinarstvo.

Napad JLA na Slovenijo usmerja v scenarij »operetne osamosvojitve«

Kakorkoli že, scenarij, o katerem je govoril Marković, je na moč podoben temu, kar se je v resnici zgodilo dan po proslavi na Trgu republike v Ljubljani. Sočasno s poskusom zavarovanja mejnih prehodov s strani slovenskih varnostnih organov se je začela vojna za Slovenijo.

Jugoslovanska vojska je namreč želela preprečiti slovenskim policistom in carinikom prevzem mejnih točk in jih je poskušala ponovno vrniti v roke zvezne policije. V desetdnevni vojni za Slovenijo je Slovenija ubranila svojo suverenost in jo po trimesečni zamrznitvi začela dejansko izvajati.

Pretirano povezovanje z Balkanom

Da je Jugoslavija močno zasidrana v srcu dela politike, je moč opaziti tudi danes. Sicer ni nič narobe, če se povezujemo tudi z republikami bivše Jugoslavije, vendar, v kolikor gre povezovanje skoraj izključno v tej smeri, je to že nekoliko bolj vprašljivo. Ob tem navedimo primer obiska prejšnjega premierja Šarca in zunanjega ministra Mira Cerarja v Beogradu. Cerar je obiskal Beograd tudi kot premier.

Pretirano usmerjanje zunanje politike zgolj v eno točko, v tem primeru na Balkan, sili Slovenijo v samoizolacijo in vlogo partnerja, ki na evropskem in svetovnem političnem parketu praktično nima nobene veljave. To potrjuje tudi dejstvo, da prejšnji premier Šarec ni želel govoriti v Evropskem parlamentu, ko je imel za to priložnost.

Aktualna vlada skuša uravnotežiti zunanjo politiko

Izjema pri tem je aktualna vlada, ki je na področju zunanje politike v enem letu prav gotovo naredila več kot zadnje tri vlade skupaj. O tem pričajo obiski bivšega ameriškega zunanjega ministra Pompea v Sloveniji, obisk zunanjega ministra Francije Le Driana, vzpon po severni triglavski steni premierja Janše z avstrijskim kanclerjem Kurzem, itd.

Jugonostalgija je v precejšnji meri zasidrana med Slovenci. Tudi med mladimi, ki življenja v Jugoslaviji sploh niso okusili. Vir slike: Nova24TV.
Jugonostalgija je v precejšnji meri zasidrana med Slovenci. Tudi med mladimi, ki življenja v Jugoslaviji sploh niso okusili.
Vir slike: Nova24TV.

Jugonostalgija je prisotna tudi med mladimi

Svetle izjeme, ki smo jim priča v zadnjem letu, ne morejo odstraniti vtisa, da se naša država v tridesetih letih pravzaprav še ni popolnoma osamosvojila. O tem govori tudi »jugoslovanski duh«, ki je v precejšnji meri zasidran med Slovenci, med katerimi je tudi precej mladih, ki življenja v Jugoslaviji sploh niso okusili.

Dejstvo je, da propagandni stroj levice in jugonostalgikov še vedno deluje, kar se kaže v različnih spletnih objavah povezanih s spomini na Jugoslavijo. Kakorkoli že, oziranje v preteklost in obujanje stvari, ki so za vse večne čase samo še del zgodovine, ne bo pripomoglo k napredovanju naše države.

Naša država bo napredovala takrat, ko se bomo osvobodili nostalgične miselnosti, ki človeku preprečuje napredek in ga usmerja v nerealne fantazije. Seveda je to v prvi vrsti stvar odločitve slehernega državljana pa tudi politike, ki bo morala znati izraziti željo, da želi popeljati Slovenijo izven preživelih okvirov na pot razvoja in blaginje.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
enLahka
2 days ago

Vsebina zgornjega članka, vključno s foto dokumentacijo, je v celoti nostaligična, to je – se pravi – vzbuja nostalgične misli, hkrati s tem pa opozarja na nevarnost nostalgičnih misli???

Se je možno plavanja naučiti na suhem? Seveda. Splavati na suhem pa žal ni možno.

Prijava na e-novice