»Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes!«

V letu 1990, ko je že »dišalo« po slovenski osamosvojitvi, se je odpiralo vprašanje prihodnosti Slovencev v okviru Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Medtem, ko je Demosova vlada pripravljala predloge o služenju vojaškega roka v sklopu republiške teritorialne obrambe, je opozicija predlagala demilitarizacijo Slovenije.

Preberite tudi:

Ali lahko Slovenija obstane brez vojske?

30 let končno svobodni, a ujetniki zamer preteklega režima

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

»Nadstrankarska« pobuda za demilitarizacijo Slovenije

Marca 1990 je bila predstavljena »nadstrankarska« pobuda za demilitarizirano Slovenijo pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes!«. Kljub »nadstrankarskemu« predstavljanju pobude, je le-ta prihajala iz levega političnega pola.

Pobuda je 7. februarja 1991 prerasla v Deklaracijo za mir. V javnosti so jo predstavili Dušan Plut (Zeleni), Vika Potočnik (LDS), Jožef Školč (LDS), Mauricio Olenik (SDP) in mirovnik Marko Hren. Deklaracijo so med drugim podpisali tudi Janez Drnovšek, ki je bil takrat predsednik predsedstva SFRJ, predsednik SDP Ciril Ribičič, Janez Stanovnik, Slavoj Žižek …

Jože Pučnik: »To je veleizdaja«

Poleg Dušana Pluta, ki je bil član takratnega republiškega predsedstva, so deklaracijo podpisali še Milan Kučan, kot predsednik predsedstva ter Matjaž Kmecl in Ciril Zlobec, kot člana predsedstva. Edini član predsedstva, ki deklaracije ni podpisal je bil Ivan Oman.

Vladni Demos se je na deklaracijo odzval z ogorčenjem. Predsednik Demosa dr. Jože Pučnik je celo dejal: »To je veleizdaja«. V Demosu so deklaracijo označili za zahtevo po hitri enostranski razorožitvi. Kaj bi se zgodilo, če bi Deklaracija za mir zares zaživela, nam danes ni potrebno ugibati.

Primer poizkusa razorožitve Slovenije, pod krinko demilitarizacije, je eden izmed pokazateljev, kakšen odnos je imela v resnici takratna leva opozicija. Pod videzom demokratičnosti in mirovništva bi bila to odprta pot za pokoritev Slovenije interesom Jugoslavije, kjer je v tistem času imela glavno besedo ravno JLA.

Opozicija je nasprotovala slovenski vojski

To vprašanje je postalo aktualno v času, ko se je slovenska vlada spraševala, kaj storiti s slovenskimi naborniki, ki bi morali iti na služenje vojaškega roka v JLA. Vlada je pripravljala predlog za spremembo ustavnega zakona s katerim bi ustavili pošiljanje slovenskih nabornikov v JLA.

Predlog je naletel na buren odziv s strani opozicije z očitki, ki so leteli na takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo, da želi oblikovati slovensko vojsko. Nasprotovanje slovenski vojski je opozicija izražala z idejami o demilitarizaciji. V ozadju teh idej ni bilo nič drugega kot preprečiti Sloveniji, da bi tudi v vojaškem smislu stopila na pot samostojnosti in suverenosti.

Na koncu je slovenska skupščina (parlament) spremembo zakona sprejela, tako da slovenski naborniki niso več odhajali na služenje v JLA. Vojaški rok so lahko služili v okviru Teritorialne obrambe. Prva generacija slovenske vojske je prisegla 2. junija 1991 v učnih centrih na Igu in Pekrah pri Mariboru.

Razbijanje mita o enotnosti slovenske politike

Različni pogledi na vojaško vprašanje v slovenski politiki še dodano razbijajo mit o enotnosti slovenske politike v času slovenskega osamosvajanja. Politika je bila enotna samo takrat, ko jo je v to prisililo javno mnenje. V tistem času je bilo javno mnenje naklonjeno slovenski osamosvojitvi, zato jo je vsaj na zunaj podpirala tudi takratna opozicija.

Po drugi strani pa je opozicija delala vse, da bi osamosvojitev na kakršenkoli način preprečila. Krinka demilitarizacije, je bila privlačna za javnost, saj na videz ni nasprotovala slovenski osamosvojitvi. V kolikor bi v resnici Slovenija pristala na demilitarizacijo, potem bi ob razglasitvi samostojnosti JLA imela prosto pot in bi lahko Slovenijo brez težav okupira. Samostojna Slovenija pa bi bila le sanje nekaterih redkih posameznikov.

Tudi danes del politike izkazuje mačehovski odnos do slovenske vojske

Danes, ko je več kot 30 let od razglasitve »Deklaracije za mir«, se zdi, da je v slovenski politiki glede vojaškega vprašanja, podobno vzdušje kot takrat. Tudi danes se namreč levi del slovenske politike na vso moč trudi, da bi zmanjšal moč in veljavo Slovenski vojski.

Slovenska vojska že namreč nekaj let zapored ne dosega pozitivne ocene s strani predsednika republike, ki je tudi vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil. Po drugi strani politična levica z vsemi silami nasprotuje zakonu o zagotavljanju sredstev za slovensko vojsko, za obdobje 2021–2026. Zakon so vložili celo v presojo ustavnemu sodišču in tudi zbirali podpise za referendum o investicijah v Slovensko vojsko.

Nasprotovanje vojski je sicer všečno, ni pa državotvorno

Politični poizkusi o demilitarizaciji Slovenske vojske so sicer na prvi pogled všečni, še posebej, če jih spremljajo izjave o zdravstveni, socialni in gospodarski krizi. To je nekaj podobnega, kot če bi družino skrbelo samo za osebno preživetje, ne bi jih pa skrbelo ali živijo v varnem stanovanju ali ne.

Kakor mora imeti stanovanje kvalitetne temelje, vrata, okna, zidove in streho, tako je tudi vojska tista, ki poleg policije skrbi za varnost države in državljanov. Poleg tega vojska ni namenjena izključno obrambi države, ampak sodeluje tudi pri socialno-humanitarnih projektih.

Prav je, da ljudje vsak po svojim zmožnostih skrbimo za mir v svoji okolici in v državi. Vprašanje pa je, če se je modro tega lotevati tudi v absolutnem smislu. Ker živimo v nepopolnem svetu, z nepopolnimi ljudmi, moramo poskrbeti tudi za lastno varnost. Za varnost države pred zunanjimi sovražniki je vsekakor v prvi vrsti skrb ravno vojske.

Brez ustrezne skrbi za vojsko lahko hitro ostanemo brez države

Kakor so bili pred 30 leti za Slovenijo in Evropo turbolentni času, je podobno stanje tudi danes. Epidemija covida-19 in novo razporejanje političnih sil v Evropi, zahtevajo od nas budnost in previdnost. Vsake razmere, ki so negotove, lahko nekdo na drugi strani izkoristi sebi v prid.

V kolikor bo Slovenija poskrbela vsaj za osnovne potrebe Slovenske vojske, potem lahko upamo, da bo vojska še naprej pomemben steber slovenske suverenosti. V kolikor pa se bo razoroževanje in poniževanje Slovenske vojske še naprej nadaljevalo, lahko kmalu ostanemo celo brez lastne države. Komu bi to najbolj odgovarjalo, lahko sami razberete iz vsebine tega prispevka.