Naprej na vsebino

Slovenski ljudski pregovori

Kar od srca pride, k srcu gre, kar ne pride od srca, ne prime se srca.

Pregovor je jasen: če hočemo naklonjenost, bližino, toplino drugega, ne smemo imeti zaklenjenega srca, obdanega z ledenim oklepom ali kitajskim zidom, ker tako se ne moremo zares dotakniti drugega. Če znamo ustvarjati prisrčne in pristne odnose, je to vredno več kot vsi zakladi tega sveta.

Kar od srca pride, k srcu gre, kar ne pride od srca, ne prime se srca.
Kar od srca pride, k srcu gre, kar ne pride od srca, ne prime se srca.
Vir slike: Pixabay

Začasa začne žgati, kar misli kopriva postati.

Pri ljudeh se že zgodaj pokažejo in oblikujejo njihove značilnosti, lastnosti in prirojena nagnjenja, tudi če jih še tako skrivajo. Iz tega, kar je v nas, lahko naredimo veliko, ampak seme je v nas posejano in tega ne moremo spremeniti, če se še tako trudimo in želimo postati nekaj drugega. Žganje »koprive« drugi kmalu začutijo na lastni koži, zato se ne moremo dolgo pretvarjati, da smo marjetica.

Kateri kamen se pogosto premiče, se ne obda z mahom.

S kamni je podobno kot z ljudmi: če je nekdo ves čas v gibanju, je poskočen, nenehno dela in ustvarja ter uživa v delu in življenju, ostaja svetel, brez nagrmadenega neželenega balasta, ki bi ga bremenil – tako kot kamen, ki se nenehno kotali, poskakuje in obrača. Če pa se ustavi, nepremično obleži pod težo svojega bremena in se ne brusi v življenju, ga preraste mah, da se ne vidi več njegova enkratna, posebna, individualna struktura.

Kateri kamen se pogosto premiče, se ne obda z mahom.
Kateri kamen se pogosto premiče, se ne obda z mahom.
Vir slike: Pixabay

Vsaka krava je rada tam, kjer je trava.

Vsak si želi najti svoje mesto v življenju, svoj življenjski prostor, kjer bi našel vse, kar potrebuje za svojo materialno in duhovno rast, kjer bi imel podporno okolje in bi izživel to, kar mu je bilo v tem življenju namenjeno. Vsak zase išče prostor tam, kjer najde najboljše možnosti, da uspeva in se lahko v polnosti razvije, kjer ga okolje podpira in mu ponuja obilje na vseh področjih. In kako preprosto je lahko življenje, če si znamo vzeti, kar nam ponuja, če znamo poiskati in videti obilje, ki je v majhnih, preprostih stvareh, a je bistveno.

Vsaka krava je rada tam, kjer je trava.
Vsaka krava je rada tam, kjer je trava.
Vir slike: Pixabay

Če se že z zelenim lesom to dogaja, kaj bo šele s suhim.

To primerjavo so uporabljali (in se ponekod na Gorenjskem uporablja tudi dandanes), če so hoteli poudariti razliko in odstopanje nekoga ali nečesa od ustaljenega pričakovanja, češ, kako bi pa šele bilo, če bi bilo … Če smo razočarani nad nekim dogajanjem ali človekom, od katerega smo pričakovali veliko, ker je do zdaj zmeraj upravičil naše zaupanje, si ne znamo zamišljati, kaj pa bi šele bilo, če bi to storil kdo drug, od katerega upravičeno pričakujemo manj, ali če bi se to dogajalo v kakšnih slabših razmerah.   

Če hočeš biti hvaljen, umri, če hočeš biti »tadlan«, pa se oženi.

Po smrti najdemo za umrlega same lepe besede, vse slabo se kar pozabi, smrt izbriše marsikatero zamero. Čisto drugače pa je, ko si izberemo življenjskega partnerja in se poročimo, takrat vsaka stran žlahte stopi na stran svojega »trpina« in išče pri njegovem izbrancu ali izbranki vse mogoče napake, jih še pomnožuje in stopnjuje, ga »tadla« oziroma graja in se ne more načuditi, kaj je njihov/a na njem ali na njej sploh lahko videl/a.

Če ni grma, ni sence.

Vsaka stvar, ki jo naredimo, pušča takšne ali drugačne posledice in za sabo potegne plaz razpletov, ki bi bili brez našega dejanja zagotovo drugačni. Vsako naše dejanje je tako vzrok za vse, kar se nam posledično dogaja, in moramo za to prevzeti vso odgovornost.

Če ni grma, ni sence.
Če ni grma, ni sence.
Vir slike: Pixabay

Ne beli si las, kje boš dobil uzdo, preden imaš konja.

Kako po nepotrebnem si včasih za kakšno stvar razbijamo glavo in delamo tisoč in en načrt, kako zadevo rešiti, pozabimo pa pogledati na celotno sliko dogajanja. Razglabljamo in hočemo vedeti vse do podrobnosti, kaj bo in kako bo in zakaj bo, čeprav se to, kar želimo do potankosti načrtovati, najverjetneje sploh ne bo zgodilo.

Postave so kakor pajčevine – muhe drže, čmrlje izpuste.

Zakoni so že od nekdaj pisani tako, da priškrnejo male nepridiprave in jih kaznujejo, tako da velikokrat pristanejo za zapahi, ta velikim pa pogledajo skozi prste in ti kljub svojim sleparijam svobodni hodijo naokoli in še naprej delajo grdobije.

Če se na Marka bliska, grmi, slane, pozebe se bati več ni.   

Pa preizkusimo, kako drži star vremenski pregovor! Sveti Marko bo 25. aprila in ta pregovor nam obljublja, da če bo na ta dan nevihtno vreme, je za letos slana odpisana. Ker se nizke jutranje temperature letos kar nočejo posloviti in je slana naredila že kar precej škode, bi bilo lepo, če bi ta napoved držala. Bomo videli!

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice