Psom vstop prepovedan!

Pretekli teden je kar nekaj prahu med ljubitelji živali dvignila izjava gospe, ki se je pritožila, da ji v ljubljanski Ikei niso dovolili vstopa s psom, čeprav ga je nosila v naročju, in čeprav teh težav ob obiskovanju Ikee v Avstriji nikoli ni imela.

V Ikei so potrdili, da v njihovi ljubljanski trgovini domačim ljubljenčkom vstop ni dovoljen, čeprav vedo, da imajo njihove stranke rade živali. Ponujajo sicer tudi izdelke za pse in mačke in pravijo, da je njihova prva prioriteta zagotoviti, da se vse stranke počutijo enako varne in da je njihova nakupovalna izkušnja za vse enako prijetna. In takšni politiki sledijo v vseh trgovinah v regiji Jugovzhodne Evrope, torej v Beogradu, Zagrebu in Bukarešti.

Preberite tudi:

Če ne moreš pobrati iztrebka, ne moreš imeti psa

Zakonskega predpisa, ki bi prepovedoval vstop psom, v Sloveniji ni

Mnoge druge trgovine in trgovski centri pa tudi lokali se za prepoved vstopa psov odločijo na podlagi želje večine strank. Prav tako se, v kolikor večina strank želi, da je vstop psom omogočen, odločijo, da vstop dovolijo. V Sloveniji sicer ni zakonskega predpisa, na osnovi katerega bi bil vstop psom v notranjost gostinskih objektov, trgovskih centrov in hotelov ter drugih namestitvenih kapacitet prepovedan. V kolikor je na vratih nalepka s prečrtanim psom, je tam na osnovi odločitve lastnika oziroma upravljavca prostora, v katerega vstopamo, in jo seveda moramo upoštevati in spoštovati.

Sama sem ljubiteljica psov in lastnica dveh kosmatincev in menim, da hišni ljubljenčki naša življenja bogatijo in nam nemalokrat dajo tudi razlog, da zjutraj vstanemo. Njihova prisotnost nas pomirja, sprošča, razveseljuje in daje pozitivno samopodobo. Tudi ni za lase privlečen pozitiven vpliv živali pri terapijah, ki pomagajo osebi pri odpravljanju določenih težav (vedenjske motnje, pomanjkljiva socializacija, težave pri koncentraciji, nizka stopnja samozavesti in podobno). A vse to še ne pomeni, da morajo biti našemu ljubljenčku na vsakem koraku izpostavljeni prav vsi. Nekateri tega namreč ne želijo – in to je njihova pravica.

Prav tako je pravica varnostnika in drugih zaposlenih v trgovskem centru, da preživijo svoj delovni dan z izpolnjevanjem delovnih nalog, brez da jih za to nadiramo in jim razlagamo, kako so njihova pravila »brezveze« in kako naš pes ne bo lulal, puščal dlake in lajal v trgovskem centru, ker je lepo vzgojen. Morda bi se marsikdo od njih celo strinjal z nami, da je kako pravilo »brezveze«, a teh pravil ni pisal. Mora pa jih izpolnjevati.

Nekateri ne marajo živali

Pravijo, da kdor ne mara živali, ne mara ljudi. Morda je to res, morda tudi ni. Kdo smo mi, da sodimo? Tako kot imamo ljubitelji živali pravico, da jih razvajamo do onemoglosti (kar še ne pomeni, da zato nimamo dolžnosti, da živali ustrezno vzgojimo in socializiramo, preden jim je izpostavljena širša okolica), imajo tisti, ki ne marajo živali, pravico, da jih pač ne marajo. Morda so imeli v otroštvu slabo izkušnjo, morda jih je ugriznil pes ali jih je po obrazu popraskala mačka, morda jih je obrcal konj, ali pa so bili enostavno naučeni, da so živali nekaj umazanega in da se jih ne dotikamo … Karkoli že je njihov razlog, je to njihova pravica.

Pravica posameznika sega do tja, kjer se začne pravica drugega. To bi lahko v danem primeru pomenilo, da je naša dolžnost, dolžnost lastnika psa, da poskrbimo, da naš pes ne pride v neposredno bližino drugega človeka, v kolikor ta drugi ni jasno izrazil želje, da se to zgodi in da ga želi popraskati za ušesom. Pa še takrat moramo kot odgovorni lastniki oceniti, ali je naš pes dovolj vzgojen in socializiran, da mu to dovolimo. In prebrati tudi znake psa (ali miga z repom, ali ga je potegnil podse, ali deluje zainteresiran ali ne in podobno) ter šele takrat dovoliti stik.

Tudi pse manjših pasem je treba vzgojiti

Ponekod je vstop psom dovoljen, kar pa seveda ne pomeni, da lahko psi prosto tekajo. Morajo biti na povodcu ali v naročju, nekateri centri v primerih velikih psov od skrbnikov pričakujejo tudi uporabo nagobčnika. Lastnikom manjših psov tudi v trgovskih centrih, kjer sicer vstop psom ni dovoljen, pogosto pogledajo skozi prste, v kolikor so psi v naročju ali v za to primerni torbi. In seveda – tiho.

Pri tej temi tudi ne morem mimo tega, da ne bi omenila, da lastniki majhnih psov pogosto mislijo, da psa ni treba ničesar naučiti, ker ga je fizično enostavno obvladati. Gre za veliko zmoto. In prav manjšim pasmam psov je načeloma omogočen vstop v trgovine, lokale ali nenazadnje turistične nastanitve veliko pogosteje kot velikim pasmam. Tam pa, v kolikor niso primerno vzgojeni, mečejo slabo luč na vse pse in njihove lastnike. In jim nemalokrat pridelajo prepoved vstopa.

Zagate ob vstopu v trgovine

Vsekakor trgovski center ni prostor za kvalitetno preživljanje prostega časa. Ne s psi in ne z otroci, čeprav mnogi tako mislijo. Veliko bolje se je podati v naravo, ampak kaj storiti, ko smo na primer na izletu s psom, pa moramo nujno skočiti v trgovino? Še hujša je zagata v primeru, da je vroče in psa ne moremo pustiti v avtomobilu.

Nekatere trgovine imajo v neposredni bližini vhoda urejen prostor, kjer lahko za čas nakupa psa privežemo. Na tem področju bo sicer treba še veliko narediti, saj nekateri lastniki in upravljavci trgovin in drugih prostorov, v katerih ponujajo blago in storitve, menijo, da je dovolj, če namestijo drog za privez, pozabijo pa poskrbeti za senco in za posodo z vodo.

Namesto napadanja in prerekanja okoli tega, kam vse bi po našem mnenju naš pes moral imeti vstop, se predhodno prepričajmo, kam ga lahko vzamemo s seboj in kam ne. Prilagodimo svoj sprehod in druge obveznosti, predvsem pa poskusimo ne napadati ljudi, ki samo opravljajo svoje delo. Svet bo veliko lepši.