Ovčerejska kmetija Lepočer

Tam nekje pod Črnim vrhom, Kaludrom, Lepim Špičjem in Čistim vrhom, nasproti Bavškega Grintavca, je Skala. Vas na Skali, kot jo novodobno imenujejo. Čudovita, a strma dolina Vrsnik (ime ima po gorskem potoku Vrsnik, ki ima barvo reke Soče in z mahom preraščene skale) se začne pri vasi Soča, nadaljuje preko Skale v planino Plaze, v krasno dolino pod Lepim Špičjem. To Lepo Špičje loči dolino pomladnih jezerc na svojem severozahodnem delu od doline Triglavskih jezer na jugovzhodnem delu. Lepo Špičje na tem delu deli tudi Primorsko od Gorenjske.

Skala je prelepa majhna planota v zavetju mogočnih očakov. Tod pozimi še vedno lahko pade do meter snega. Na tej Skali živijo samo še dve družini in dve ostareli gospe – samotarki. Ena od teh dveh družin je družina Mirka Vertlja, ki redi bovške ovce.

Mirko Vertelj je človek, ki še vztraja na kmetiji 950 metrov visoko. Je kmet, ovčerejec in, kot sam pravi, rekreativen gozdar. Njegovi predniki – Lepočerji so tu od vekomaj, saj zadnja dognanja bovški ovci pripisujejo starost preko šest tisoč let. Tata Miroslav Vertelj, rojen na Skali na tej domačiji, je bil spravnk (sirar in vodja) na planinah Plaze, Črni vrh in Za Depje. Kot gozdni sekač pri SGG Tolmin je služil vsakdanji kruh za svojo družino in zase. Mama Veronika je bila rojena v Čatežu pri Trebnjem in se je morala prilagoditi življenju na Skali. Škoda, ker so tej družini med požarom pogoreli vsi stari dokumenti, ki so pričali o življenju na tej kmetiji. Mirkova žena Mateja je na Skalo prišla iz Zavrzelna, iz zaselka blizu Bovca. Poleg dela na kmetiji Lepočer se vozi dnevno v službo v Bovec. Lepo skrbi za sina Bona (14 let) in hčerko Neso (13 let). Ker opravlja tudi računovodenje kmetije, je glavna sila na njej, ob pomoči moža in obeh otrok seveda. Borderka Lili, ki je baje najboljša prijateljica gospodarja Mirka, prijatelji ga kličejo Miki, odlično obvlada zganjanje ovc. Skupaj imajo smele načrte za prihodnja leta.

V ožjem območju Triglavskega narodnega parka družina Lepočer redi 80 ovc bovške pasme. Ovce, skrbno odbrane, začnejo jagnjiti konec januarja in jagnjijo dober mesec. Odstavitev jagnjet je postavljena v čas pred veliko nočjo, če seveda ne razsaja kakšna korona ali kaj njej podobnega na tem visokogorskem zraku. In potem se začne molža in sirjenje, po tradiciji moška opravila. Izdelava bovškega sira in skute je vsak dan na sporedu dnevnih obveznosti. O tej kulturi bomo povedali nekaj več malo kasneje. Mirko je znan po skrbni odbiri mladic za naprej, pridno izloča ovce s kakršnimikoli pomanjkljivostmi in skrbi za nabavo plemenjakov. Slednjega da v trop konec avgusta. Ovce se poleti pasejo in dokrmljujeo z močno krmo, pozimi v hlevu dobijo seno, senažo in proti koncu brejosti kakšen majhen priboljšek. Kljub ekološkemu načinu reje ta ovčerejska kmetija ni ekološka zaradi prezahtevne papirologije.

Kmetija ima 5 ha pašnikov po večini okoli hiše, 15 ha travnikov v Soči, Bovcu, Čezsoči in zelo malo gozda. Voznik gozdarskega kamiona s prikolico Katrč jim vozi bale iz teh 10–25km oddaljenih in par sto metrov nižje ležečih travnikov. Za baliranje uporabljajo strojne usluge, večino ostalega dela okoli mrve in senaže naredijo sami. Letno dokupijo nekaj ton močne krme. Gozd imajo izključno za lastne potrebe, drugače pa Mirko celo večino drv za lastno uporabo naredi kot »rekreativni gozdar« med opravljanjem gozdarskih storitev za lastnike gozdov. Družinska kmetija Lepočer bi rada razširila svoje zemljišče na sosednje kmetije, ki nimajo več gospodarjev, ker so povečini umrli ali se izselil. Zaradi prednostnih pravic nakupa kmetijske zemlje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih se bojijo, da ne bodo mogli razširiti svoje posesti. Ker ne dosegajo 12.000 evrov letnih prihodkov na kmetijo, Mirko ne more dobiti statusa kmeta in posledično nima predpravice nakupa sosednjih parcel. Bog nas obvarij neumnih pismoukov!

Stavbe so prilagojene reji ovc in sirarstvu. Hiša ima značilnosti tradicionalne gradnje hiš v slovenskih Julijskih Alpah. Klet so na kmetiji Lepočer preuredili v sirarno z zorilnico, imajo hlev z molziščem, prekajevalnico za suhomesnate izdelke, nekaj strojnih lop. Želijo narediti manjšo strojno lopo, kjer pa se zapleta pri tipologiji, velikosti in lokaciji le-te zaradi pravil Triglavskega narodnega parka. Njihov strojni park je zelo skromen, nekaj strojev poleg senene linije je namenjenih za delo v gozdu. Žičnica za spravljanje lesa in mrve krasi njihovo dvorišče in spominja na čase, ko so primorski žičničarji postavljali gozdne žičnice po vsej Sloveniji. Terensko vozilo je v teh razmerah včasih razlika med biti in ne biti.

Kultura sirarstva je v teh krajih prisotna že zelo dolgo. Vsaj tako razmišljamo tisti, ki verjamemo v teorijo Venetov. Včasih je bila skoraj vsa oprema za sirarstvo iz lesa, vsak pripomoček iz lesa drevesne vrste, primerne za ta pripomoček. Bakreni sirarski kotel najbrž izvira iz bakrene dobe, a so nekateri nedolgo nazaj menili, da je nerjavno jeklo z vsebnostjo niklja, molibdena, titana, niobija, cirkonija …  boljši. No, Kmetija Vertelj je uspela večino tradicije v sirarski kulturi zadržati. Trnač, harfa, nož, posnemalnik, cedilo in podobni so iz lesa, nekateri tudi iz visokokakovostne plastike. Sirarski prt zahteva veliko spretnosti od uporabnika. Že zelo dolgo je v teh krajih termometer obvezen sirarski pripomoček, kljub temu da izkušeni sirarji znajo določiti temperaturo sirjenja in sušenja zrna zelo natančno s pomočjo prstov na roki. Mirko siri pri temperaturi 37 °C in suši zrno pri 47 °C, kar so zelo visoke temperature za običajno sirarstvo. Tradicija in posledično kakovost ovčjih sirov v Julijskih Alpah pa zahteva take temperature, čeravno včasih na škodo količine sira. Za skuto Mirko sirotko segreje do 95 °C in jo na svoj način odcedi v sirarskem prtu. S pravočasnim soljenjem in dodatkom nekaj surovega mleka dosega izjemne rezultate pri kakovosti in količine skute. Večkratno zaporedno prelaganje sirarske mase v modelih in njeno vzporedno stiskanje daje 2–3 kg težkim kolutom sira zelo lepo obliko, ki je bila tod vedno zahtevana od kupcev in istočasno v ponos sirarjem. Soljenje in zorenje slane skute v lesenih posodah (»muškanje« – pomeni v istem narečju tudi nekaj bolj zanimivega) zahteva veliko znanja in potrpežljivosti. Rezultat pa je izjemen. Skuta s čompami (krompirjem) pa je v teh krajih že tisočletja omogočala ljudem – ovčerejcem preživetje. Nekaj mesecev starana skuta je imela skuhana v vodi močan zdravilen učinek, da o njej kot afrodiziaku sploh ne govorimo. Ob koncu pašne sezone v visokogorskih planinah so kmetje pustili v nizkih lesenih posodah gosto mleko, da se je skisalo. Ta jogurt so pustili v stanih (koče za bivanje in sirjenje na planinah) in pojedli mesec ali dva kasneje, ko so (krivo)lovili gamse. Prej so mu odstranili žarko maščobo z vrha. Tisti, ki ste imeli priložnost pokusiti tak jogurt, veste, da gre za nepozaben okus, ki človeka okrepi v trenutku in ga spravi v še tako hudi stiski k dobremu razpoloženju.

Torej trženje sira je za kmetijo Lepočer dovoljeno samo v višini 25 % pridelave (ostalo naj bi baje pojedli sami?). Fama jim je šla naproti in tako v dolini reke Soče lahko kupite njihov sir in skuto. To pa zato, ker imajo »samo« dobro sirarsko prakso in nimajo sistema HACCAP. Kako že gre: Bog nas obvarij … Družinski kmetiji na Skali pa nekateri tudi nesebično pomagajo: kmetijski strokovnjaki pri Triglavskem narodnem parku, pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica, pri Posoškem razvojnem centru, Upravi enoti Tolmin in še veliko neimenovanih posameznikov ter organizacij, ki kupujejo njihove izdelke in jim rečejo kakšno spodbudno besedo.

Predvsem Mateja ima še veliko načrtov in zamisli, kako s svojo družino preživeti na Skali. Rada bi uredila kmečki turizem z možnostjo spanja na seniku, dopolnilno dejavnost šolanja mladih ovčerejcev in sirarjev ter še kaj podobnega. Veliko je zanimanja za ogled sirjenja skozi stekleno steno. Nujno potrebujejo strojno lopo, da bodo dali še kakšen stroj in drva pod streho.

Želimo jim vse najboljše in vas pozivamo, da jih presenetite z obiskom in dobro voljo.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 4/2020.