Skip to content

Kozjerejska kmetija Flutač

Tam, v dolini Vrsnik, blizu zaselka Pod Skalo, skalnato steno sredi samoraslega gozda in grbinastih travnikov, torej ne visoko v gorah, je strmina precej strma. V tej hudi strmini prebiva pokončen mož Ludvik Komac, po domače Flutač. Ta možakar je med redkimi, ki še vztrajajo v eni najlepših dolin Julijcev, v Vrsniku, ki se nadaljuje preko vasi Skala (nad našo skalnato steno) v Ravni dol. Na desni strani Ravnega dola je severna stena Lepega Špičja, na levi strani planina V Plazeh. Tod nekje je Zlatorog s svojim zlatim rogovjem oral belo skalovje.

Že v mladih letih je bil Ludvikov tata spravnik (sirar in prvi med pastirji – vsi gospodarji so po pravilu bili spravniki) na planini Za Skalo in kasneje Za Depjem ob Krnskem jezeru. Med prekaljenimi starimi ovčarji in kozarji mladcu ni bilo lahko. Ludvik je bil pri desetih letih pastir na planini Za Skalo, kjer se je takrat paslo 400 do 500 mlečnih ovc. Težaško delo za otroka – danes bi marsikdo govoril o izkoriščanju otrok, a Ludvik se z globokim pogledom rad spominja tistih časov. O otrocih še enkrat na koncu tega prispevka o Flutačevi kmetiji in o Ludvikovih (drežniških) kozah.

Kmetija Flutač ima lep razgled na Bavški Grintavec.
Kmetija Flutač ima lep razgled na Bavški Grintavec.
Vir slike: VB

Ludvikov tata je po drugi svetovni vojni moral oddati koze. Ludvik je kmalu vnovič začel s kozami. Ponovni začetek reje koz na kmetiji Flutač, po njegovih besedah, je bil »ena, pa dve, pa tri …« koze, seveda. Ludvik je bil 29 let poklicni lovec v Triglavskem narodnem parku. Tod je vodil na lov goste iz tujine: iz Nemčije, Italije, Francije, Češke, Amerike … Tudi izbrane goste iz jugoslovanske in slovenske visoke politike. Ja, tiste, ki so prepovedali pašo v gozdu, tiste, ki so bili odgovorni, da sta po drugi vojni v Sloveniji ostali predvsem dve kozi: Ceka in Zeka. Prepoved paše v gozdu je pomenila iztrebljanje drežniške koze, če ostanemo v Zgornjem Posočju, saj se koza preživlja predvsem z listjem (enako druge pasme koz). Ljudje v tem delu današnje države so se takrat preživljali, po Ludvikovih besedah, zjutraj polenta in mleko, zvečer polenta in mleko. No, občasno  čompe (krompir) in skuta (albuminsko-globulinske beljakovine, pridobljene iz sirotke) ali kakšna posušena in dimljena bravina – »bota«, v evropskem prostoru imenovana brezaula.

Drežniška koza je stara sedem tisoč let, kar je z genskimi analizami dokazal dr. Simon Horvat s sodelavci. Ta raziskovalec in ljubitelj drežniške koze je slednjo postavil na mesto, ki ji gre – nekoč in danes v živinoreji, v narodopisju in slovenski kulturni dediščini. Upam, da tudi v dandanašnjem zavedanju učencev in učiteljev o slovenskih koreninah. Njegovi opisi barvnih vzorcev in barv te koze od črne do zlate sodijo v sam vrh predstavitev določene pasme domačih živali. Ludvik pravi, da ne ve, kako bi opisal svoje koze – koza je pač koza. Njegove so vsekakor zlate, nekateri bi jih opisali kot oranžne, po Simonovi razvrstitvi so rumene. Že vsaj dvajset generacij so parjene v ozkem sorodstvu.

Obvezna pastirska palica za pomoč pri hoji. V strmini služi za prečni naslon na pobočje s kovano špico, na kamniti podlagi se obrne in ima po navadi gumijasto kapo na drugem koncu.
Obvezna pastirska palica za pomoč pri hoji. V strmini služi za prečni naslon na pobočje s kovano špico, na kamniti podlagi se obrne in ima po navadi gumijasto kapo na drugem koncu.
Vir slike: VB

Zadnja trditev nasprotuje mnenju večine živinorejskih strokovnjakov, a študija na podlagi primerov, »case study«, postavi njihovo mnenje na laž. Ludvik svoje zlate koze varuje pred vsemi bolečinami, zato tega parjenja v sorodstvu ne moremo dokazati z genskimi analizami. Upamo, da bomo lahko uporabili skoraj neboleče metode za odvzem takih vzorcev (Ludvik pravi: »Naj se tudi prikaže ne nihče!), ki jih lahko analiziramo za genetsko sliko. Vsaka majhna populacija je obsojena na parjenje v sorodstvu. Če gre za zelo staro, čeprav majhno populacijo, to očitno ni tolikanj škodljivo, kot pravi teorija. Izbir tako ali tako v živinoreji sesalcev ni veliko: ali se sprijaznimo z visoko stopnjo sorodstva med živalmi (inbridingom) in naključnim tokom frekvence genov ali moramo vpeljati nove gene iz drugih pasem. Povečanje populacije je bolj teoretična rešitev, ki ne pripelje nujno do uspeha. Vsaj na kratek rok ne.

Soča in Trenta sta vedno imeli veliko koz. Ljudje v teh dolinah so zelo ponosni na svoje težko življenje in svojo drobnico. Čustvene navezanosti Trentarjev in Sočanov na svoje koze in ovce se ne da opisati z navadnimi besedami. Gre za tako privezanost nanje, kot je razlika med življenjem in smrtjo, kot je v privzgoji in nasledstvom med člani človeške družine. Zatorej je poimenovanje drežniške koze s tem imenom za kmete Zgornjega Posočja skoraj podobno bogoskrunstvu. A genetsko gre za isto pasmo, ker je sedem tisoč let zelo dolgo obdobje, v katerem so si ljudje izmenjevali tako plemenjake kot plemenice – kozle in koze.

Ludvika kaj obiščejo tudi iz Ljubljanske drame.
Ludvika kaj obiščejo tudi iz Ljubljanske drame.
Vir slike: VB

Vrnimo se k Ludviku, kajti vsaka pasma domačih živali je vedno zamisel ljudi, ki te živali redijo. Mož Ludvik občasno preklinja zaradi zaraščanja strmih bregov (Vrsnik je ena izmed dolin, ki se še ni zelo gosto zarasla), zaradi skorajšnjega izpraznjenja teh lepih dolin, zaradi slabega odnosa ljudi do dela in ustvarjanja ali če mu kakšna zlata koza ponagaja. Živi od mleka in mesa, ki mu ga daje manjši trop koz – po današnjih merilih manjši! Gnoji zemljo, »seka« (to »sekanje« je najbolj podobno britju) travo, spravlja mrvo, molze, pripravlja drva za segrevanje bakrenega kotla, siri mleko, suši meso in skrbi za svoje Ludvikove (drežniške) koze. Vse to dela sam, potem ko je vse življenje skrbel za sestro, starše, ko je pomagal sosedom, potrebnim pomoči, vodil goste v kraljestvo Zlatoroga in jim prinašal uplenjeno divjad od tam, kjer navaden človek še po vseh štirih ne more. In vedno globoko spoštuje naravo. Nikoli mu ne zmanjka dela. Kot sem rekel, občasno preklinja – a nikoli Boga!

Naj povem, da so imeli kozarji v primerjavi z ovčarji v teh krajih višji položaj. To ni bila neka nadutost, ampak stol bližje ognju, prva beseda pri obravnavanju reje domačih živali, globlje spoštovanje pastirjev do vloženega dela v kozjerejo. Zato, ker je reja koz celo bolj kočljiva, kot je zelo zahtevna reja ovc. Beseda pastir v različnih jezikih pomeni različno. Od zaničevanega čobana (samo danes?), preko slovenskega pastirja (kakšno je naše mnenje o tem načinu življenja?), italijanskega pastoreta, spoštovanega nemškega schäferja do angleškega, valižanskega, škotskega ali irskega shepherda, človeka, za katerega velja, da nikoli ne počiva. Naš Ludvik ima pastirsko palico – pikelj s kovano kovinsko konjico, ki jo naredi sam. Omenjeni pastirji so imeli vsak svojo obliko pastirske palice, ki jo kot statusni simbol nosi celo papež (kakšno je naše mnenje o njem?). Kambo (leseno ovratnico, ki nosi zvonec) zna naredi samo še nekaj ljudi, ker je treba poznati les,  krivljenje slednjega nad paro, pričvrstitev zvonca in primerno velikost, da ne pride do poškodbe koz. Ludvik je eden najboljših še živečih izdelovalcev kamb. Da ne govorimo o lesenih krpljah, železnih derezah, filcanih gamašah. Kdo še ve, kaj je stog, strgača, frodelj? Frodelj je posušeno listje za prehrano koz ali za nastilj čez zimo.

Smaragdna reka pri vasi Soča.
Smaragdna reka pri vasi Soča.
Vir slike: VB

Včasih Ludvik robanti: ni več pravih gospodarjev, ni planin, ni takega sira, kot je bil planinski, so samo medvedje in volkovi, še na Krbulniku je medved, pravi, katerega je ob nastajanju tega prispevka že sledil v dolini ob svojem domu (mož je bil poklicni lovec!) Lišaji so izginili, sadno drevje propada (predvsem tepke), otroci niso več lepo vzgojeni … Vse gre k hudiču! Razumeti je Ludvika, saj pripada generaciji, ki je še žela travo nad gozdno mejo in jo nosila v rjuhah, zavezanih s klejblom (lesni kavelj, ki ga zna malokdo še narediti) na hrbtu v dolino. Saj vemo: od tam, kjer navaden človek še po vseh štirih ne more hoditi.

Ludvika smo prosili za sporočilo vam, bralcem. Sporoča vam/nam, da ne more delati s takimi ljudmi, kot je danes njih veliko, ki ne delajo, ki jim ni mar. Nekateri »mičkeni« samo gobcajo, pravi. Mladi v Sloveniji naj redijo ovce in koze, da bodo lahko živeli. Kakšna življenjska modrost, kakšno poznavanje naravnih danosti in kakšen neizumetničen dar za strateške usmeritve. Precej v temu smislu kot slovenski pregovor: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. V teh krajih velja, da petletnega otroka še lahko navdušiš za drobnico, za gozd, medtem ko petnajstletnika nič več. Otroka v zgodnjih letih privadiš na posamezne veščine, ki mu kasneje pomagajo preživeti, na napore in preizkušnje življenja. Kakšno nasprotje z uveljavljenim mnenjem o izkoriščanju otrok skozi delo. Kdo ima prav, ti jekleni ljudje iz Zgornje Soške doline ali mamini razvajenci in mestnega okolja, bo čas dosledno pokazal. Upam, da se bomo, kaj je prav in kaj ni, naučili pred ukorom časa. Preden nam bo to povedala izkušnja, ta neizprosna učiteljica, ki da najprej pisati test in šele kasneje razloži snov.

Moje zlate koze.
Moje zlate koze.
Vir slike: VB

Še nekaj sem dolžan Ludviku – svoje življenje. Ko sva pred mnogimi leti v januarju šla na lov na gamse, mi je v Kravjem žlebu pod vrhom Bavškega Grintavca zdrsnilo na ledu, pokritem s pršičem. Gamsi so imeli garje ali gamsjo slepoto – ne spomnim se več, ker je tega res že dolgo. Ludvik je v zmrznjenem žlebu pod mano v sekundi ali dveh zaklical, naj ga ne primem za noge, saj mi bo zabil cepin pod sabo. In res je cepin zabil. Sem se uspel zagrabiti za njegov v led zabit cepin in si tako ohranil svoje življenje. Kakšna prisebnost tega kozarja in poklicnega lovca v sekundi, dveh! Od takrat sta najini življenji povezani v večnem prijateljstvu.

Zlatorog, verjetno prednik drežniške koze (predniki koz so kozorogi, ne gamsi!), je razoral Julijske Alpe potem, ko je lovec streljal nanj. Soški lovec je streljal Zlatoroga v jezi na italijanskega snubca, kateri je osvajal lovčevo brhko dekle. Pravzaprav italijanski snubec slovenskega dekleta ni nikoli osvojil. Ali koga ta zaplet spominja na današnje preveliko zaupanje Slovencev v tuje dosežke? Ali smo lovci ali smo brhko dekle? Je Zlatorog divja žival ali sama mati narava? Ali nas dogodek ne spominja na preveliko medsebojno ljubosumje, zeleno zavist do soseda, nestrpnost do sočloveka z drugačnim mnenjem od našega? V vsakem primeru smo se dolžni iz zgodbe o Zlatorogu naučiti, da moramo zaupati sebi in poštenemu sočloveku, svojemu bližnjemu. Zaklad, zakopan nekje pod Bogatinom, čaka na nas, če bomo doumeli povest o Ludviku, o Zlatorogu in o drežniški kozi.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 1/2021.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice