Katedrala svobode ponovno razpravljala v živo

Katedrala svobode je neformalno združenje oseb, ki usklajujejo spoznanja in mnenja o pomembnih vprašanjih Slovenije. Njeni sodelavci so osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike, katerih namen je prispevati za soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo. Ikona Konvencije je Katedrala svobode, Plečnikova upodobitev slovenskega parlamenta, razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.
Covid 19 je vplival na delovanje vseh, tudi Katedrale svobode, ki se je po dolgem času v petek, 28. maja 2021 ponovno sestala v ožjem krogu članov svojega odbora. V dvorani Slovenske matice so priredili posvetovanje o aktualnih vprašanjih slovenske države in družbe. Na posvet so bili povabljeni tudi člani Zbora za republiko in Act Tanka.
Kot so zapisali Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Janez Podobnik in Peter Jambrek je uvodoma bilo poudarjeno, da so vprašanja stisnjena v čas med pandemijo v lanskem in letošnjem letu ter prihodnjim super volilnim letom.
Ter nadaljevali: »Vmes se je zgodil prehod vlade iz rok Marjana Šarca v roke Janeza Janše, razporejanje strank in volivcev vzdolž ločnice med tranzicijsko levico in osamosvojitveno desnico, ob spremljavi medijskih, parlamentarnih in pouličnih konfrontacij, ter neposredno pred polletnim slovenskim predsedovanjem Evropski uniji.
Zastavljeno je bilo tudi izhodiščno vprašanje, ali je možno spregledati, v očesu teh viharjev, bistvo aktualne slovenske krize ter napovedati ureditev konfliktnih razmerij v republiki na nov način in na novi ravnini?
Na posvetu je tekla razprava v glavnem o izzivih in težavah aktualne slovenske družbe: o radikalizaciji in polarizaciji politike, ki izvirata iz nezadovoljstva tranzicijske levice z aktualno vlado; o (ne)spoštovanju nedotakljivosti ustave, ki pomeni sidro slovenske državnosti in osamosvojitve; o neuravnovešenosti slovenskih medijev in šolskega prostora; o sporazumevanju med alternativnimi politikami (»gradnja mostov« med obema bregoma); predvsem pa o nezadržni tridesetletni rasti narodne in državne samozavesti, svobode in blaginje. Posamezni razpravljavci (med katerimi so bili Peter Jambrek, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Janez Podobnik, Anton Stres, Jan Zobec, Andrej Umek, Marko Balažic, Franci Kindlhofer, Janez Remškar, Damjan Mihevc in Peter Gregorčič) so spričo »sistematičnega razgrajevanja Slovenije« in njenih »vrednotno-identitetnih temeljev« poudarjali pomen razprav in povezovanja liberalnih in konservativnih intelektualnih krogov. Omenjena je bila potreba po iskrenem in tvornem dialogu s kolegi, ki priznavajo tudi drugačna intelektualna in vrednotna izhodišča.«