Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Sveti Florijan v luni

V zlatih starih časih, ko so bile krave še po grošu, teleta pa po krajcarju, je služil sveti Florijan za pastirja. Vsako leto je zaslužil krajcar. Tako je služil tri leta in zaslužil tri krajcarje.

Po treh letih je sklenil, da bo odšel po svetu. Gospodar ga ni rad pustil, ker je bil priden, vesel in dobrosrčen. A kaj je hotel? Da pa mu pastirček ne bi mogel oponašati skopuštva, mu je dal za nameček še lepo novo suknjico.

Pastir jo je veselo drobil po prašni cesti in zadovoljno žvenketal s krajcarji v žepu, suknjico pa je nosil kar v roki, tako mu je ugajala. Potoval je, vendar pravzaprav ni vedel, kam bi šel niti kaj bi počel z denarci.

Srečal je siromašno oblečenega popotnika z lepo črno brado, ki ga je poprosil za krajcar. Dal mu ga je, saj je imel v žepu še dva, čez roko pa suknjico.

Florijan je srečal siromašnega popotnika z lepo črno brado.
Florijan je srečal siromašnega popotnika z lepo črno brado.
Vir slike: Pixabay

Žvižgaje jo je drobil naprej. Prišel je za ovinek. Tu ga je znova poprosil za krajcar popotnik, ki je bil na moč podoben prvemu. Pastir je dal tujcu še drugi krajcar in se niti ozrl ni za njim.

Na tretjem ovinku je pastirčka spet prosil za krajcar popotnik, ki je bil tak, kot bi bil brat prvih dveh. A pastirčku tudi zadnjega krajcarja ni bilo žal. Še pogledal ni, komu ga je dal, in je šel dalje.

Zdaj seveda ni mogel več žvenketati z denarjem, pač pa je to delal popotnik.

Dobro, da pastirček tega ni slišal. Morda bi bil tedaj vendarle malo hud, vsaj toliko, da bi pljunil ali sam sebi pokazal noge, kar je naredil gospodar, kadar je šel od doma, da ne bi dobil urokov.

Pastirčku zdaj ni bilo več treba držati roke v žepu in paziti na denar, zato si je oblekel suknjico in jo hotel ubrati naprej. A spet je stal čudni popotnik pred njim in ga prosil še za suknjico.

Tedaj se je tudi pastirčku zazdelo čudno, da so si vsi popotniki podobni kakor krajcar krajcarju in vsi enako slabo oblečeni. Toda mislil si je: »Siromak je že star, jaz pa sem mlad. Nikoli nisem imel suknjice in tudi zdaj je ne potrebujem.«

Zato je dal popotniku še suknjico.

Tedaj je tujcu zažarel obraz in pastirček je v njem prepoznal samega Kristusa. Kristus ga je vprašal: »Florijan, s čim naj ti povrnem krajcarje in suknjico?«

Pastirček mu je skromno odvrnil: »Ni treba, saj ni vredno plačila! Če pa si smem kaj dobrega zaželeti, naredi, da bom vedno mlad in vesel in da se bom vedno smejal.«

Želja se mu je izpolnila. Prišel je v luno in od takrat se vsak mesec pomlaja in vedno dobrohotno smeje, posebno v mlaju, kadar gleda mene ali tebe ali koga drugega.

Sveti Florijan v luni je koroška legenda, ki jo je zapisal Vinko Möderndorfer po pripovedovanju Ivana in Marije Jelen iz Mežice.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice