Oče slovenske književnosti, ki je ljubil Slovence
»Rodil sem se v deželi Kranjski na Raščici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v letu 1508.,« je zapisal Primož Trubar v uvodu svoje knjige Novega testamenta poslednji dejl (1577). Točen datum njegovega rojstva ni znan, najverjetneje pa je bil rojen 8. junija, zato na ta dan praznujemo državni praznik – dan Primoža Trubarja.
Preberite tudi:
Dan Primoža Trubarja: slovenski državni praznik, za katerega marsikdo sploh ne ve
Njegov oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo, pa tudi tesar in ključar cerkvice sv. Jerneja. Oče se je pisal Malnar (mlinar). Materi je bilo ime Jera. Po njej je Primož prevzel priimek Trubar, oziroma izvorno Trobar. Koliko bratov in sester je imel, nam ni znano. Izročilo nam pravi, da je turjaški grof leta 1520 takrat dvanajstletnemu Primožu omogočil odhod v šolo na Reki, da bi si pridobil izobrazbo za službo duhovnika.
Vir slike: Falajfl.
Od izobrazbe za duhovnika do izgnanstva
Eno leto je ostal tam, nato pa odšel v samostan sv. Petra v Salzburgu, kjer se je ob šolanju preživljal kot pevec pri bogoslužju. Kasneje se je šolal tudi v Trstu, na dvoru škofa Petra Bonoma. Škof Bonom je imel smisel za jezike in je pri bogoslužju uporabljal tudi slovenščino. Tam se je Primož seznanil tudi s spisi Erazma Rotterdamskega. Šele devetnajstletnemu mu je bila zaupana župnija pri Loki na Radečah. Še naprej se je šolal na Dunaju in kasneje ponovno v Trstu, kamor so ga pregnali turški vpadi.
V Trstu ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško. Takrat je bil že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je v Nemčiji sprožil Martin Luter. Leta 1540, ko mu je zaradi njegovih nazorov grozil zapor, se je ponovno zatekel k škofu Bonomu. Po njegovem posredovanju je bil imenovan za ljubljanskega kanonika.
Leta 1548 je moral pobegniti v Nemčijo, saj ga je ljubljansko cerkveno sodišče izobčilo, mu zaplenilo hišo v Ljubljani (sedanji Levstikov trg), šentjernejsko župnijo in celjski beneficiat, posvetno deželno sodišče pa ga je obsodilo na zapor. Z begom je postal tudi deželni odpadnik.
Prva slovenska knjiga je nastala v Rothenburgu
V izgnanstvu, ko ni mogel rojakom pridigati v maternem jeziku, je poprijel za pero in napisal Katekizem, ki je bil natisnjen leta 1550 v Tübingenu, hkrati z Abecednikom. S svojo prvo knjigo, Abecednikom, ki obsega osem listov, je hotel ljudstvu, ki ni znalo nemščine, pomagati, da se nauči brati. »Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti.«
Druga knjiga, Katekizem, ki vsebuje nekatera pojasnjevalna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri, pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: »farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše«. Večina izmed teh, ki sta jim bili knjigi namenjeni, so bili nepismeni.
Primož Trubar je za vsakega Slovenca oče, brat in prerok. (Jože Rajhman)
Primož Trubar je bil več kot le začetnik knjižne slovenščine. Bil je tudi pobudnik oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. V Slovencih ni videl hlapcev, temveč velik potencial. Prav zato je rojake želel izobraziti. Nagovarjal jih je z »lubi Slovenci«.
Vir slike: Celje.
In kljub temu, da je bil trden protestant, je poskušal razumeti druge vere. Bil je vključujoč in razumen. Poleg tega pa tudi vztrajen in pogumen. In kljub temu, da je mnoga leta živel v izgnanstvu in je tam tudi umrl, je do zadnjega ljubil svoje rojake, svoj jezik in domovino. S svojim zgledom nas še vedno uči, da je vredno »stati inu obstati« in nam namiguje, da bomo lažje obstali, če bomo enotni in drug do drugega razumevajoči.
