Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Muca, ki je imela vzeti peska

Enkrat je bil lep lep pesek, je imel celo kodre kakor mladi fantje, veste, da ni bil grd, prav lep psiček je bil. In mačica je bila še lepša. Je imela bel obrazek in je bila kakor tale naša, ki ima potem proge navzdol, ampak obrazek je imela bel kot mleko.

Tedaj ta pes jo je zmerom gledal, se je zaljubil vanjo. Tedaj je rekel: »Joj, lepa moja mucica! Če si ti pri volji, jaz te vzamem!«

»Dobro, zakaj pa ne: se bova vzela, bova mož in žena kakor drugi! Pa bova naredila tudi ženítke (v rezijščini beseda za svatbo, op.a.)?«

Je rekel: »Vse bova naredila! Mora biti kot na pravih ženitkah in tudi cítira (violina po rezijsko) bo, se bova vsaj naplesala ta dan!«

Tedaj je bil vesel. Pes je bil vesel, muca še bolj, tako da je poskakovala in od veselja stresala noge, kot bi ne bile njene. Da kdaj bo šel delat papirje dol na občino?

»Dobro,« je rekel, »si odločena, me ne boš pustila?«

Joj, da ga ima tako rada, da ga ne more imeti rajši, kot ga ima.

»Dobro,« je rekel, »molči,« pravi, »jutri, pojutrišnjem,« je rekel, »bom šel dol in bom poskušal narediti papirje!«

Tedaj je šel. Tedaj ko je prišel tje dol, so imeli drugo delo na občini, so rekli, naj gre nazaj in naj pride drugi dan.

Je prišel gor, pravi muca: »Si naredil papirje?«

»Joj,« je rekel, »sem prišel dol, je bila zaprta občina za zaročanje, so rekli, naj pridem jutri.«

»Dobro,« pravi, »torej jutri.«

»Joj,« pravi, »se mi zdi dolgo čakati!«

»Dobro,« je rekel, pravi, »saj pojdem spet!«

Je šel spet, je prišel dol, lepo naredil papirje, vse v redu tam na občini, je bilo treba le še iti k poroki. Torej zdaj morata pripraviti bonbone in konfete in podobno, pa meso, ki ga bojo potrebovali, in marsalo in vermut … Muca je dobro vedela, kaj vse pritiče, saj so morali vse lepo pripraviti.

Veš, da so pripravljali: za skodelice so postavljali orehe okoli in okoli in lešnike; so mislili dajati vino v lešnike in orehi naj bi bili za jedila.

Ko je šel in prinesel gor papirje, je bila vesela muca in je skakala po vsi hiši, kjer je bila.

»Dobro,« je rekel, »papirje bom shranil jaz.«

»Ne,« je rekla, »ti ne moreš shraniti papirjev, ker si moški, ti bi jih lahko zgubil! Jih bom shranila jaz, ki sem ženska, jih bom lepo lepo shranila!«

Torej je vzela papirje in se je zanesel na muco. Je vzela papirje in jih nesla skrit – veš ti, kam?

No, tisti dan, ko so imeli iti k poroki, so šli iskat papirje – nikjer papirjev! Miši so jih bile raztrgale, da je ostalo samo nekaj razcefranih kosmičev. Muca si je začela ruvati dlako in je prišla dol: »Jojmene!« proti pesku, »jojmene!«

»Kaj imaš, kaj imaš?«

»Joj meni, nesrečnici!« je rekla. »Kaj imam, kaj imam? Ti bi moral videti, kaj se je zgodilo!«

»Kaj se je zgodilo?«

»Joj,« je rekla, pravi, »so šli vsi papirji!«

»Kam so šli? Jih nisi skrila?«

»Jojme,« pravi, »jaz sem jih že skrila, ampak,« pravi, »pridi pogledat gor, to je velika nesreča! Je vse raztrgano, vse razcefrano!«

»No, kdo pa jih je raztrgal?«

»No,« pravi, »miš! Jojme, ti ne morejo narediti drugih papirjev tam doli na Rávanci?«

Je šel spet dol na Rávanco, spet na občino, ubožček. Je prosil, pokleknil, povzdignil takole gor rokice, naj mu za božjo voljo naredijo poročne papirje, vendar jih niso hoteli narediti več. So rekli: »Smo ti jih naredili enkrat in zdaj je zadosti!«

Tedaj je prišel gor, kaj je naredil pes? Je na pol raztrgal muco, in muca, ubožica, je začela jokati. Morete vedeti sami, je mijavkala in mrnjavkala, da mau in maramau in maramau in maramau jo bije pesek!

Tedaj je pomislila: »Hej, ti si jih dal meni, ampak tudi jaz, ko najdem miš, si bo zapomnila, da je živa!«

Saj vidite: pes gre za mačko, ker so bili papirji raztrgani, in mačka gre za mišjo! Se ne morejo videti!

Ta pravljica je iz knjige Zverinice iz Rezije, zapisal jo je dr. Milko Matičetov po pripovedovanju Tine Vajtove iz Solbice.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice