Pred 100 leti v Slovencu

Sovjetska Rusija in pravoslavna cerkev
Lenin, takratni voditelj Rusije, se je osebno sestal s patriarhom Tihonom, ki je vodil pravoslavno cerkev v državi. To je bil pomemben pokazatelj pripravljenosti takratne Sovjetske vlade na pogovor in pogajanja s cerkvijo.
Lenin je že pred pogovorom dovolil delovanje vseh cerkva v državi, na sestanku pa je povedal, da se bodo tudi samostani vrnili v roke prvotnim lastnikom. Patriarh je dobil tudi zagotovilo, da bo država poskrbela za dostojno gmotno stanje duhovščine ter, da je vlada pripravljena narediti še več, samo da cerkev preneha s trenutnim odporom proti režimu.
Preberite tudi:
Patriarh Tihon je bil na položaj postavljen približno tri leta pred tem in je že takoj na začetku postavil trdna načela proti oblasti. Že takrat pa je imel takšno moč, da si ga sovjetska oblast ni upala zapreti. Versko življenje je pod roko Tihona postajalo živahnejše in močnejše, vse dokler se država ni bila prisiljena ukloniti cerkvi.

Vir slike: Splet
Jugoslovanski ultimat Avstriji
Pisali smo že o tem, da je bil izveden poskus atentata na Jugoslovanskega regenta. Kasneje so v preiskavi ugotovili, da je napadalec bombe pridobil na Dunaju, kjer naj bi tudi bilo zbirališče teroristov.
Avstrijski časopis je na to podal komentar, da na Dunaju o tem do takrat ni bilo nič znanega ter, da je na Dunaju res veliko političnih beguncev, ampak da so ti večinoma iz Ogrske in zaradi tega ni možnosti, da bi bil Dunaj center terorističnih akcij za Balkan.
Parlamentarne počitnice
Podobno kot danes, se je tudi takrat življenje občutno umirilo med poletnim časom. V političnem sklopu časopisa Slovenec so poročali o tem, da se kar nekaj časa ni zgodil noben politično važen dogodek, saj je veliko število poslancev že zapustilo Beograd in se odpravilo na dopust. Narodna skupščina naj ne bi bila sklicana vse do jeseni, razen če se bi pripetilo kaj posebnega.
Lažne novice pred 100 leti
Tudi v letu 1921 so poznali lažne novice. Neki zagrebški časopis je objavil članek, da se tistim poslancem, ki se niso udeležili zadnje konstituante, razveljavi mandat. »Ta vest je popolnoma neresnična,« je poročal Slovenec.
Doslednost v politiki
V tistem času je prah dvigovala predvsem na novo sprejeta ustava v Jugoslaviji. V ustavi je bilo med drugim zapisano, da se cerkev ne sme uporabljati v strankarske namene. Že kmalu po sprejetju ustave, pa so isti ljudje, ki so ustavo sprejeli, zahtevali, da se mora to sprejetje proslaviti tudi v cerkvi.
Za cerkev pa je bilo v ustavi spornih kar nekaj členov, ki so na takšen ali drugačen način omejevali delovanje in učenje cerkvenih ustanov. V ta namen je bil ta prispevek zaključen z naslednjim stavkom: »Znamo, da je ustava zakonito zaključena, a proslavljali je ne bomo, nego se borili za njeno revizijo.«
»Rešimo mladino!«
Tako se je glasil naslov obsežnega prispevka o posledicah vojne za mladino. »Ljubljanska mladina je bila pred vojno v moralnem oziru v primeru z drugimi večjimi mesti prav dobra. Danes pa ni več taka, kar mora vsakega mladinoljuba zelo boleti in ga navdajati s skrbjo, kam bomo prišli, če se ne bo vse storilo, da se bo izvlekla naša mladina iz moralne mlakuže, v katero zahaja.«
Beseda je tekla o tem, da so otroci bili prepuščeni sami sebi: očetje so z vso vnemo delali, matere pa so gospodinjile – po novem tudi v premožnejših rodbinah, ker se služkinj enostavno ni dalo dobiti. Tako starši svojih otrok niso mogli nadzorovati in vzgajati kot prej. »Šolarice že iz ljudskih šol se izprehajajo same in pridružujejo se jim mladi šolarji. Iz tega se rode hude tvari, hujše kakor to javnost ve.«
Pisali so tudi o tem, da so začeli otroci med 12 in 14 letom zahajati v lokale in se tam razdelili v »parčke.« V prispevki je bilo tudi vprašanje, ali naj to razbije policija, vendar bi se potem takega otroka, ki bi ga spremljal stražnik, držala slaba beseda.

Vir slike: Splet
Ljubljansko mladino naj bi pokvarile tudi plesne šole, po katerih so se dogajale hude stvari, vendar je država plesne šole omejila. V Ljubljani je bilo tudi veliko veselic, na katere je zahajala »nezrela mladina.« V članku so se spraševali, kje je ta mladina dobila denar za veselice. Zaslužki za tako mlade ljudi niso bili dovolj visoki, starši pa denarja niso imeli.
V povezavi s tem je bilo zapisano, da so se razpasle tudi tatvine. Krasti so pričeli tudi otroci, stari med 7 in 8 leti, združeni v skupine. Kritika je padla tudi na urejanje razsvetljave – »Nedovoljene stvari pospešuje tudi slaba razsvetljava v Ljubljani.« – ter na šport. Šolarji in dijaki so se ves dan igrali z žogo, pred poukom in po pouku. V prispevku so objasnili, da se mora šport mladine organizirati tako, da se mu otroci posvetijo pod nadzorom vzgojiteljev, saj so zaradi športa padli učni uspehi v šolah.
»Zapisali smo to z gorečo željo, naj starši, vzgojitelji in mladinoljubi vse store, da se odvrne od naše ljubljanske mladine zlo, dokler je še čas.«