Naprej na vsebino

Kdo je kriv, da je precepljenost v Sloveniji slaba?

Precepljenost se je v Sloveniji ustavila na dobrih 38 odstotkih cepljenih z vsemi odmerki. Za primerjavo: delež cepljenih z vsemi odmerki je na ravni Evropske unije malo pod 50 odstotkov. Doseči cilj, ki je zastavljen na 60 odstotkov, se zdi znanstvena fantastika, čeprav je cepiva že dlje časa več kot dovolj. Celo toliko ga je na voljo, da ga lahko izbiramo. Kaj je šlo torej narobe? Z eno besedo, po mojem mnenju, za katero dopuščam tudi možnost, da je napačno: vse.

Komunikacija vodilnih in odgovornih

Razumem, da je šlo za nov virus, o katerem ni bilo pred letom in pol praktično še nič znanega. Razumem, da so se vsi odgovorni iskali. A iskali in našli bi se lahko bolj koordinirano. Množica med seboj neusklajenih izjav je med ljudmi zasejala dvom. Tako glede virusa samega, kot glede nošenja mask in nenazadnje tudi cepljenja. Dvom in strah pa sta odlična hranilna podlaga za gojenje teorij zarot, ki so zrastle kot bakterije v petrijevki. In se namnožile do te mere, da jih ni bilo več moč ustaviti.

Ta saga se seveda še nadaljuje. Najbolj novo poglavje neusklajenega komuniciranja in namakanje en drugega v smrdljivo mešanico krivde je aplikacija za preverjanje pogojev PCT – ki je v obliki, kot je na voljo organizatorjem sedaj, milo rečeno, neuporabna. Ali je kriva informacijska pooblaščenka, ali NIJZ ali minister za zdravstvo ali sam predsednik vlade je konec koncev nepomembno in nam je popolnoma vseeno. Kar pa nam ni vseeno je pa to, da se še enkrat več počutimo opeharjene. In ne, nismo zadovoljni. Ker ne veste, kaj bi z nami, kaj bi z dragimi aplikacijami in nenazadnje, kaj bi sami s seboj.

Kaznovanje namesto spodbud

Tisti, ki so se izkazali za uspešne in so v svojih okoljih uspeli zamejiti negativno naravnanost proti cepljenju, so bili okarani, namesto da bi bili postavljeni za zgled in naprošeni, da pomagajo tudi v drugih okoljih. Ja, govorim o Kočevju. O občini, v kateri so z očitno odlično komunikacijo z občani, ki je bila usmerjena k spodbujanju k cepljenju, podajanju strokovnih informacij o cepivu in usmerjanju k pravim informacijam o cepljenju, dosegli, da se je več kot tretjina občanov (Kočevje, Kostel in Osilnica) precepila že v marcu. Marsikatera pikra je bila izrečena na njihov račun, čeprav inšpekcija ni ugotovila nepravilnosti.

Uspeh je v Sloveniji pač še vedno kriminal in tisti, ki izstopajo, morajo biti kaznovani. Ali pa jim je vsaj treba poslati inšpekcijo, da jim vzame nekaj dragocenega časa. Če drugega ne, da preverijo, če ne cepijo morebiti tudi medvedov, medtem ko drugod po Sloveniji primanjkuje cepiva. Kaj bi se zgodilo, če bi to zgodbo o uspehu uspeli prenesti na celotno Slovenijo? Bi bili danes že kaj bližje zastavljenemu cilju? Slabše zagotovo ne bi bilo.

Zasnova reklamnih plakatov sloni na ideji da smo Slovenci na prvem mestu sto procentni altruisti in bomo naredili vse, da zaščitimo druge in na drugem mestu – butasti. Vir slike: Splet.
Zasnova reklamnih plakatov sloni na ideji, da smo Slovenci na prvem mestu sto procentni altruisti in bomo naredili vse, da zaščitimo druge in na drugem mestu – butasti.
Vir slike: Splet.

Promocija, ki to ni

Vsak, ki je kdaj prišel blizu marketingu ve, da če želiš kaj prodati, potrebuješ strategijo. Enako velja, če želiš ljudem »prodati« brezplačno cepljenje. Pomemben del te strategije je kreativno oglaševanje in promocija. In jasna komunikacija. Dobro je, če vemo, koga nagovarjamo in kaj je tem, ki jih želimo prepričati, pomembo.

Kopica plakatov s sporočili, kot so: »Cepil sem se, ker želim igrati na koncertih v živo«; »Cepila sem se, ker mi je mar za druge«; »Cepila sem se, ker želim da so stranke v mojem salonu varne« … in meni osebno najbolj butast: »Cepila sem se, ker obožujem potovanja« (na sliki pa nekdo koraka proti svetlobi, kot da gledamo znanstvenofantastični film, v katerem je ravnokar nekdo umrl in se je scenarist odločil prehod v onostranstvo zelo jasno prikazati) – več kot očitno priča o tem, da tisti, ki je oblikoval idejno zasnovo tega meni, da smo Slovenci na prvem mestu sto procentni altruisti in bomo naredili vse, da zaščitimo druge in na drugem mestu – butasti. Žal (ali pa na srečo) nismo nobeno od teh dveh možnosti.

Mediji – tako pro kot contra

To poglavje bi bilo lahko zelo dolgo. O vsebini zastavljenih vprašanj na vladnih novinarskih konferencah ne bom izgubljala besed, saj ste jih lahko spremljali. Morda le ta stavek: vse, prav vse je bilo na novinarskih konferencah bolj pomembno, kot bistvo – preprečevanje širjenja virusa. Od samega začetka naprej je bilo v ospredju tekmovanje kdo bo katerega govorca bolj zabil in ga vprašal večjo neumnost, da bo potem tisti, ki odgovarja, izpadel neumen. In spet bodo ljudje lahko rekli – »No evo, saj nimajo pojma, samo omejujejo nas«.

Prav tako škodljivi kot tisti mediji, ki so na vsak način hoteli vreči senco dvoma na odgovorne (kar, žal, iskreno rečeno, niti ni bilo težko) ali pa morda še bolj, so mediji, ki ukrepe in cepljenje na vsak način zagovarjajo do te mere, da spregledajo uradne podatke. Če so stranski učinki, pač so. In nima se smisla pretvarjati, da jih ni, ker ljudje niso neumni. Če se po cepljenju še vedno lahko okužiš, se pač lahko okužiš. Če cepljen lahko prenaša okužbo naprej, naj se tudi to pove tako, kot je.

Ne pisati človeški um ponižujočih prispevkov o tem, kako je neverjetno, da ljudje jemljejo zdravila, čeprav imajo stranske učinke, ne bi pa se cepili. Kdo zdrav pa jemlje zdravila (z izjemo kontracepcije in viagre)? Cepit se gremo zdravi, mar ne? Bolan tako ali tako ne smeš niti blizu zdravstvenih domov. S primerjanjem neprimerljivega dobi človek le še eno potrditev, da ga imajo sedaj pa res da že prav vsi za norca.

Dihur v živalskem vrtu Oaklandu se sladka med cepljenjem proti Covidu-19, medved pa je za nagrado dobil porcijo stepene sladke smetane. Vir slike: Arhiv živalskega vrta v Oaklandu.
Dihur v živalskem vrtu Oaklandu se sladka med cepljenjem proti Covidu-19, medved pa je za nagrado dobil porcijo stepene sladke smetane.
Vir slike: Arhiv živalskega vrta v Oaklandu.

Debate o nagrajevanju in kaznih

Prav tako neproduktivne, kot ti plakati, so razprave o tem, kako bi tiste, ki se bodo šli cepit, nagradili. Denarne nagrade, dodatni dnevi dopusta, ni da ni. Halo? Kaj pa dobijo tisti, ki so se šli cepit pred tem? Poleg tega pa je to deljenje bombončkov kontraproduktivno. Človek se vpraša – kaj pa bodo oni imeli od tega, da se jaz cepim, da bi me zato celo nagradili? A ni smisel cepljenja v tem, da na prvem mestu poskrbim zase, da ne bom resno zbolel? Ker, če to ni to, potem res ne vem, zakaj bi se sploh kdo cepil. Ja, smo družba individualistov. Prav je tako. Ljudje moramo imeti različna mnenja in poglede, da lahko kot družba sploh funkcioniramo.

Poglavje zase so grožnje. Kam bomo lahko šli in kam ne bomo mogli, če bomo ali ne bomo cepljeni. In kaj bo, če bomo ponovno zapirali gospodarstvo. »Otroci, če boste sedaj pridno spali ali pa boste vsaj pridni, da bodo vaši prijatelji lahko spali, boste potem lahko šli na igrišče«- to mislim, da deluje samo v vrtcu. Pa še tam pogojno. In hkrati priča o tem, da vzgojiteljica ni sposobna obvladovati skupine, brez da jim ponudi podkupnino oziroma kazen, če je ne bodo upoštevali. Ker si ni uspela zgraditi zaupanja vredne avtoritete. In do tukaj smo očitno prišli. Tudi zaradi marsičesa naštetega zgoraj. In ne, tudi to ne bo delovalo. Samo razkurilo bo vse še bolj. In tako cepljeni kot necepljeni bodo še bolj prepričani v svoj prav in še bolj besni.

Dve strani vedno bolj naperjeni ena proti drugi

Čudni časi so nastopili. Sedaj se ne pogovarjamo več o tem, kdo je za Janšo in kdo je proti Janši. Zdaj se pogovarjamo o tem, kdo je bolj butast in večja ovca – tisti, ki je cepljen, ali tisti, ki to ni. In tisti, ki okoli sebe napadate in grizete vse necepljene, češ kako neodgovorni so in kako vas ogrožajo, s tem prav nič ne pripomorete k temu, da bi se šli cepit. Kvečjemu nasprotno. Saj imamo vsi nekaj bolj ali manj zdrave trme v sebi. In vsak zase ve, kako je najbolj prav. In tako je tudi prav. No, da ne bo pomote, prav tako kot ti cepljeni, ki napadajo necepljene, so nadležni anticepilci, ki imajo cepljene za ovce in nesposobne razmišljanja z lastno glavo in kaj vem kaj še vse. Dajte že mir no, oboji. Kaj če bi se enkrat pobrigal vsak zase? Saj ni tako težko.

Komu mislite, najbolj prija to, da se grizete med seboj? Divide et impera – deli in vladaj. Ste že kdaj slišali za ta pregovor? Jaz sem cepljena. In ne, ni mi žal. In ne, nisem bila nagrajena za to. In ne, nobena multinacionalka mi ne bo plačala, ker sem to napisala. Cepila sem se po tehtnem premisleku in ker sem se SAMA tako odločila. Noben plakat ni pripomogel k temu, res ne. In ne, nisem se cepila za to, da bi šla lahko na morje na Hrvaško, ker tam že dve leti nisem bila.

In ne boste verjeli – družim se tako s cepljenimi kot s tistimi, ki to niso. In ne boste verjeli – še vedno se imamo pogovarjati tudi kaj drugega, kot o cepljenju. Spoštujem njihovo odločitev, kot oni spoštujejo mojo. In to je edina umetnost – da ne pozabimo, da smo svobodna bitja. Vsak se ima pravico odločati po svoje. In vsak na koncu tudi nosi posledice lastnih odločitev.

In to … to je vsa strategija, ki bi bila potrebna.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice