Skip to content

Če bi namesto, da protestirate, nastavili ramo, bi otroci že lahko normalno živeli

Skoraj leto in pol je že minilo od takrat, ko sem se spraševal, kaj bi starši sploh radi. Ko so se zaprle šole in vrtci, je bilo povsod polno pritoževanja, da to pa že ne more biti. Otroci sodijo v šolo. Otroci potrebujejo družbo. In mi, starši, potrebujemo svoj mir.

Potem so se šole in vrtci odprli. V skladu s priporočili NIJZ za preprečevanje širjenja okužb koronavirusa so se morali razkuževati, ostati v matičnih razredih in nositi maske. Spet ni bilo prav. Priporočila so bila označena za nerealna, neživljenjska, skoraj da na meji psihopatskega.

Zdaj so šole odprte. Otroci še vedno nosijo maske. Enkrat na teden si šolarji zadnje triade in dijaki vrtajo po nosu in se samotestirajo. Tu pa tam se najde kak razred, v katerem otroci protestirajo in se odločijo, da mask pač ne bodo nosili. Pogoste so tudi karantene celotnih oddelkov, ko zaradi okužbe v razredu deset dni otroci ostanejo doma in delajo na daljavo. Na nek način živimo v stanju kontroliranega kaosa. Kaosa s hitrimi testi, maskami, tistimi, ki se držijo vsega in tistimi, ki se ne držijo ničesar.

In ker nam to ni po godu, protestiramo. Zdaj ne le več ob petkih ampak tudi ob sredah. Protestiramo proti vladi, proti ukrepom, nekateri celo protestirajo, ker virusov ni. Sploh jih ni. Ne obstajajo. Ker so to napisali na list papirja in naprintali in to je zdaj uradni dokument, ki dokazuje, da virusi ne obstajajo. Že od 19. stoletja naprej nam torej znanstveniki lažejo. In tisti, ki so umrli za posledicami enega ali drugega virusa, so bili očitno hipohondri. Hipohonder je tudi moja žena, ki je zaradi virusa HPV imela operacijo na materničnem vratu.

Virusi, ki jih ni. Vir slike: Evedez.si.
Virusi, ki jih ni.
Vir slike: Evedez.si

Morda me je malo odneslo od bistva, zato bom še enkrat začel: skoraj leto in pol je že minilo od takrat, ko sem se spraševal, kaj bi starši sploh radi. In odgovor mi še vedno ni popolnoma jasen. Ali pa vsaj pot do tega, kar želimo, ne. Najverjetneje vsi želimo, da bi otroci živeli neko staro normalno življenje. Da bi se lahko družili, da ne bi nosili mask in bi si lahko gledali v obraze in si, če bi to želeli, tudi pokazali jezik ali kako drugo grimaso. Najstniki so pri osvajanju svoje simpatije zdaj res omejeni samo na mežikanje. Da bi lahko šli na sproščene šolske izlete, da bi imeli normalne valete in maturantske plese. Da bi bili lahko enostavno – otroci in najstniki. Tako, kot smo to bili mi v njihovih letih.

A kako to doseči? S protesti bo težka. Ker tisti, proti kateremu protestirate, se ne zmeni za vas. Tisti nima niti lastnih možganov. V bistvu je zelo majhen patogen, ki se lahko razmnožuje le v živih celicah, saj sam nima niti celičnih mehanizmov, potrebnih za lastno razmnoževanje. Nekateri celo menijo, da ga ni, pa kljub temu protestirajo proti njemu. Aja, vi ne protestirate proti virusu, vi protestirate proti vladi. V enem delu se moram strinjati z vami, vsi ukrepi res niso optimalni. In kar je še huje je to, da se vse tako pogosto spreminja, da je res da že težko slediti. Ampak ti ukrepi so ne glede na vse tisti, ki nas še nekako držijo pri življenju. Nekatere dobesedno, druge pa tako, preživitveno. Da so dejavnosti odprte in si lahko služimo vsakdanji kruh, ker vsi pač na socialo ne moremo iti.

Kako torej to doseči? Saj je bilo že tisočkrat povedano, ampak nam odgovor ni dovolj všeč, da bi ga upoštevali. Maske in razdalja bodo odpadle, ko bo virus oslabel in se ne bo več širil. In kako bi to najhitreje dosegli? Ja tako, da bi se pač še enkrat (ali dva krat) pičili. Ampak ne, to pa ne. Tega pa že ne bomo dovolili, to je poseg v naše življenje, poseg v naše telo. V tem trenutku ne gre več za to, da želimo, da otroci normalno živijo, zdaj gre za naše pravice. Če bi namesto, da protestirate, nastavili ramo, bi otroci že lahko normalno živeli.

Najmanj ogrožena starostna skupina je do sedaj žrtvovala največ. Ostali so doma, niso se družili, niso doživeli prvih ljubezni, ko bi jih lahko, niso se podili po parkih v skupinah, doma so bili. Distancirali so se. Iz solidarnosti, da ne bi okužili staršev in starih staršev. Oni so to razumeli. V eno smer je medgeneracijska solidarnost torej delovala. Lepo smo jih naučili. Ko bi se pa mi morali cepiti, da bi zaščitili najmlajše, tiste, ki se cepiti še ne morejo, smo pa šli raje protestirat. Pri zgledu smo pogrnili.

Subscribe
Notify of
guest
3 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Z. Vid
Z. Vid
3 years ago

Pa koga ti zavajaš? Ne me zalit in prepričat v nekaj kar vsi vemo da je samo vesoljni nateg. Ki služi samo za zaslužek in počasni genocid brebivalstva na zemlji! A misliš da ti narod verjame vse te bedarije ki jih pišete plačanci od odlocevalcev. Bogi ste res. Ni vam pomoči. Kovid-19 je nič druga kot samo ena od variant gripe.

Janez
Janez
3 years ago
Reply to  Z. Vid

Dokler ne boš sam zbolel.

Džemo
Džemo
3 years ago

Lep članek. Mislim, da si zaslužite nepovratna javna sredstva.

Prijava na e-novice