Naprej na vsebino

Politika proti stroki ali stroka proti politiki?

V poslednjih dneh čedalje pogosteje slišimo, da politika ne upošteva stroke. Pa poglejmo to trditev malo pobližje.

Najprej naj vsak vpraša samega sebe, kaj bi sam naredil, če bi bil politik. Če bi, predpostavimo, odločal o usodi Slovencev. Če bi mu pri tem različni strokovnjaki podajali različna mnenja. Saj poznamo tisto: trije različni strokovnjaki, štiri različna mnenja.

Politika

Poigrajmo se sprva s pojmom politika. Konfucij je izjavil trditev v smislu: ko je politika poštena, sem zraven, ko je nepoštena, me ni zraven. Lepo povedano, a precej neodgovorno, saj je po mnenju poštenih ljudi politika odgovorno reševanje javnih zadev, tudi ko gredo stvari strmo navzdol. Zadev, ki so dosledno razsežne in med sabo zares prepletene.

Vsak resen politik se kmalu znajde v precepu – čemu dati prednost pri svojih odločitvah ali javnosti – svoji skupnosti ali svoji družini. Edini ameriški predsednik Richard Milhous Nixon, ki ni preživel enpičmenta, je trdil, da je vedno treba dati prednost skupnosti pred družino. To je bil predsednik, ki je ustanovil Agencijo za zaščito okolja (EPA) – organizacijo, ki edina v Ameriki lahko takoj zapre tovarno, ki povzroča škodo okolju.

Nek škotski parlamentarec je na vprašanje, ali bi politik prodal svojo mamo, odgovoril: zagrizen politik bi pojedel svojo hčer in svojo babico, če bi s tem dosegel boljši rezultat na volitvah. Ta Škot je seveda namensko pretiraval s svojo izjavo, a ne gre pozabiti, da si Škoti (tako kot Irci) že stoletja prizadevajo priti izpod angleške nadvlade.

Torej, kaj je storiti politiku (ali politiki), ko od stroke pridobi različna mnenja, pa čeprav samo dve različni mnenji. Kaj potem? Kako se odločiti: uporabiti žreb, večino, dokaze – čigave?, poslušati javno mnenje, spoštovati božje zapovedi …

Kako bi se odločil vsak posameznik, vsak od nas, če bi bil na položaju, ko se mora odločiti. Kajti, če se politik ne odloči, največkrat o zelo celovitih zadevah, se družba kmalu znajde v hudi zmešnjavi.

Stroka

Dajmo se še malo poigrati z besedo stroka. Kaj beseda stroka sploh pomeni.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pomeni posamezno gospodarsko panogo ali znanstveno panogo. Iz tega slovarja zvemo še, da se beseda stroka navadno uporablja s prilastkom, z ozkim področjem. Glej ga zlomka, pa smo blizu ministrstvu za gospodarstvo ali ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, torej blizu politiki. Poleg tega smo blizu sedanji ministrici in sedanjemu ministru, ki sta stalno pod udarom levih političnih veljakov.

Pri stroki gre za poglobljeno znanje, pridobljeno z izkušnjami in učenjem na ozkem področju. Vir slike: Splet.
Pri stroki gre za poglobljeno znanje, pridobljeno z izkušnjami in učenjem, na ozkem področju.
Vir slike: Splet.

No šalo na stran, a vidimo, da je pojem stroka precej čudno opredeljen v SSKJ. Pri stroki gre za poglobljeno znanje, pridobljeno z izkušnjami in učenjem, na ozkem področju. Ne znanosti, saj je eden največjih umov dvajsetega stoletja in človeštva sploh, Karel R. Popper (sam ga ljubkovalno kličem Poprček), kot osnovno merilo za znanstvenost ali neznanstvenost postavil ovrgljivost. Tudi, če je svoje orodje Karl R. Popper nabrusil preostro, je dejstvo, da stroka ni znanost. No, tudi v znanosti imamo zares različna znanstvena spoznanja, do katerih pridejo različni znanstveniki o istem pojavu.

Pojdimo naprej s pomenom beseda stroka. Mogoče je med stroko in znanostjo podobno razmerje kot med znanjem in modrostjo. V znanosti veljaš za dobrega znanstvenika, če imaš mnogo navedkov – citatov. V stroki veljaš za dobrega strokovnjaka, če te ljudje (politiki?) upoštevajo. Potemtakem precej nedorečeno sodilo.

Imamo pa neko merilo, ki je uporabno tako pri stroki kot pri znanosti in to je pošten zapis svojih raziskav in dognanj. Na žalost to zanesljivo ve samo pisar sam. Namenoma sem uporabil besedo zapis, ker je izgovorjena beseda podvržena pozabljanju. Porečete, saj imamo televizijo – ja imamo jo, a stavek izven sobesedila je lahko povsem zavajajoč, da drugih prijemov sploh ne omenjam.

Dobro, če potegnemo črto, ugotovimo, da je strokovno mnenje zelo nejasen pojem, vezan na posamezno področje. Ko upoštevamo še vedno prisotna različna strokovna menja, je skrivanje slovenske politične levice za izreko »stroka pred politiko« obelodanjeno kot popolna manipulacija, kot spretno manipuliranje javnega mnenja. Zakaj? Ker bodo upoštevali tisto stroko, ki njim odgovarja.

Manipulacija

Delo »Ideja manipulacije i manipulacija idejama« pisca Đura Šušnjića nas pouči o manipulacijah javnega mnenja, tudi o več desetletnem manipuliranju v slovenskem političnem prostoru. Preprosto: politika je kurba (to poznamo vsi), jo bomo že mi – levica – peljali naprej (to pa je globoko skrito očem javnosti). To svojo trditev lahko povežem tudi s slovenskim kmetijstvom, a to v kakšnem drugem prispevku.

Manipulacija v slovenskem političnem prostoru se neprenehoma nadaljuje, samo, da je tokrat avtorjem ušla izpod nadzora. Sredini protesti so logično nadaljevanje te pokvarjene manipulacije javnosti in sočasno desetletnih prikazovanj svoje resnice s strani levih medijev – desnih medijev v Sloveniji praktično ni. O politični sredini v Sloveniji sem raje tiho, saj tudi človeško telo nima sredinske roke. Slovenska tiskovna agencija STA se raje sooči s svojim propadom, kot z bolj nevtralnim poročanjem.

Manipulacija v slovenskem političnem prostoru se neprenehoma nadaljuje, samo, da je tokrat avtorjem ušla izpod nadzora. Vir slike: Getty.
Manipulacija v slovenskem političnem prostoru se neprenehoma nadaljuje, samo, da je tokrat avtorjem ušla izpod nadzora.
Vir slike: Getty.

Večina medijev v Slovenji še vedno ponuja svojo, levo resnico. Še vedno polni naše možgane s svojim videnjem dogodkov, ljudi, politike. Ljudje jim ne verjamemo več – celo njihovi, levi, ne več. Ali so jim stvari ušle iz nadzora? K sreči je med nami nova realnost – Internet. Upamo, da ne kot drevo spoznanja. »Uradni mediji« nimajo več monopola in tega se bojijo, bojijo se, da so izgubili vpliv na množice, na ljudi, na volivce, namesto da bi se bali izkrivljanja resnice. Bojijo se, popolnoma upravičeno, za svoj obstoj.

Izhod

Kje je izhod iz tega začaranega kroga? Ali naj iščemo ravnotežje, popravljamo napake, prezremo vse skupaj in se zapremo v svoj krog? Ne smemo poizkušati izpeljati popolnega sistema, bolje je napake postopoma odpravljati in se stopnji popolnosti počasi približevati. To gre samo zelo počasi.

V Sloveniji je poudarjeno hrepenenje po svobodi, ki so jo Slovenci, naši predniki, poznali in živeli. To je, poleg medijskega pranja možganov, glavni razlog za množice na ulicah. Priznati si moramo, da smo Slovenci v zadnjih desetletjih enostrankarskih sistemov veliko naših narodnih vrednot izgubili. Vrnimo med nas medsebojno spoštovanje, spoštovanje samega sebe in svojih bližnjih, vrednoto resnice in, kar v veliki meri vsak dan kažemo, da premoremo, sočutje do sočloveka v stiski in medsebojno pomoč v usodnih časih.

Marsikdo poreče: teorija, ki nima nobene skladnosti s prakso. A glej ta paradoks: ni je bolj uporabne stvari, kot je dobra teorija. Teorija vice versa praksa je zelo uporabna celo v povezavi s covid-19 krizo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice