Prijaznost je v teh negotovih in jeznih časih kot žarek upanja. Upanja, da kot človeštvo nismo »šli po gobe«. Da nas ne glede na vse ne materializem, ne potrošništvo, ne epidemija in držanje distance niso odnesli tako daleč, da bi pozabili, da smo ljudje.
Upanja, da smo nekaj več kot delitev na »ovce, ki so cepljene« in na »antivakserje, ki verjamejo, da je zemlja ravna.« Nekaj več kot tisti, ki po službeni dolžnosti preverjajo PCT pogoj in tisti, ki ga nočejo pokazati, ker njihovo »zdravstveno stanje razen osebnega zdravnika nič ne briga«. Nekaj več kot starši, ki bodo »dovolili nasilje testiranja in mask nad otroci, samo da se jih rešijo« in starši, »ki bodo otroke iztrgali iz šolskega okolja, ker ničesar ne razumejo«. Nekaj več, kot tisti, ki so za leve in tisti, ki so za desne. Da smo še vedno ljudje sposobni osebne odločitve, ki se zavedajo, da imajo pravico do osebne odločitve tudi vsi okoli nas.
Preberite tudi:
Z namenom, da se spomnimo, da prijaznost pravzaprav nič ne stane, hkrati pa bogati nas same in ljudi okoli nas, 13. novembra že od leta 1998 obeležujemo mednarodni dan prijaznosti. Prve države, ki so ga začele obeleževati, so bile Kanada, ZDA in Singapur. Navada je, da se na ta dan deli rumene rože, ki predstavljajo znak preprostih dejanj, s katerimi polepšamo drug drugemu dan.
Vir slike: eposavje.com.
Uradni ambasador dneva prijaznosti v Sloveniji je od leta 2016 društvo Humanitarček, ki pelje projekt Naključna prijaznost (#rendomkindness). Pri nas se rumene rože niso uveljavile, v društvu Humanitarček pa pozivajo vse, da pobarvajo svoj kamenček prijaznosti, ga okrasijo in nekomu podarijo.
Prijaznost lahko izkažemo tudi brez kamenčka
Že star pregovor pravi, da lepa beseda lepo mesto najde. Kar izrečemo ima vpliv tako na nas same, kot tudi na našo okolico. A ni lepo, če nas, ko vstopimo v prostor, kdo vpraša: »Dober dan, kako ste?« Tako malo je potrebno za prijazen pogled, nasmeh, zahvalo.
Preprosta prijazna dejanja, kot je pridržanje vrat, ali pomagati starejšemu nesti vrečke iz trgovine do avta, pobrati čeveljček, ki ga je snel otrok v vozičku, pa tega mamica obložena z vrečami ni opazila … – ta preprosta dejanja močneje vplivajo na povezanost, pripadnost in občutek bližine v družbi. Ne glede na to, če smo tisti, ki to stori, tisti, ki je bil dejanja deležen ali le opazovalec takega dejanja, to v nas prebuja veselje in zadovoljstvo. Oboje pa pozitivno vpliva tudi na naše psihično in fizično zdravje.
Vir slike: Pixabay.
Kaj se dogaja v našem telesu, ko smo prijazni ali deležni prijaznosti?
Raziskave kažejo, da prijazna dejanja v naših možganih povečujejo izločanje serotonina, ki ga nekateri imenujejo tudi hormon sreče. Serotonin je kemična snov v telesu, ki nadzira občutek dobrega počutja. Ureja prebavo, pretok krvi, gostoto kosti, razpoloženje in tudi spolno slo. Pozitivno vpliva na naš imunski sistem.
Sproščajo se tudi endorfini, ki blagodejno vplivajo na bolečine, tako kot pri intenzivni vadbi. Prijazna dejanja sprožajo tudi hormon oksitocin, ki sprošča dušikov oksid, širi krvne žile in znižuje krvni tlak. Prijaznost je tako dobra tudi za srce.
Prijazna dejanja zmanjšujejo tudi občutek sovražnosti, depresivnosti, črnogledosti in pesimizma. Prinašajo nam mir in notranje zadovoljstvo. Lahko bi preprosto rekli, da nam vračajo upanje v boljši jutri.
Vir slike: Pixabay.
Prijaznost do samega sebe
Morda se čudno sliši, ampak velikokrat pozabimo biti prijazni do sebe. Ne popuščamo si, nikoli nismo zadovoljni s tem, kar smo dosegli, od sebe zahtevamo vse več in več in drvimo v izgorelost. Privoščimo otrokom, partnerju, staršem, zase pa nam je škoda časa in denarja. A če sami s seboj nismo prijazni, bomo težko prijazni do ljudi okoli sebe.
Da smo prijazni so sami sebe pomeni, da si znamo vzeti čas zase in svoje dobro počutje, da si privoščimo počitek ali sprehod, tudi če za to kako delo ne bo do konca opravljeno. Da znamo reči tudi ne, ko je to potrebno, in za seboj pustiti ljudi in navade, ki nas omejujejo in obremenjujejo. Da skrbimo za svoje zdravje in telo, da dovolj spimo, kaj dobrega pojemo, se dovolj gibljemo … In da si kdaj pa kdaj znamo tudi oprostiti, tako kot oprostimo drugim.
Da si dovolimo, da smo to, kar smo in ne nekaj, kar bi drugi želeli, da smo.
