Letošnji svetovni dan človekovih pravic poteka pod geslom Vsi ljudje, vsi enaki. Tema se nanaša na 1. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, ki se glasi »vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice«, so napisali na spletni strani ZN. Dan človekovih pravic nas opominja, da so človekove pravice univerzalne, nedeljive, neodtujljive, soodvisne in medsebojno povezane. Vendar nas opominja tudi, da teh pravic ni mogoče jemati za samoumevne in da jih je treba nenehno braniti.
Preberite tudi:
Mnogokrat je bilo izrečeno in prebrano, da je razmah pandemije covida-19 človekove pravice in temeljne svoboščine izpostavil bolj, kot se je to zgodilo kadarkoli prej. Ali je temu res tako, bi se dalo na dolgo in široko razpravljati. V kolikor bi izpostavili pravico do zdravja, bi se kmalu začela šiliti kopja. Pravica do svobodne izbire cepljenja in spoštovanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa ali pravica tistih, ki se ukrepov držijo, da jih tisti, ki se jih ne, ne ogrožajo. Pravica tistih, ki se v prvi vrsti borijo proti pandemiji, do prostega časa (ja, tudi to je pomembna človekova pravica) ali pravica tistih, ki na neprijavljenih in prepovedanih shodih poslabšujejo situacijo (ja, tudi zbiranje in združevanje je človekova pravica).
Vir slike: Shutterstock.
Nadaljnje navajanje primerov ni potrebno. Hitro namreč opazimo, da pravica enega hitro zadene ob pravico drugega. Svobodna izbira, ki je temeljna človekova pravica, pa tako hitro postane breme, saj z njo pride tudi odgovornost. Če se je seveda zavedamo.
Pa se vrnimo k izhodišču. Namen Splošne deklaracije človekovih pravic je pojasnjen v sami preambuli. Nastala je zaradi izkušnje dveh svetovnih vojn. Nastala je, ker sta »zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, ki so pretresla zavest človeštva, in ker je bila za najvišjo spoznana težnja človeštva, da bi nastopil svet, v katerem bodo ljudje uživali svobodo govora in prepričanja ter svobodo živeti brez strahu in pomanjkanja«.
Enakost v politični propagandi
Enakost je pogosto udeležena v politični propagandi. Vsega je kriv »gnili kapitalizem,« ki je povzročil, da je majhen delež svetovne populacije svinjsko bogat, medtem, ko je neprimerno več revnih in lačnih. Stranke, ki so se obdržale iz časa socializma zato pogosto opletajo z besedo enakost. Šlo je celo tako daleč, da smo bili priča izjavi, da je treba vsem, ki stanovanja ne morejo posesati v 15 minutah, le-to odvzeti, ker imajo preveč.
Nekako se pozablja, da demokracija nima neskončnih meja in da neskončnih meja nima niti enakost. V obdobju socializma, ki se ga poskuša naslikati z mavričnimi barvami in ga zlato obrobiti, je bilo leta 1985 Jugoslaviji revnih petindvajset odstotkov ljudi, danes jih je 14 odstotkov. Še vedno bistveno preveč, a hkrati bistveno manj, kot takrat.
Vir slike: Splet.
In iz besed predstavnikov zagovornikov »starega« režima, ni zaslediti, da naj bi šla enakost v smeri: vsi enako uspešni, temveč v smeri: vsi enako revni. Mar je to napredek družbe? Kako bomo potem, vsi enako revni, še lahko pomagali tistim, ki se znajdejo na robu?
Od enakosti spolov do brezspolnosti
Tudi pomen 2. člena deklaracije: »Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, zapisanih v tej deklaraciji, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino« je bil prignan do skrajnosti.
V času, ko je bila deklaracija napisana, so seveda poznali le dva spola. Ženskega in moškega. Danes reči, da sta spola le dva, je skorajda kriva vera. Vsakdo se ima sicer pravico deklarirati po svoji volji in vesti. Če to velja za vero, zakaj konec koncev ne bi veljajo še za spol. A spreminjati zgodovino, da bi zadostili vsakemu trenutnemu trendu, res ni prav. Na Luno je še zmeraj stopil človek, ne človeštvo. Pravzaprav, če smo natančni, je na Luno stopil moški. Američan Neil Armstrong. In tudi on ima pravico do spomina.
Žigosati z omejevanjem človekovih pravic prav vse, kar je del ene ali druge ideološke agende, pač ne gre. Vedno znova bodo nastajale nove in nove manjšine, za katere se bo trdilo, da so zatirane – velikokrat zgolj za to, ker se pojavijo kot modni trend, ki ga pred tem ni bilo (ker tudi sama narava tega ne premore). Kot ima pravice manjšina, tako tudi pravice manjšine ne bi smele posegati v pravice večine. S pravo propagando pravice manjšine sicer postanejo pravice do privilegiranosti.
Vloga in odgovornost medijev
Tudi mediji imajo pomembno vlogo pri varstvu človekovih pravic. Odkrivajo kršitve in o njih poročajo, omogočajo, da slišimo glasove tistih, ki so zatirani. Zadnje čase je bilo o tem veliko govora, tudi ob obisku delegacije Evropskega parlamenta v Sloveniji. Veliko je bilo govora o zaskrbljenosti in pritiskih vlade na javne institucije in medije, o kampanjah blatenja, obrekovanja, oviranju predstavnikov medijev.
Vir slike: Pixabay.
Mediji imajo res pomembno vlogo, imajo pa tudi veliko odgovornost. In ta odgovornost zajema tudi to, da ne slikajo vseh predstavnikov oblasti in politikov kot »enake«. Ko jih javnost dojame kot enake, potem zavlada nek cinizem, češ, saj nima smisla, da sploh grem na volitve. Enakost v tem smislu je slaba za demokracijo.
Velja opomniti še na 11. člen deklaracije: »Kdor je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico veljati za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda v javnem sojenju, v katerem so mu bile zagotovljene vse možnosti za obrambo« radi spregledamo. Še posebej, ko so za nepravilnosti (niti ne nujno kazniva dejanja) obtožene javno izpostavljene osebe. Linču ne morejo ubežati. Prvi običajno udarijo njegovi politični nasprotniki, sledijo jim mediji in nato splošna javnost.
Primeri so bili zanalašč izbrani tako, da izpostavijo drugačen vidik človekovih pravic. To ne pomeni, da obstaja kakršenkoli dvom, da je treba vložiti vse napore v odpravo kršenja pravic tistih, ki so kršitvam najbolj izpostavljeni, ker imajo bodisi šibke socialne mreže, bodisi živijo v revščini ali so na tak ali drugačen način prikrajšani – a na način, da se njih potegne iz te situacije, ne na način, da se nas vanjo v imenu enakosti pahne vse.
