Naprej na vsebino

Zakaj so pomembne človekove pravice?

Druga svetovna vojna je povzročila človeštvu ogromno gorja. Poleg 60 milijonov žrtev je mnogim, ki so preživeli, uničila smisel življenja. Da se ne bi takšne grozote nikoli več ponovile, je generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic.

Preberite tudi:

Evropsko sodišče za človekove pravice postavilo nove temelje obravnave ilegalnih pribežnikov

Človekove pravice so zlorabljene

Kako uspešni smo Slovenci na Evropskem sodišču

Jugoslavija ni glasovala za sprejetje deklaracije

Za sprejetje deklaracije je glasovalo 48 držav, 8 se jih je vzdržalo, nihče ni bil proti. Zanimivo je, da je bila med vzdržanimi tudi Jugoslavija. Pri tem je pomembno vlogo igralo nasprotovanje pravici državljanov, da lahko zapustijo svoje države.

V 30. členih, ki jih vsebuje deklaracija, so opredeljeni osnovni pogoji, ki vsakemu človeku zagotavljajo dostojno življenje. Izhodišče deklaracije je, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in pravice (1. člen). Skratka, ne glede na to, kakšen položaj človek zavzema v družbi, je pred zakonom obravnavan na enak način.

Vir slike: Pomurec

Človekove pravice se uresničujejo skupaj z dolžnostmi

Če strnemo človekove pravice v en stavek, gre za pravico do življenja, šolanja, izobraževanja, dela, enakosti pred zakonom, svobode, državljanstva in družine. Vse te pravice se uresničujejo v določeni skupnosti, kjer se lahko človekove pravice uresničujejo vzajemno z izpolnjevanjem človekovih dolžnosti do te skupnosti.

V zvezi s tem je pomemben 29. člen: »Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, kajti samo v njej je mogoč svoboden in poln razvoj njegove osebnosti«. Vse, kar je opredeljeno pred tem, se lahko uresniči samo, če posamezne naštete pravice dejavno uresničujemo v skupnosti.

Osnovna življenjska skupnost je družina

Človek se lahko združuje v različne skupnosti, ki so ožjega in širšega značaja. Najožja, oz. osnovna skupnost je zakonska skupnost, do katere imata pravico polnoletni moški in polnoletna ženska (16. člen). Ta pravica potegne za sabo tudi dolžnost, da zakonca živita v medsebojnem spoštovanju ter po njunih najboljših zmožnostih tudi vzgajata otroke, v kolikor se jima rodijo.

Osnovna človekova pravica – pravica do življenja, se začne uresničevati v družini. Starši so namreč tisti, ki otroku omogočijo osnovne življenjske pogoje in mu hkrati omogočajo življenjski razvoj. Seveda je pri tem pomembna tudi širša skupnost, to je država, ki s svojo politiko, prijazno do življenja omogoča pogoje za dostojno družinsko življenje.

Biti državljan, pomeni, prispevati k razvoju države

Vsak človek ima pravico do državljanstva (15. člen). Biti državljan, pomeni, po svojih zmožnostih prispevati k razvoju države. Pri tem v prvi vrsti odpadejo vsa nasilna dejanja, ki bi prispevali h kakršnemkoli uničevanju javnih dobrin. Z izobraževanjem, delom, kulturnim in drugim udejstvovanjem prispevamo k razvoju določene skupnosti in širše, tudi države.

V zvezi s tem je pomembna pravica do sodelovanja pri upravljanju svoje države neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih. Predstavnike lahko izbiramo na podlagi volilne pravice, s tajnim glasovanjem (21. člen). Ta pravica nas usmerja v dolžnost, da po lastnih močeh in prepričanju pripomoremo k razvoju države in blaginji državljanov.

Vir slike: Amnesty IS

Širok pojem osebne svobode

Vsak ima pravico do osebne svobode. Gre za svobodo gibanja, za svobodo misli, govora in svobodo združevanja. Pod osebno svobodo mislimo, da ne sme nihče nikogar fizično omejevati (13. člen) mučiti ali siliti v sužnost (4. člen). Prav tako lahko vsak izrazi svoje mnenje (19. člen), kar vključuje tudi pravico do vere.

Vsakdo lahko svoje versko prepričanje izraža javno in zasebno, s poučevanjem, prakso, bogoslužjem in verskimi obredi (18. člen). Pri tem gre tudi za dolžnost, da v lastni verski skupnosti in širše nihče nikomur ne vsiljuje svojega prepričanja, ampak da lahko z drugimi sodeluje v skladu z njegovim dostojanstvom.

Šolanje usmerja v delovno poslanstvo

Vsakdo ima pravico do izobraževanja, saj je namenjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti (26. člen). Ta pravica vključuje dolžnost vzajemnega sobivanja v izobraževalni skupnosti. Pomeni predvsem, da glede na zahteve izobraževalnega sistema, učenci, dijaki ali študenti, spoštujejo učitelje in profesorje ter sošolce s katerimi se skupaj izobražujejo.

Ob koncu izobraževanja smo usposobljeni za določeno delovno poslanstvo, kar je povezano s pravico do dela. Vsako delo zahteva tudi primerno plačilo (23. člen). Pravica do dela predpostavlja našo dolžnost, da bomo delo opravljali profesionalno in strokovno, ter da bomo delali v skladu z zahtevami naše delovne skupnosti.

Pravica do pravnega varstva

Vsak človek ima tudi pravico do pravnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnimi državnimi sodišči za dejanja, ki kršijo temeljne človekove pravice, ki so mu priznane po ustavi in po zakonu (8. člen). Prav tako ima vsak pravico do pravičnega sojenja v primeru, če je obtožen kaznivega dejanja (10. člen).

Nihče ne more biti spoznan za krivega dokler se mu to ne dokaže. Prav tako ne more biti nihče spoznan za krivega, če ni kaznivo dejanje določeno po notranjem ali mednarodnem pravu. Tudi se ne sme izreči strožja kazen, kakor je zagrožena za strojeno kaznivo dejanje (11. člen).

Pravica do pribežališča

V zvezi z aktualno temo migracij še omenimo pravico do pribežališča v drugih državah. V deklaraciji je zapisano, da se na to pravico ni mogoče sklicevati v primeru pregona na nepolitičnih kaznivih dejanjih ali v dejanjih, ki so v nasprotju s cilji in načeli Organizacije združenih narodov (14. člen).

V skladu z deklaracijo je možno pridobiti pravico do pribežališča samo na podlagi preganjanja in s tem omejevanja svobode. Gre torej za vojne razmere ali politično preganjanje v totalitarnih režimih. Vse ostalo gre za migracije, ki bi se morale obravnavati po rednem postopku in pravilih, ki so določene za vstop in prebivanje v določeni državi.

»Moja svoboda se konča takrat, ko začne posegati v svobodo drugega«
»Moja svoboda se konča takrat, ko začne posegati v svobodo drugega«
Vir slike: Airbus

Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega

Deklaracijo o človekovih pravicah lahko strnemo v en stavek: »Moja svoboda se konča takrat, ko začne posegati v svobodo drugega«. To je pomembna definicija, saj lahko v nasprotnem primeru določena človekova pravica poseže v pravico drugega.

Če npr. nekdo želi biti na delovnem mestu, ki je že zasedeno, ne more zaradi uveljavljanja lastne svobode iz delovnega mesta odstraniti nekoga drugega. Skratka, moja pravica do delovnega mesta ni absolutna, ampak jo lahko uveljavim pod pogojem, ko bo delovno mesto prosto in, ko bom izpolnjeval za to predpisane pogoje.

Človekove pravice nas usmerjajo v sprejemanje bogastva različnosti

Splošna deklaracija človekovih pravic je pomembna predvsem zato, da bi ljudje, po krvavih dogodkih obeh svetovnih vojn, končno lahko zaživeli v sožitju. Sožitje pomeni predvsem spoštovanje drug drugega in hkrati zmožnost skupne gradnje človeške družbe. Pri tem je pomembno, da ne gledamo zgolj na lastne koristi, ampak na koristi drugega.

Uresničevanje človekovih pravic se začne v družini. Ko mož in žena želita, da bi drug drugemu delala dobro, se takšna naravnanost razširi tudi na otroke. Ko se iz družine želja, da bi bilo dobro drugemu, razširi tudi na člane širše družbe, potem se začne gradnja družbe.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice